22. julij, nacionalna travma za Norvežane

Mineva leto dni od krvavih napadov, ki so pretresli Norveško

Norvežani se danes spominjajo tragedije pred letom dni, ko je desničarski skrajnež Anders Behring Breivik v Oslu in na otoku Utoya ubil 77 ljudi. Sodbo bodo Breiviku predvidoma izrekli 24. avgusta, Norvežani pa kljub napadom, kakršnim do usodnega dne niso bili priča, še naprej zaupajo v demokracijo in vztrajajo pri svoji odprti družbi.

Pred vladno četrtjo v Oslu je 22. julija ob 15.26 razneslo skoraj tono težko bombo, skrito v dostavnem vozilu, le malo zatem pa so državo pretresla poročila o streljanju na tabor podmladka vladajočih laburistov na 40 kilometrov oddaljenem počitniškem otočku Utoya. V Oslu je umrlo osem ljudi, na Utoyi 69. Po eksploziji v Oslu, prvem tovrstnem napadu na Norveškem, so strokovnjaki za terorizem sprva domnevali, da gre za dejanje islamistov, povezanih s teroristično mrežo Al Kaida. A že zvečer je bilo povsem jasno, da za eksplozijo in streljanjem stoji domači terorist.

Desničarskega skrajneža Behringa, ki ga številni Norvežani danes dojemajo kot utelešenje zla, je policija prijela okoli 18.30. Sam je pred tem po telefonu policiji dvakrat predlagal svojo predajo, tik pred sprožitvijo bombe v Oslu pa je po svetovnem spletu na kakih 1000 naslovov poslal 1500 strani dolg manifest, v katerem je predstavil svojo protimuslimansko ideologijo. Na dan napadov je med varnostnimi silami očitno vladala zmeda, saj so policisti na Utoyo, kjer je napadalec malo po 17. uri začel krvav lov na kakih 600 tam zbranih mladih, prispeli zelo pozno. To še vedno velja za hudo napako. Žrtev napadov bi bilo lahko še mnogo več, če bi Breiviku bombo v Oslu uspelo sprožiti prej, a mu je to preprečil prometni zamašek. Ko je bomba odjeknila, je veliko uslužbencev, ker je bil petek, že zapustilo vladna poslopja, pa tudi premier Jens Stoltenberg takrat ni bil v pisarni.

Za Norvežane 22. julij predstavlja nacionalno travmo, Stoltenberg pa ga je označil za najhujšo katastrofo v državi po drugi svetovni vojni. Kljub temu je kmalu po napadih zagotovil, da bo odgovor Norveške na Breivikova dejanja ne manj, temveč več odprtosti in več demokracije, kar je v svetu, nevajenem tovrstne naravnanosti, močno odmevalo, na Norveškem pa najbrž preprečilo izbruhe sovraštva. Pri takšni drži so v mirni skandinavski državi vztrajali tudi med deset tednov trajajočim sojenjem Breiviku, pa čeprav so s tem množičnemu morilcu dali prostor in čas za izražanje skrajnih stališč, ki je bilo za žrtve in svojce napadov izjemno boleče.

Breivik je med sojenjem priznal svoja dejanja, a predlagal oprostilno sodbo, saj da so bili njegovi napadi nujni v boju proti multikulturalizmu in "muslimanski invaziji" na Evropo. Obtoženi, ki med procesom ni kazal čustev, je med drugim povedal še, da je svoje žrtve na Utoyi izbiral glede na to, ali so izgledale levo usmerjene. Hladno je opisal tudi, kako je streljal na "marksiste". Svoje dejanje je utemeljil s sovraštvom do muslimanskih priseljencev in privržencev multikulturne družbe. Na napade se je 33-letni Breivik sistematično pripravljal z računalniškimi igricami in vajami na strelišču.

Pet sodnikov bo sodbo Breiviku, ki ga je bilo 43 dni sojenja ves čas moč videti na televiziji in v drugih medijih, predvidoma izreklo 24. avgusta. Odločiti morajo, ali je obtoženi prišteven in ga je zato treba poslati v ječo, ali na drugi strani slediti zahtevam tožilstva, da se ga pošlje v psihiatrično oskrbo, saj naj ne bi bilo dovolj dokazov za to, da je bil med krvavim dejanjem prišteven. Obramba trdi, da je bil med dejanjem prišteven. V vsakem primeru bo sodba močno odmevala med Norvežani, ki pa kljub še vedno živi bolečini zaradi Breivikovih napadov vztrajajo pri odprtosti družbe.

Glede na raziskavo, ki jo je malo pred obletnico predstavil politolog Ottar Hellevik, je delež tistih, ki so zadovoljni z delovanjem norveške demokracije, celo porasel. "Več ljudi kot prej meni, da priseljenci doprinesejo h kulturni raznolikosti, le malo pa, da izkoriščajo socialno podporo," je povedal Hellevik. Okrepil se je tudi občutek za skupnost in pripravljenost na politično angažiranje. Po napadih je namreč poraslo članstvo v podmladku laburistov, organizacijah za človekoljubno pomoč in norveškem Rdečem križu. Kakih 4,5 milijona Norvežanov je po napadih v veliki meri ohranilo svoj način življenja, so se pa bili primorani soočiti z nekaj manjšimi spremembami, kot je na primer okrepljeno varovanje visokih predstavnikov države.

A pojavili so se tudi dvomi v širino odprtosti norveške družbe, na kar so po mnenju nekaterih komentatorjev opozorili nedavni napadi z zažigalnimi telesi na romsko naselje blizu Osla in razgreta debata o bivanju kakih 200 vzhodnoevropskih Romov v prestolnici. Poleg tega je Stoltenbergova vlada pred dnevi v parlament poslala predlog za zaostritev protiteroristične zakonodaje, o katerem bo v prihodnjih mesecih tekla obširna razprava. Kot je nedavno poudaril premier, noben narod česa tako zlega in tragičnega ne more prebroditi brez sprememb. (STA, mm)