Bo Slovenija napadla Sirijo?

Živimo v navideznem miru, ki obstaja na obrobju formalno neobstoječih vojn

Če bo Turčija 'intervenirala' v Siriji bi s tem lahko v vojno zapletla vse članice zveze NATO, s tem pa tudi Slovenijo, ki je po osamosvojitvi podprla že dve okupaciji na Bližnjem vzhodu. Turčija je slovenska zaveznica in jo je Slovenija (enako kot Turčija Slovenijo) v skladu z znamenitim 5. členom Washingtonske pogodbe tudi dolžna braniti v primeru napada.

Še pred slabim stoletjem je bilo precej enostavno ugotoviti, ali se država nahaja v vojni ali pa ne. Metodologija za ugotavljanje stanja vojne je bila nadvse enostavna: kadar so vojaške enote ene države prečkale državno mejo druge države, se je temu preprosto reklo - vojna. Ko so na primer enote Avstroogrske vdrle v Srbijo, so mediji prišli do preprostega zaključka, da se je začela svetovna vojna. Kasneje je dobila ime prva. In celo ko so nemške enote po lažnem napadu na nemško-poljski meji vdrle v Poljsko in se je uradno začela druga svetovna vojna, nihče ni govoril o tem, da je prišlo zgolj do 'intervencije', 'akcije' ali do 'posega' proti nekakšnim 'teroristom'. To so bili časi, ko se je vedelo, kaj je vojna in kaj je mir.

No, potem je bila na podlagi nekoliko zanemarjenega Briand-Kellogovega pakta in po žalostni izkušnji druge svetovne vojne v OZN sprejeta splošna prepoved vojne, zapisana v stotinah mednarodnih konvencij in resolucij. Napovedovanje vojn in celo govorjenje o vojni je od tedaj naprej postalo sila nepraktično in neprimerno. Od tedaj živimo v navideznem miru, ki obstaja na obrobju formalno neobstoječih vojn. Vojn zato ni nič manj, se pa je bistveno spremenilo govorjenje o vojnah. Države niso več vstopale v vojne, pač pa so se odločale za takšne in drugačne, zmeraj pa vsaj na videz izjemno humanitarne 'intervencije' v katerih se še danes zgolj 'branijo' - pa čeprav na tisoče kilometrov daleč od meja svojih držav.

V ta namen so nekatere države ustanovile celo poseben klub, ki je bil najprej res namenjen obrambi članic kluba, vendar se je v desetletjih po ustanovitvi prelevil v velikanskega monopolista pri uporabi sile, ki razpolaga z 75 odstotki oborožitve na svetu in to orožje tudi ne glede na vse zapovedi, pravila in konvencije uporablja po lastni odločitvi. Članica tega kluba, ki se mu seveda reče NATO, je poleg Slovenije tudi Turčija. Njeno ravnanje je v zadnjem času zelo zanimivo, saj gre za državo, ki je slovenska zaveznica in jo je Slovenija (enako kot Turčija Slovenijo) v skladu z znamenitim 5. členom Washingtonske pogodbe tudi dolžna braniti v primeru napada.

V skladu s tem členom bi bilo seveda mogoče pričakovati, da se bo vsaka država obnašala kar se da pazljivo, da ne bi izzvala vojne, ki bi se zaradi obvezne pomoči drugih držav lahko sprevrgla v nek večji regionalni ali svetovni spopad. Vendar pa se dogaja nekaj prav nasprotnega. Tako kot je to v navadi povsod kjer so zavarovalne premije visoke, nevarnost pa zaradi deljene odgovornosti in nizke odbitne franšize majhna, se tudi v tem primeru države, članice eminentnega zavarovalniškega kluba imenovanega NATO - ki ima že nekaj desetletij skoraj izključni monopol na uporabo sile v svetu - pogosto obnašajo precej drugače od pričakovanj. Namesto večje pazljivosti ugodne zavarovalne premije silijo države članice kluba v vse večje nevarnosti in izzivanje najrazličnejših nesreč po vsem svetu. Vse to je seveda zmeraj tlakovano z dobrimi nameni, na primer z širjenjem demokracije, čklovekovih pravic in podobno. Le rezultati delovanja se nekoliko kilavi: od razsutega Iraka (tu so članice v 'intervenciji' res sodelovale 'samostojno', toda pod vodstvom najmočjnejše članice NATO pakta) do uničenega Afganistana in s plemenskimi vojnami osvobojene Libije.

Najnovejša tarča osvobajanja je Sirija. Turčija tako ob sirijski meji in v drugih državah usposablja pripadnike 'Svobodne sirijske armade', svoje vojake pa zaradi boja proti 'terorizmu' pogosto pošilja tudi preko meja svojih sosed. Najpogosteje v Irak, menda zaradi vpadov kurdskih upornikov. Iraku pa naj bi se v prihodnjih dnevih lahko pridružila tudi Sirija, saj je Turčija pravkar opozorila, da bi se lahko odločila za akcijo proti kurdskim upornikom, ki »delujejo v severni Siriji«. Dr. Franklin Lamb, direktor organizacije Američani, zaskrbljeni za mir na Bližnjem vzhodu, je prepričan, da si Ankara na ta način pripravlja izgovor za vpad čez mejo v Sirijo, kar bi na koncu lahko pripeljalo do s strani Varnostnega sveta OZN nedovoljene 'intervencije' v Siriji. Omenjene napovedi pridobivajo na teži tudi zato, ker je sirijska vojska v Damasku že razglasila zmago, bolj slabo pa kaže tudi upornikom v drugem največjem sirijskem mestu Alepu. Če 'uporniki', med katerimi so tudi številni državljani Savdske Arabije, Libije, Alžirije, Jordana, Libanona, Katarja in drugih držav, ne bodo dosegli predvidenih ciljev pri rušenju sirske oblasti (oziroma 'režima' kot retoriko CNN-a povzemajo zahodni mediji), potem je omenjeni scenarij zelo verjeten.

Izjava o možni intervenciji v Siriji je prepričljivejša tudi zato, ker jo je podal turški premier Recep Tayyip Erdogan, ki je opozoril, da je Asad »dodelil pet mest Kurdom« ter da njegova poteza ne bo ostala brez odgovora Turčije. »Nihče nas ne sme izzivati. Če bo potrebno sprožiti korake zoper Kurdsko delavsko stranko (PKK), potem ne bomo oklevali, da to storimo,« je dejal Erdogan, ki je prepričan, da je Asad »na poti, da odide«. Turčija ima že dolga leta težave s Kurdi, ki se že od leta 1984 upirajo in želijo širšo avtonomijo. Napade, v katerih PKK napada turške vojaške cilje Turčija dosledno ocenjuje kot teroristične, precej drugačne kriterije pa so turški predstavniki uporabljali pri ocenjevanju drugih separatističnih gibanj po svetu.

Vse skupaj je zanimivo tudi za Slovenijo. Peti člen Washingtonske pogodbe namreč določa, da »pogodbenice soglašajo, da se oborožen napad na eno ali več pogodbenic v Evropi ali Severni Ameriki šteje za napad na vse pogodbenice« ter da bo v tem primeru vsaka država članica zveze NATO »pomagala tako napadeni pogodbenici ali pogodbenicam s takojšnjim individualnim in z drugimi pogodbenicami dogovorjenim ukrepanjem, ki se ji zdi potrebno, vključno z uporabo oborožene sile, da se ponovno vzpostavi in ohranja varnost severnoatlantskega območja«. V navedenem primeru je seveda prav mogoče, da bo 'severnoatlantsko območje' kmalu razširjeno tudi nad Sirijo, sicer pa isti člen natančno določa, da se kot napad na vse članice šteje napad na »na ozemlje katere koli pogodbenice v Evropi ali Severni Ameriki, na alžirske departmaje Francije, na ozemlje Turčije ali na otoke pod jurisdikcijo katere koli pogodbenice na severnoatlantskem območju severno od rakovega povratnika«, ob tem pa tudi »na sile, plovila ali zrakoplove katere koli pogodbenice, ko so na teh ozemljih ali nad njimi ali na katerem koli drugem območju v Evropi, na katerem so bile na dan začetka veljavnosti te pogodbe nameščene zasedbene sile katere koli pogodbenice, ali na območju Sredozemskega morja ali na severnoatlantskem območju severno od rakovega povratnika«.

Pri tem ni odveč opozoriti, da je Sirija že sestrelila turško letalo F-4, ki je kršilo njen zračni prostor, ter da je Turčija že v tem primeru pričela opozarjati na določila Washingtonske pogodbe. Zaradi vstopa v zvezo NATO, ki naj bi 'branila' Slovenijo, bomo tudi v Sloveniji morda že kmalu v položaju, ko bomo kot del napadalne koalicije 'branili' turške nacionalne interese v Siriji ter se borili proti zahtevam Kurdov do samoodločbe.

Tako bi lahko Slovenija, nekoč že članica 'koalicije voljnih', ki je po navodilih našega pravkar imenovanega konzula v Trstu podprla nezakonit napad na Irak, zaradi 'interesov miru' postala ponosna sodelavka v že drugi oziroma tretji nezakoniti okupaciji (po Afganistani in Iraku) neke tuje države. In to kljub temu, da 14. Člen Ustave zapoveduje, da »pri zagotavljanju varnosti izhaja država predvsem iz mirovne politike ter kulture miru in nenasilja«. Takšno neustavno ravnanje bi bilo po oceni kritikov nujno spremeniti – toda seveda ne tako, da bi se Slovenija pričela obnašati v skladu s svojo ustavo, pač pa s prilagoditvijo slovenske ustave 'realnemu stanju' in uporabi Slovenske vojske v intervencijah tujih sil po svetu.