Kupimo Slovenijo!

Pulj, avgust 2012. Delavci so srečni. V Uljaniku, v drugi največji ladjedelnici na Hrvaškem, Mladinini fotoreporterki pozirajo v najbolj nemogočih pozah. Recimo kot labod na robu 50 milijonov evrov vredne ladje bagerja, ki jo v Uljaniku, v eni redkih ladjedelnic na svetu s takšnim znanjem, gradijo za Dubaj, kjer bodo z njo poglabljali morsko dno. Delavci so zadovoljni, kajti nedavno so postali skupaj 60-odstotni lastniki te ladjedelnice; dokov, proizvodnih hal, petih ladij, ki jih ob tem trenutku gradijo, ogromnih žerjavov, ki so jih še v socializmu za Uljanik zgradili v mariborski Metalni. Okrog 2200 delavcev je poleti zbralo približno 10 milijonov evrov – natančna številka še ni znana, ker zaradi pravil Zagrebške borze o podrobnostih javno ne smejo govoriti – v enem od bolj nenavadnih primerov privatizacije v regiji. »Moj oče je delal v tem podjetju 35 let, jaz sem tukaj že 25 let. Ali ni normalno, da sem najbolj zainteresiran, da to podjetje obstane?« Tako eden od delavcev odgovori na vprašanje, zakaj je v podjetje vložil okrog 2000 evrov.

Do podjetja brez gotovine

V Sloveniji smo doslej sledili malce drugačnim zgodbam. V preteklih letih so posamezniki prek tako imenovanih finančnih vzvodov, brez gotovine, prevzemali podjetja ali cele panoge. Danes že skoraj pozabljena imperija Boška Šrota in Igorja Bavčarja sta denimo temeljila na dveh majhnih podjetjih, vse ostalo so bili krediti ali ustni dogovori z bankami. V Zvezi svobodnih sindikatov so nedavno navedli, da je Boško Šrot s svojo ženo za zgolj 16 tisoč evrov kupil podjetje, prek katerega je bila kasneje prevzeta celotna skupina Pivovarne Laško. Zadnji takšen primer je pretekli mesec razkrila protikorupcijska komisija. Združba okrog Mateja Raščana, bivšega lastnika Dela Revij, ob poskusu nakupa Večera ni imela denarja, kaže poročilo komisije. Še huje, ne samo da niso imeli okrog 9,2 milijonov evrov kupnine, celo 925 tisoč evrov are niso imeli, pa jim je vendarle skorajda uspelo kupiti enega najpomembnejših slovenskih medijev.

Poslovneži, ki so hoteli kupiti Večer, niso imeli 9,2 milijona evrov kupnine. Celo 925 tisoč evrov are niso imeli, pa jim je vendarle nakup skorajda uspel. Zakaj Večera ne bi mogli na podoben način kupiti zaposleni?

Državljan niti stanovanja ne more kupiti brez varčevanja, kako je mogoče prevzeti 15 milijonov evrov vredno podjetje brez gotovine? Majhno računalniško podjetje 3LAN je 15. julija 2010 na račun Dela, ki je Večer prodajalo, sicer nakazalo 925 tisoč evrov are. A ta denar so slamnatemu lastniku podjetja Denisu Čehu posodila različna podjetja in posamezniki, ki so denar spet v obliki posojila dobili prek verige družb od Nove kreditne banke Maribor (NKBM): »Ravnanje predsednika in članice uprave Nove KBM, d. d., je bilo torej tisto, ki je v končni fazi in prek nekaj posrednikov omogočilo plačilo are za nakup delnic družbe Večer, d. d., zasebnemu podjetju brez siceršnje finančne zmožnosti za izvršitev takega plačila,« so zato zapisali v ugotovitvah protikorupcijske komisije. Denar, ki je bil potreben za aro, je NKBM kupcu posodila na podlagi zavarovanj in dogovora z mariborskim Vinagom ter podjetji v lasti Mateja Raščana. Da v času nakupa niti denarja za aro niso imeli, kažejo dogodki, ki so sledili, ko je prevzem Večera splaval po vodi. Vinag bi moral banki denar vrniti, a je to storil šele po tem, ko je najel spet nove kredite. Ponovno od podjetij, delno povezanih z NKBM: od Factor banke, Fraktal Consultinga do KBM Fineka.

Načrt Mateja Raščana in njegovih prijateljev v tej zgodbi je bil seveda znan od vsega začetka. Po že uveljavljeni menedžerski praksi je želela majhna skupina ljudi denar za nakup podjetja, s pomočjo državne banke, izvleči od Večera samega, ki bi ga po prevzemu obremenil s posojili in ga začel izčrpavati. Tako pa se postavi drugačno vprašanje: Zakaj Večera ne bi mogli na podoben način kupiti zaposleni? Konec koncev je ta časopis do leta 2000, ko je bil v 60-odstotni lasti zaposlenih, doživljal svoje zlate čase. Ideja, da bi Večer kupili zaposleni, bivši zaposleni in morda še kdo, recimo bralci, je, kot pravi predsednik aktiva novinarjev Večera Aleš Kocjan, med novinarji seveda poznana. Pravzaprav bi 160 zaposlenih zlahka zbralo vsaj za aro – kar še Raščanu ni uspelo. Se pa pri tem pojavijo znane težave: zaposleni za začetek potrebujejo zanesljivega kreditodajalca. Sami morajo prevzeti tveganje v panogi, ki je v krizi. Poleg tega zaposleni tudi nimajo organizacijskih izkušenj, da bi takšno idejo izpeljali.

Poskus delavskega prevzema Fructala dokazuje, da lahko 350 delavcev brez večjih težav zbere okrog osem milijonov evrov za prevzem podjetja.

Mondragon

A vse našteto je predvsem vprašanje kolektivnega znanja, zakonodaje in državnih politik. Prednosti kooperativ ali zadrug, torej podjetij, v katerih so delavci lastniki sredstev za proizvodnjo, so namreč razmeroma dobro znane. To obliko delavske organizacije, na katero smo v zadnjih 20 letih v Sloveniji pozabili, v Evropi najbolj intenzivno razvijajo v Italiji, Španiji, Franciji ali Skandinaviji. Celo v ZDA je na ta način zaposlenih okrog 13 milijonov delavcev, ki podjetja odkupujejo na podlagi tako imenovane zakonodaje ESOP (Employee stock ownership plan), torej da kredite odplačujejo s pomočjo prevzetega podjetja: »Še danes nam ta zakonodaja manjka. Torej zakonodaja, ki bi delavcem pomagala premostiti to prvo obdobje, v katerem ni denarja za investicije, saj navadne komercialne banke, ki delavskega lastništva ne poznajo, nerade pomagajo,« opozarja dr. Aleksandra Kanjuo - Mrčela s Fakultete za družbene vede, ki je v začetku devetdesetih let poskušala v Sloveniji širiti prakso delavskega lastništva s pomočjo praks iz zahodne Evrope.

5,5 mrd. €
bančnih garancij so izdale banke za menedžerske prevzeme
0,- €
garancij so izdale banke za delavske prevzeme

V naši bližini je med bolj znanimi mondragonska kooperativa v Baskiji, ki v 120 podjetjih združuje kar 100 tisoč zaposlenih. Poleg tega da je ta kooperativa enkrat bolj dobičkonosna od povprečja drugih podjetij v Španiji in da si delavci v njej izplačujejo 14. plačo, je pomemben podatek, da je zaradi nje brezposelnost v Baskiji zgolj 10-odstotna, torej enkrat nižja od španskega povprečja. Medtem ko so v Španiji v času krize likvidirali četrtino vseh podjetij, v Mondragonu praktično podjetij ne zapirajo. Je pa res, da tam ni bogatašev. V Gorenju je razmerje med najvišjo in najnižjo plačo 1 : 25, v Mondragonu pa zgolj 1 : 4,5. Najvišjo plačo, 5000 evrov neto, ima šef njihove banke Caja laboral. Ta zaposluje 1800 ljudi in ima na leto več kot 300 milijonov evrov dobička, ki ga večinoma reinvestirajo in porabijo za razvoj. Podobno je tudi v drugih kooperativah. Skupščina združenja kreditnih kooperativnih bank Furlanije - Julijske krajine, ki ima že 24 odstotkov celotnega bančnega prometa v regiji, je denimo minuli teden 51 malim podjetnikom v škripcih odpisalo vse kredite.

V Baskiji, kjer je v mondragonski kooperativi združenih 120 podjetij v lasti delavcev, ki zaposlujejo 100 tisoč ljudi, je brezposelnost enkrat nižja, kot je špansko povprečje.

Fructalov poskus

Večerovim novinarjem bi bilo torej pri prevzemu podjetja lažje, če bi kdo v Sloveniji to storil že pred njimi. Recimo delavci Fructala. Preteklo leto so bili zaposleni in bivši zaposleni Fructala tik pred tem, da podjetje odkupijo. Sprva so upali, da bi jim država pomagala vsaj pri kreditu. In sicer tako, da bi predsednik vlade Borut Pahor podpisal pismo o nameri, s katerim bi država v projekt stopila kot porok pri najemu ugodnega kredita Evropske banke za obnovo in razvoj (EBRD). Ker to ni uspelo, so se delavci poskušali samoorganizirati, pravi Peter Velikonja, finančni svetovalec občine Ajdovščina, ki je sodeloval pri projektu. Imeli so načrt, po katerem bi delavci postali vsaj 25-odstotni lastniki podjetja. In sicer tako, da bi vzeli dolgoročni kredit za 10 do 15 let, ki pa bi ga po poslovnem načrtu po dveh letih začeli odplačevati iz Fructalovih dobičkov. Brez posebne državne pomoči bi torej 350 delavcev skorajda zbralo okrog 8 milijonov evrov. Poskus je potem padel v vodo. Čeprav jim je avstrijsko veleposlaništvo uredilo zavarovanje kredita, ko je bil v igri za strateškega partnerja še avstrijski Spitz, je srbski Nektar za podjetje ponudil ceno, s katero je po mnenju Velikonje podjetje preplačal. Posledica preplačanega podjetja pa je, dodaja, da ga bo srbski lastnik prej ali slej verjetno preselil. Navkljub obljubam so Fructalove delavce že začeli odpuščati.

Delavski prevzem Fructala torej ni spodletel zaradi pomanjkanja volje ali motivacije, celo denar so želeli zaposleni investirati v projekt, prevzem je dejansko spodletel, kot pojasnjuje bivša gospodarska ministrica Darja Radić, zaradi pomanjkljive zakonodaje. Primer Fructala je bil dober, razlaga, ker bi solastniki podjetja, poleg delavcev, postali še dobavitelji, torej sadjarji: »Na ministrstvu smo bili nad idejo navdušeni, a v tako kratkem času ni bilo možnosti, da bi država ponudila primerni okvir. Tedaj smo ugotovili, da država ne bi mogla recimo pomagati z nudenjem ugodnih kreditov. Za to bi morali spremeniti vsaj zakon o Slovenski investicijski banki (SID), potrebovali pa bi vsaj še primerne politike, s katerimi bi delavske odkupe spodbujali,« pravi. Ravno tako – dodaja Tadej Slapnik, generalni sekretar Slovenskega foruma socialnega podjetništva – bi bilo nujno v Sloveniji spremeniti zakon o bankah in omogočiti ustanavljanje zadružnih bank: »Iz izkušenj po svetu je znano – lep primer je ravno Mondragon –, da brez kapitala delavci težko prihajajo do sredstev, s katerimi odkupijo podjetje.« Pri Fructalu so tako želele v nekem trenutku pomagati celo italijanske zadruge.

215
menedžerskih prevzemov je bilo v Sloveniji
0
delavskih prevzemov je bilo v Sloveniji

Od Novolesa do Alukomna

V času poglabljanja krize, stečajev in vladnih načrtov po razprodaji deležev v državnih podjetjih potreba po delavskih prevzemih narašča. Ta ideja se je v javnosti prvič jasno pojavila pred približno štirimi leti, pri Siemensovi likvidaciji mariborskega podjetja za proizvodnjo tirnih vozil STS, kjer so nekateri poslanci že zahtevali od vlade, naj oblikuje »sistemski ukrep za kreditiranje delavskih odkupov«. Potem se je podobna ideja porodila pri TVM – Tovarni vozil Maribor, ki jo je dejansko izčrpal matični lastnik, Viator & Vektor, ne pa slabo poslovanje. Ko je Mura zašla v težave, je podporo za to idejo med poslanci iskal bivši predsednik Murine uprave Milan Mörec. Mura bi se že zdavnaj morala preoblikovati v nekakšno kooperativo, je denimo prepričana Jadranka Vesel s Postojnskega raziskovalnega inštituta za socialno ekonomijo: »Vanjo se je zmetalo toliko denarja, ki bi ga dejansko morali nameniti delavcem kot nedeljivi lastniški delež. Ne pa, da je država podjetju pomagala z zagotavljanjem poceni ali celo zastonj delovne sile. Torej dejansko tako, da je lastnikom višala profitne stopnje.«

Ker država doslej ni oblikovala primernih politik, so v zadnjem letu ponekod na pomoč priskočile občine ali celo lokalna komunalna podjetja, kot recimo v primeru papirnice Radeče, ki je zašla v težave zaradi lastnikovih kreditov. Jeseni bo aktualen primer Novolesa. V Brežicah je bivšemu zaposlenemu v podjetju Novoles, upokojencu Francu Šaliju, uspelo z delavsko iniciativo za odkup podjetja v stečaju. Delavci so že ustanovili odbor, ki poskuša podjetje odkupiti, v slovenskem forumu socialnega podjetništva pa so jih povezali z mondragonsko kooperativo, ki za zunanje naročnike izvaja programe delavskih prevzemov. A glavna težava je spet financiranje odkupa. Medtem ko so slovenske banke po podatkih Agencije za trg vrednostnih papirjev med letoma 1998 in 2010 za namen menedžerskih prevzemov slednjim izdale za kar 5,5 milijarde evrov bančnih jamstev, delavci pri poskusu prevzema kreditov praktično ne morejo dobiti. Bivši delavci Novolesa, ki so sedaj edini interesenti za nakup podjetja, lahko računajo kvečjemu na pomoč države iz sredstev za samozaposlitev.

Položaj, v katerem se utegnejo v prihodnosti znajti mnoga slovenska podjetja, je nedavno doletel komensko podjetje Alukomen, kjer je zaposlenih 80 delavcev. Podjetje, ki je danes vodilno v Sloveniji pri proizvodnji in opremi steklenih fasad, je zašlo v težave zaradi stečaja dveh njihovih pomembnih lastnikov, gradbenega podjetja Primorje in Kraškega zidarja. Posledično so čez noč največji aktivni lastniki postali kar delavci sami, ki sedaj družbo vodijo v navezi s sindikatom kovinske in elektroindustrije SKEI. V bližnji prihodnosti, ko bodo banke želele prodati zasežene deleže, pa se bodo seveda morali odločiti, kako s podjetjem v prihodnje. Veselova pravi, da se morajo delavci lastniki sprva odločiti, ali jim je v interesu ohranitev delovnih mest ali višanje dobička. Če je njihov glavni interes ohranjanje delovnih mest, je po njenem najenostavnejši prehod na zadrugo. Pri tem bodo delavci ponovno potrebovali kredite za odkup deležev Primorja in Kraškega zidarja: »V nekaterih državah, recimo v Španiji, so za te primere že vzpostavili mehanizme, ki zagotavljajo možnost financiranja odkupov iz sklada za ohranjanje delovnih mest,« pravi Veselova, Slovenija pa tega ne pozna. Ravno tako tudi slovenska Zadružna zveza ne pozna različnih oblik finančne pomoči, ki jo recimo ponujajo italijanske zadruge.

Uljanik

V Sloveniji smo nekoč razvijali sistem delavskega samoupravljanja, ki je navdihoval mnoge druge države. Še konec osemdesetih, se spominja ekonomist Janez Prašnikar, je sam v Novi Gorici sodeloval v projektu, v katerem so reševali podjetja, ki so šla v stečaj, tako da so jih odkupili delavci. »Delavci so dobili odpravnine, mi pa smo jih konvertirali v lastniške deleže. Začeli smo s Tomosom, ki smo ga na ta način leta 1985 rešili,« se spominja. Po osamosvojitvi je nato Slovenija zaradi postsocialističnega sindroma te ideje zavrgla. Poskusi, da bi idejo oživili po vzoru zahodnoevropskih držav, so se končali bolj ali manj neuspešno. »Takoj po osamosvojitvi, po končani prvi fazi privatizacije, te stvari niso bile več podprte z zakonodajo, ki bi spodbujala notranje lastništvo. Tudi zaradi tega se je zadeva zapeljala, kakor se pač je,« razlaga urednik revije Ekonomska demokracija dr. Mato Gostiša pojav vse večje koncentracije ekonomske moči, pojav tajkunov in menedžerskih prevzemov.

Na Hrvaškem so morda že naredili korak naprej. Zaradi zahtev EU je morala država svoje ladjedelnice privatizirati in mnoge zaposlene je ob tem zaskrbelo, da jih bodo konkurenti pokupili ter jih zaprli. Ladjedelnico v Pulju recimo že zaradi zemljišča v središču mesta, kjer bi lahko zrasli hoteli. »Alternativa je bila, ali stečaj ali da nas prodajo za eno kuno. A če bi v tej regiji 2600 ljudi ostalo brez dela, bi to bila katastrofa,« nam razlaga eden od zaposlenih v Uljaniku. Ideja o delavskem odkupu podjetja ni zrasla v politiki, ampak med zaposlenimi. Ti so vlado nato prepričali, naj državni delež proda delavcem s popusti, odvisnimi od delovne dobe. Vlada se je strinjala, zagotovila je kredite, vodstvo pa je pred mesecem dni izpeljalo delavski odkup podjetja, brez enega samega sodnega spora. V privatizaciji ladjedelnice so sodelovali zaposleni, bivši zaposleni in upokojenci – odziv je bil nepričakovano dober. Da bi se izognili špekulantom, so nakup delnic omejili na okrog 3600 evrov na osebo in onemogočili nadaljnjo prodajo za pet let. A to je šele začetek. Oktobra sledi povezovanje s strateškim partnerjem in nova dokapitalizacija, po kateri bodo delavci v vsakem primeru obdržali kontrolni delež podjetja. »Vzeli smo usodo v svoje roke,« pravi eden od zaposlenih v Uljaniku, »in kot slišim, želijo sedaj tudi nekatera druga podjetja narediti podobno.«