Neznosna lahkost žaljenja in goljufanja

Zakaj (slovenski) politiki zmerjajo in lažejo in zakaj se jim v veliki večini primerov nič ne zgodi?

V slovenski politični govorici je vse več ostrih besednih napadov na skupine in posameznike. Med najodmevnejšimi je bil t.i. primer trenirka, ko je stranka SDS oz. neznani Tomaž Majer na spletni strani stranke objavil opis tipičnih volivcev Zorana Jankovića, ki da so »volilno telo novih državljanov«, »s tujim naglasom«, »oblečeni v trenirke« in tako neumni, da »so imeli na roki napisano številko, ki jo morajo obkrožiti na glasovnici«. Majerjevo pisanje ima elemente sovražnega govora, nedolžni pa niso niti drugi primeri obračunavanj in insinuacij, ki jih vidni člani iste stranke objavljajo denimo prek Twitterja.

O kultiviranosti slovenskih politikov še največ pove mnenje Vlaste Jalušič, profesorice univerze v Ljubljani in Budimpešti in ustanoviteljice Mirovnega inštituta, ki je že januarja letos za časnik Dnevnik dejala, da je dolgoletni poslanec in prvak SNS Zmago Jelinčič, znan prav po sovražni retoriki, iz parlamenta izpadel ravno zato, ker je »govorica SNS prešla v center in postala normalna.« Poleg diskreditacij, ki jih lahko pripišemo tako načrtnemu propagandnemu komuniciranju kot nizki (politični) kulturi, je vse več tudi sprenevedanj, potvarjanj, manipulacij in laži. Naj naštejemo le nekatere: ponarejajo arhivsko dokumentacijo o bombnem napadu v Velikovcu, mimo ustavne odločbe kar dvakrat podarijo Blejski otok cerkvi, krivo ovajajo tožilko Branko Zobec Hrastar …

Joris Lammers z univerze v nizozemskem Tilburgu, ki se v svojem raziskovanju ukvarja z vprašanjem, kako imeti moč vpliva na naše razumevanje samih sebe in kako se, posledično, obnašamo do drugih, v članku Moč in hinavščina ugotavlja, da se tistim na oblasti zaradi moči, ki jo imajo, pokvari moralni kompas: čeprav visoke etične standarde zahtevajo od drugih, sami večkrat goljufajo, mejo lastne moralnosti pa si postavljajo nižje. Goljufanje sicer ni samo stvar politikov, a kot v knjigi Resnica o nepoštenosti piše Dan Ariely, profesor ekonomije na ameriški univerzi Duke, so politiki vendarle bolj prevarantski. Če namreč ljudje res goljufamo, da bi dosegli lasten cilj, goljufamo še intenzivneje in z manjšim občutkom krivde, ko ima od tega korist še kdo drug. Zato je poleg moči pomemben dejavnik nepoštenosti politikov tudi dejstvo, da politiki odločajo v dobro (ali pa vsaj v imenu) drugih – tako so še bolj nagnjeni k polresnicam in celo lažem, saj verjamejo, da naj bi imeli na koncu od tega korist vsi. Ariely pa opozarja tudi na socializacijski dejavnik, torej strankarsko ali splošno politično okolje, v katerem politiki delujejo – ko namreč poslanka vidi strankarske kolege, kako lažejo ali potvarjajo resnico, to postane moralni standard.

V raziskavah je bilo ugotovljeno še, da so volivci navadno pripravljeni spregledati ali oprostiti moralno sporne prakse politikov, sploh tistih, ki pripadajo politični opciji, za katero navadno glasujejo, a samo takrat, ko so neetične prakse uporabljene za doseganje politikom in volivcem skupnih ciljev. Zgleda pa, da zadnje pri nas ne drži. Čeprav je v interesu državljanov, da ima Blejski otok v lasti Slovenija – le pomislimo, koliko turistov k nam prihaja samo zaradi njegove idilične podobe v katalogih –, politična opcija, ki je otok podelila blejski župniji, in tako delovala v nasprotju z javnim interesom, znova vodi slovensko vlado.

Pogosto navedeni razlog, zakaj so nemoralni politiki vseeno vedno znova izvoljeni, je, da je Slovencev z izkrivljeno etiko pač toliko, da takšne politike goljufe potem izvolijo. Da gre samo za preslikavo slovenstva v državni zbor, da volivci pač izvolijo sebi podobne. S tem se strinja tudi predavatelj mariborske Filozofske fakultete Boris Vezjak: »Različne psihopolitike privlečejo nase različne psihološke profile državljanov. Klasičen primer je psihopolitika paranoje: kot sam dokazujem, je Janševa oblast svoje volivce vedno mamila s pomočjo paranoidnega stila mišljenja – in nanj seveda padajo ljudje, ki jim je ta stil bližji. Politike goljufe bodo gotovo prej volili tisti volivci, ki jim goljufivost ni tuja v privatnem življenju, ali pa jim vsaj ne predstavlja nekega hudega moralnega greha. Logika premisleka državljana je tu vedno ista: hvala bogu, da to počnejo politiki, če bi bil sam politik, bi počel isto. Politiko razumejo na instrumentalen način kot vladavino odtujenih, nujno pokvarjenih vladarjev, ki bi jim sami bili radi podobni.« Res pa je tudi, da vsi volivci na amoralnosti politikov ne odreagirajo enako, nekateri so na moralne napake bolj občutljivi. Ko je nekdanji predsednik stranke Zares Gregor Golobič zamolčal svoj delež v podjetju Ultra in je o tem izvedela javnost, je izgubil legitimnost, stranka pa je nato tudi zaradi tega izpadla iz parlamenta.

Javno izražanje nasprotovanja nemoralnim praksam politikov naj bi bil, kot piše v že omenjenem članku Moč in hinavščina, dober način zmanjševanja neetičnosti v politiki in javnem prostoru. Nepoštenost je povezana z občutkom upravičenosti do imetja moči. Če politik čuti, da je ogrožen, da je njegova legitimnost vladanja pod vprašajem, pa se začne vesti bolj pošteno. Enako bi lahko interpretirali ugotovitve Arielyja, ki v svoji knjigi o nepoštenosti zapiše, da manj goljufamo, ko smo izpostavljeni neki moralni avtoriteti ali moralnostim na splošno. A seveda ne vsi. V Sloveniji praviloma velja, da se politiki raje potuhnejo, se delajo, kot da ni nič, ali pa tiste, ki na napake opozarjajo, napadejo.

Vendar pa, kot še ugotavlja Lammers in kot kaže Golobičev primer, opozarjanje na kršitve vseeno ni brez pomena: »Tisti na oblasti postavljajo visoke etične norme drugim, a verjamejo, da lahko sami delujejo manj omejeno. Tisti brez moči pa so, nasprotno, manj nagnjeni k postavljanju etičnih norm za druge, a se jih hkrati bolj držijo. To pomeni, da ljudje z močjo ne samo jemljejo, kar želijo, ker to lahko počnejo nekaznovano, ampak ker nekako intuitivno čutijo, da so do tega upravičeni. Obratno pa ljudje brez moči ne zahtevajo niti tistega, kar jim pripada, ker intuitivno čutijo, da do tega niso upravičeni … Tako se v družbi ustvarja neenakost.« Neenaka družba je nedemokratična družba, zato je, kljub temu da učinki opozarjanja na etične in druge kršitve politikov morda niso vidni, po njegovem mnenju glasno prevpraševanje legitimnosti moči oblastnikov nujno potrebno, da družbe postanejo bolj demokratične.

Tudi Vezjak se strinja, da nobeno opozorilo ni odveč, vendar opozarja, da morajo najprej biti omogočeni pogoji, v katerih bomo lahko politike kritizirali: »Poleg možnosti dostopa državljanov do politikov in medijev je v prvi vrsti nujno pridobiti znanje o pomenu etike in morale. To je predvsem odgovornost šolskega sistema, zelo pomembne pa so tudi inštitucije nadzora in pregona korupcije. Goljufanje namreč največkrat ni le prazna beseda, ampak je velikokrat tudi kaznivo dejanje.« Kot pravi Hannah Arendt, je bila laž v politiki že od vekomaj dovoljeno sredstvo, resnicoljubnost pa nikoli vrlina. A kljub temu velja, da lahko »v svetu, kjer je v naravi samovoljno poigravanje z dejstvi, že najpreprostejše ugotavljanje dejstev ogrozi ljudi na oblasti.«