Resničnostni šov Wesleyja Clarka

Wesley Clark, upokojeni ameriški general in poveljnik ameriških sil in sil zveze NATO v času vojne na Kosovu leta 1999, je postal voditelj resničnostnega šova Stars Earn Stripes

Naslov bi lahko prevedli kot ‘Zvezde tekmujejo za odlikovanja’ (ime oddaje je hkrati aluzija na ameriško zastavo), gre pa za resničnostni šov v slogu oddaje Survivor, le da se tu različne ameriške zvezde borijo v insceniranih bitkah. Clark ocenjuje fizično pripravljenost in borbeno uspešnost osebnosti kot so pevec Nick Lachey, igralec Terry Cruise in mož nekdanje guvernerke Aljaske Sarah Palin.

V prvih televizijskih oddajah je bila oddaja v ameriških medijih ocenjena kot “osladna promocijska vojna pornografija”, klub temu pa so v New York Timesu zapisali, da je Clark “blag pred kamerami” ter ima “velike izkušnje, s katerimi lahko prispeva k tem vojnim igram”. Odločitev za voditelja resničnostnega šova mnogi komentatorji kljub temu ocenjujejo kot nenavadno, predvsem v luči dejstva, da je bil Clark znan kot človek, ki je vojaško akademijo West Point končal kot najboljši v svoji generaciji. Nekateri nekdanji častniki ga obtožujejo za trivializacijo vojne, njegovo sodelovanje v showu pa ocenjuejejo kot sramoto in obscenost, zaradi katere bi se general moral opravičiti javnosti. 

Vendar je Clark že pred tem promoviral različne sumljive tehnološke proizvode, na koncu pa je natopil tudi kot predsedniški kandidat, za katerega se je zavzel znani filmski ustvarjalec Michael Moore, ki je podprl idejo, da bi Clark postal tudi predsedniški kandidat Demokratske stranke. Mnogi so Clarka obtoževali, da je klovn, nekateri pa ocenjujejo, da je leta 1999 skorajda sprožil tretjo svetovno vojno. “Dolgo časa sem občudoval vaše delo, vašo politiko in filme. In prav zato sem bil presenečen in razočaran zaradi vaše podpore Wesleyu Clarku za nominacijo demokratske stranke za predsednika. Wesley Clark je vojni kriminalec. Poveljeval je ameriškim in silam zveze NATO ob vojni na Kosovu, ki je bila iz perspektive zaveznikov presenetljiva kampanja bombardiranja. Proti koncu konflikta je skorajda sprožil velik spopad, ko je silam zveze NATO ukazal, da naj napadejo letališče, ki so ga zavzele ruske sile in se postavile na stran Srbov, da bi preprečile pokole. Če bi izpolnili Clarkove ukaze, bi to sprožilo najbolj nevarno konfrontacijo ruskih in ameriških sil po kubanski krizi leta 1962 leta. Toda na srečo je britanski častnik, ki je imel neposredno poveljstvo nad silami zveze NATO, izrecno zavrnil ukaz, da napade ruske sile in s tem preprečil katastrofalni vojaški obračun z nestabilno državo, ki je imela druge največje zaloge jedrskega orožja na svetu,” je leta 2003 v odprtem pismu Michaelu Mooru zapisal kanadski odvetnik Terry Lodge.

Opozoril je tudi na dejstvo, da Clarkove sile niso imele žrtev v tej skoraj trimesečni ‘kampanji’, da pa je bilo ubitih na stotine civilistov in to na pričakovanih mestih, predvsem mostovih, v kitajskem veleposlaništvu v Beogradu, zgradbi televizije in drugih objektih, ki so postali tarče napadov zveze NATO. Še huje naj bi bilo to, da je takratni ameriški predsednik Bill Clinton proti silam ZRJ dovolil uporabo izstrelkov z osiromašenim uranom (konkretno je njihovo uporabo ukazal Clark), ki so onesposobili zgolj nekaj tankov, vendar bo več kot 14 ton tega radioaktivnega materiala še naslednjih 4,5 milijarde let onesnaževalo področje Kosova in vplivalo na povečano število raka, levkemije in podobnih bolezni.

O Clarkovem vojaškem znanju potekajo polemike tudi med ameriškimi poveljniki. Nek polkovnik, ki je videl poveljevanje Wesleya Clarka prvi konjeniški diviziji med leti 1992 in 1994 v Fort Hoodu, je to divizijo opisal kot “najslabšo divizijo, ki sem jo videl v zadnjih 25 letih”, major tretje brigade četrte pehotne divizije v Fort Carsonu, kjer je Clark služboval v osemdesetih letih, pa ga je opisal kot človeka, “ki vsakega od svojih podrejenih vidi kot potencialno nevarnost za svojo kariero”.

Pisatelj in glasbenik John Eskow (napisal je scenarij za filme Air America, Zorrova maska in Rožnati Cadillac) je zapisal, da so ga na omenjeni šov, ki naj bi bil posvečen ameriškim herojem vojne, opozorile reakcije nadškofa Desmonda Tutua. Vprašal se je, ali je že bila kje kakšna TV-oddaja na svetu kadarkoli kritizirana s strani Nobelovega nagrajenca za mir in na tej podlagi ocenil, da je omenjeni šov zagotovo najslabši med vsemi, ki se predvajajo po svetu. Prva oddaja je pritegnila več kot pet milijonov gledalcev in se na dan predvajanja po gledanosti uvrstila na peto mesto v ZDA. Tiskovni predstavnik NBC pa je v odgovor kritikom sporočil: "Ta šov ni poveličevanje vojne, marveč poveličevanje vojaškega služenja." NBC je namreč kar devet nobelovih nagrajencev za mir prosilo, da zaradi njegovega propagiranja vojne ukine oddajo. Njihovo pismo si je mogoče prebrati tukaj.  

“Prepričani smo da ta program ni posvečen nikomur ter da samo nadaljuje in širi nečastno tradicijo čaščenja vojne in oboroženih spopadov. Vojaškega treninga ni mogoče prikrito ali kako drugače primerjati s športnimi tekmovanji med Olimpijado. Priprave na vojno niso niti zabavne niti sproščujoče. Resnična vojna je umazana. Ljudje – vojaki in civilisti – umirajo v okoliščinah, ki niso niti najmanj zabavne. Družbe in skupnosti so v oboroženih konfliktih razbite na koščke in prihodnost po koncu konflikta je lahko enako smrtno nevarna kot vojna sama, ko vojna sprosti prikrita sovraštva v grozljivih spiralah nasilja … Poskus nekakšnega očiščenja vojne s tem, da se poveže z atletskimi tekmovanji, postavlja pod vprašaj moralo in etiko povezovanja vojske z industrijo zabave v komajda prikritem poskusu, da bi vojno in njene ogromne stroške prikazali sprejemljivejše za javnost,« so v pismu napisali Nobelovi nagrajenci.

Ko si je pisatelj John Eskow še sam ogledal omenjeno oddajo, je bil prav tako jasen: “Ta šov je vodil Wesley Clark — v njegovo večno sramoto. Lahko si mislim, da po tem debaklu ne bo več izbira Michaela Moora za predsednika države.”