Veliki Franc in mali ljudje

Zakaj ni smešno, če se koalicijski poslanec pritožuje nad razmerami v zdravstvu

„Živina, ki je danes na živilskem sejmu, je pod nekimi predpisi in so zanjo ustvarjeni pogoji!“ Drugače, kot velja za paciente v bolnišnicah, se je nedavno hudoval poslanec Slovenske ljudske stranke Franc Pukšič, ki je bil pred dnevi sprejet na oddelek za nevrokirurgijo v mariborskem kliničnem centru.

Poleti je v tistih stavbah slovenskih bolnišnic, ki še niso bile energetsko sanirane in kjer ni klimatskih naprav, pač vroče. Vsako poletje je tako. Vsi bolniki, ki se v tem času zdravijo na teh oddelkih, to občutijo. Pa jih ne vidimo klicati medijev, ne zahtevati lastne bolnišnične sobe ali se pritoževati nad „pižamo, ki je debela za poleti ali pozimi, bi lahko bila krajša in iz tanjšega materiala“, kot to počne poslanec Pukšič.

Politiki, ki jih ni sram na glas povedati, da mislijo, da jim pripada nadstandard, niso nič posebnega. Da pa se Pukšič zgraža nad „nevzdržnimi razmerami v zdravstvu“, potem ko je vlada, katere koalicijski poslanec je, nedavno v sklopu varčevanja bolnišnice potisnila na rob insolventnosti, je povsem nekaj drugega. Tudi Pukšič je pred le nekaj meseci pritisnil na gumb, ko se je vlada odločila za enega najglobljih rezov v javni sektor in s tem prav tako v javno zdravstvo. Pukšič verjetno ni edini poslanec, ki ne ve veliko o tem, o čemer odloča v parlamentu. A večina se vsaj ne pritožuje nad bolnišnično oskrbo, hkrati pa zagotavlja, da so rezerve v zdravstvu brezmejne, da bolniki racionalizacije ne bodo občutili in da je privatizacija v zdravstvu dejansko nekaj dobrega za bolnike.

Spada pa Pukšič med tiste, ki so še najbolj podobni novodobnim „poptotalitarnim“ voditeljem. Recimo Chavezu, ki v svoji redni nedeljski pogovorni oddaji „Alo presidente“ ljudstvu zagotavlja, da ima Venezuela enega najboljših zdravstvenih sistemov, potem pa sam hodi na zdravljenje na Kubo.