Ameriško odrekanje možnosti splava žrtvam posilstev

Polemika pri odnosu do splava v ZDA in vpliv na humanitarno pomoč

Odnos do splava v ZDA je polariziran kot sta polarizirani tamkajšnji največji politični stranki. Na eni strani konservativne in nazadnjaške, na drugi pa liberalne in odprte izjave ali predlogi zakonov tako demokratov kot republikancev izzivajo vedno nove ostre polemike, ki se razplamtijo v javnosti ob novih kontroverznih izjavah.

Nazadnje je bila v zobeh javnosti izjava Todda Akina, republikanskega kongresnika, ki je v oddaji na lokalni televizijski postaji v Missouriju zatrdil, da je nemogoče zanositi po 'legitimnem' posilstvu, ker naj bi žensko telo »poznalo načine, kako celo zadevo onemogočiti«. Izjava je prerasla v škandal in ponovno aktualiziranje nikoli končane polemike, odmev je bil celo tako močan, da sta kongresnikov odnos obsodila oba vidna kandidata za bodočega (ali ponovnega) predsednika države. Mitt Romney je skupaj s svojim izbrancem za morebitnega podpredsednika, Paulom Ryanom, celo malce obrnil svoje in splošno republikansko stališče do splava, zdaj namreč govori, da ne nasprotuje splavom za žrtve posilstev.

A kakor navajajo pri Atlanticu  je zvezna zakonodaja v ZDA, ki zadeva splav, v veljavi že skoraj štiri desetletja in podpira prav radikalna stališča proti splavu, kakršno je izrazil Akin. Zastarela zakonodaja pa ne vpliva samo na državljanke Združenih držav; na najbolj konfliktnih območjih po vsem svetu žrtvam posilstev namreč odreka najbolj osnovne storitve za prekinitev neželene nosečnosti.

Oviranje takšne pomoči izvira iz Helmsovega amandmaja, sprejetega leta 1973, ki prepoveduje finančno pomoč v tujini za »splav kot metodo za načrtovanje družine«. Klavzula torej ne navaja izrecno, da bi bil splav za nosečnost, ki je posledica posilstva, prepovedan. Leta 1976 so sprejeli še Hydov amandma, ki omejuje federalno financiranje splavov na domačih tleh, a vključuje izjemo v primeru posilstva. Kljub obstoju obeh amandmajev in nespecifičnosti prvega, vlada vsako leto pri humanitarni pomoči za tujino uporablja Helmsovo pravilo in ga interpretira, kot da ne vključuje izjeme za posilstvo. Prejemniki humanitarne pomoči, ki jo namenja vlada ZDA, tako žrtvam posilstev ne smejo ponuditi možnosti splava, še več, o tej možnosti niti govoriti ne smejo.

Največja težava tako postane dejstvo, da je finančna pomoč s strani Združenih držav velikokrat tudi največji vir financiranja humanitarnih organizacij. Tako se pri večini organizacij odločijo, da ženskam ne bodo nudili možnosti splava, pa čeprav mednarodna humanitarna zakonodaja žrtvam posilstev v konfliktih predpisuje pravico do zdravstvene oskrbe, ki ne diskriminira. Problem nastane pri večjem obsegu finančne pomoči s strani ZDA, saj je ločevanje tega denarja od ostalih virov prevelika logistična ovira. Brez vseh ovir bi bili torej pri nevladnih organizacijah verjetno voljni nuditi to storitev ali vsaj svetovanje o tej možnosti. Susannah Sirkin, namestnica direktorja pri Zdravnikih za človekove pravice, verjame, da je »dostop do vsestranskih reproduktivnih zdravstvenih storitev brez omejitev medicinska nujnost za tiste, ki so preživeli seksualno nasilje«.

Za pravico do možnosti splava se pa ne trudijo samo v humanitarnih organizacijah, proti prepovedi splava so se s svojimi dejanji postavila tudi politična telesa drugih držav. Evropski parlament je že pred časom sprejel resolucijo, ki poziva članice Evropske unije, da ločijo svoja sredstva od sredstev ZDA – prav zaradi omejitev pri splavu. Norveška vlada je celo priporočila vladi ZDA, da te omejitve odstrani. »Da so politike in zunanji odnosi Evropske unije podvrženi prepovedi splava in obveznemu molku o tej zadevi s strani Združenih držav, je nesprejemljivo,« je še dodala Sophie in't Veld, nizozemska članica evropskega parlamenta.

Na konfliktnih območjih kot so Ruanda, Kongo ali Bosna so posilstvo začeli uporabljati kot orožje v vojni že pred desetletjem ali več in se še niso ustavili. Zdravstveni strokovnjaki pravijo, da okoli pet odstotkov posilstev vodi v nosečnost, so zapisali pri New York Timesu. To predpostavlja, da je pri 1.8 milijonu žensk, posiljenih med krizo v Kongu, možnost do 90.000 neželenih nosečnosti. Pomanjkanje možnosti varnih in legalnih storitev splava lahko ženske, ki so izkusile takšno tragedijo, prisili v neprijetno izbiro. Prva možnost je nevarnejša metoda splava - v ne-sterilnem okolju in pri osebju, ki nima dovolj medicinskega znanja - druga pa tvegati in donositi. Druga možnost je lahko še slabša, saj je na konfliktnih področjih prisotno veliko nasilja, podhranjenosti in bolezni, zato lahko nosečnost pri materi predstavlja še večje tveganje za smrt kot pri njenem otroku.

Prav tako lahko takšna nosečnost služi kot opomin na začetno travmo, zato Jody Williams, ki vodi Mednarodno kampanjo za ustavitev posilstva in nasilja med spoloma v konfliktu pri Iniciativi Nobelovih nagrajenk, zaključi, da bi bil »konec omejitev s strani ZDA takojšen prvi korak za pomoč tistim, ki so preživeli seksualno nasilje. Prav tako bi s tem poslali znak ženskam po vsem svetu, da niso krive, in da so sramota posiljevalci, ne pa posiljene ženske.«