Ljubljana skozi oči mladih antropologov z vseh koncev bivše SFRJ

Etnologi in antropologi naj bi bili tisti, ki vedo največ o nas, ljudeh. O naših vzorcih obnašanja v družbi, ki temeljijo na kulturi. Zaradi tako dobrega poznavanja takšne tematike so lahko tudi najbolj kritični do vsakršnih praznih, demagoških ali kvazimoralističnih drž in trditev, ki tako lepo uspevajo politikom. Ni jih strah obrobnih in na obrobje zrinjenih tem, še celo radi jih imajo in naglas spregovorijo o tem.

V času, ko se tepta naša družbena preteklost, ko se skuša pozabiti dejstvo, da smo bili včasih partizani, komunisti, del Socialistične federativne republike Jugoslavije; ko se grdo gleda priseljence iz naših bivših bratskih držav in se jim celo še vedno ne prizna, da smo velikemu številu pred dvajsetimi leti storili krivico, antropologi tem tendencam kažejo jezik. Mladi študentje etnologije in antropologije iz bivših bratskih držav se zbirajo na konferenci 'Roaming Anthropology' in skušajo obuditi bivšo bratsko povezavo ter premostiti prepreko jezika, ki so ga naši starši še vsi obvladali.

Roaming Anthropology ali 'Popotniška antropologija' je študentska konferenca, ki si je od začetka pred desetimi leti za cilj zadala povezovati študente antropologije iz držav bivše Jugoslavije. Lansko leto sta jo po petletnem mirovanju obudili profesorici Sarah Lunaček Brumen in Marija Krstić na katedri za etnologijo in antropologijo v Beogradu, letos pa so vajeti zagrabili slovenski študentje. Za svojih dvaindvajset kolegov iz Skopja, Beograda in Zagreba so priredili teden predavanj, debat, delavnic in projekcij angažiranih etnoloških filmov, nenazadnje pa so jim zadali nalogo: pojdite na teren po Ljubljani in opazujte! Tako so se prejšnji teden v množico turistov iz vseh vetrov pomešale še skupinice nadobudnih antropoloških radovednežev, ki znajo opaziti, videti in postaviti v kontekst tisto, kar se nam zdi najbolj navadno in vsakdanje. Miha Poredoš, eden izmed organizatorjev, pove, da je »cilj pobudo prenesti naprej v druge države. Naslednje leto bo verjetno na vrsti Zagreb.« Zdi se mu fino, da so kljub načrtom o angleški govorici, na konferenci komunicirali v vseh jezikih bivše Jugoslavije. Ob večerih so v posebnem vzdušju višav Metelkove gledali angažirane etnološke filme. Ena izmed tematik so bili tudi Izbrisani, saj so si ogledali film makedonsko-slovenskega avtorja Dimitarja Anakieva in se o dvajset let trajajoči zgodbi pogovarjali z režiserjem in enim izmed akterjev, Irfanom Beširovićem.

Prišli so v nedeljo osmega, odšli v soboto štirinajstega. Vmes je bilo ravno toliko časa, da so se razdelili v skupine, dobili idejo, morda premostili kakšno jezikovno prepreko in se ravno prav spoznali, da so svoja opazovanja iz terena složno strnili v končni vizualno antropološki izdelek – fotoesej. Raziskovali so iz popolnoma svojih in svežih zornih kotov. Nekateri so pod predpostavko, da turisti hodijo po vedno isti trasi in fotografirajo vedno iste objekte, do katerih jih usmeri turistični vodič (ni važno ali je papirnat ali iz mesa in krvi), tem selektivno slepim turistom sledili in svojo teorijo potrdili. Drugi so prepoznavali različne konstitutivne elemente naše prestolnice, kjer je še vedno vidna ex-yu dediščina, hkrati pa kaže tudi vpetost v novo unijo, katere člani smo. Propadle in preživele tovarne, socialistični bloki in grafiti o Titu so le ena plast Ljubljane, druga plast so na vseh uradnih stavbah obešene zastave evropske unije in protikapitalistični grafiti, plasti je pa še in še. Uspeli so se ustaviti tudi na tržnici, kjer so ugotovili, da obstaja velik prepad med slovenskimi in tujimi prodajalci. Ostali so opazovali ljudi v interakciji in soobstoju s prostorom, še posebej z ulico. Fotografirali in pogovarjali so se s tistimi, ki jim ulica predstavlja vir zaslužka in včasih tudi preživetja; z uličnimi umetniki, prodajalci revije Kralji ulice, starimi gospemi z rožami … Nekateri so se osredotočili na ulične glasbenike in njihove unikatne zgodbe, a tudi na dejstvo, da jih v primerjavi z ostalimi državami bivše Jugoslavije v Ljubljani res veliko in da se hitro menjajo. Zadnja skupina pa je bila 'tarča', opazovali so namreč skupino, ki je opazovala ulične glasbenike.

Marija Krstić je profesorica na oddelku za etnologijo in antropologijo na fakulteti v Beogradu, ki je konferenco koordinirala in študentom predavala. Zdi se ji, da so študentje nalogo dobro opravili, pomembnejše pa se ji zdi dejstvo, da so kljub začetnemu statusu neznancev dobro sodelovali, prišli do konsenzov, in da so se kritično preizpraševali o metodologijah in antropologiji kot vedi. »Upam, da sva s Saro posejali seme, ki je vzklilo, in obstaja dobra možnost, da bodo zrasel projekt negovali naprej.« Tako profesorji kot študentje so bili nad pripravo slovenskih študentov navdušeni, najbolj jim je bila pa všeč natančna slovenska organizacija 'z nasmehom'.