Politični vrtičkarji

Če vsemogočni in vsevedni res obstaja, potem si za izpeljavo svojega božjega načrta vsekakor ne bi mogel izbrati slabšega orodja od Jožeta Strgarja in ostalih častilcev dvojne morale

Te dni je civilna iniciativa Prebudimo Slovenijo na novinarski konferenci predstavila svoj letošnji zbor kristjanov, ki bo 13. oktobra na Otočcu. V normalni državi bi na takšni konferenci človek pričakoval, da bo izvedel kaj več o veri in kristjanih na Slovenskem. Toda ne. Očitno najbolj družbeno aktiven del krščanskega občestva v tej državi zanimajo bistveno drugačne zadeve. Politične. Zato je javnost na tej, že od začetka zgrešeni tiskovni konferenci, lahko izvedela veliko o vsem mogočem, toda nič o tem, kar je bilo povod in vsebina tiskovke.

Jože Strgar, predsednik civilne iniciative, je tako na primer uvodoma poudaril, da so jih k ponovni organizaciji zbora kristjanov spodbudile »politične in družbene razmere v državi«, ki po njegovem mnenju »ne bi mogle biti bolj neugodne, kot so«. Prepričan je, da pomembne družbene teme v javnosti niso dovolj izpostavljene, vendar imamo, kot pravi, tudi ljudi z dobro voljo, ki poglobljeno razmišljajo o težavah, s katerimi se spoprijemamo. Pojasnil je, da želijo z zborom kristjanov prispevati tudi k prebujanju kristjanov in vseh ljudi dobre volje, vendar ne po revolucionarni, ampak demokratični poti. »Kristjani smo ljudje dveh svetov. Državljanskega in verskega. Dolžni smo, da se vključujemo v oba svetova. Gre za najenostavnejše demokratične pravice in dolžnosti, ki se jih mnogi v preveliki meri izogibajo, bodisi zaradi brezbrižnosti ali pa zaradi posledic totalitarnega časa, ko razmišljati in se javno udejstvovati ni bilo ravno primerno. Izbranci, ki jih je določila komunistična partija, so vse vedeli in o vsem odločali in pripeljali državo tja, kjer smo. V razkroj. Da bi bili uspešni, moramo utrditi svojo slovensko in krščansko zavest,« je dejal Jože Strgar.

Lenart Rihard, vsebinski vodja zbora kristjanov, je povedal, da bodo na dogodku govorili o »politiki, položaju šolstva, zgodovinopisju, gospodarstvu, odnosu do Cerkve, krizi družine in tudi medijih, ki v večini ne podpirajo naporov, ki želijo Slovenijo spraviti iz silnic, ki jo vlečejo nazaj«. Eden od predavateljev na zboru bo tudi France Cukjati, nekdanji predsednik državnega zbora, ki bo za udeležence prav tako spregovoril o politiki. »Želim vzbuditi zanimanje za politiko. Politika je skrb za skupno dobro oziroma načrtovanje te skrbi, zato je politika zelo pomembna. Dokler je politika dobro uokvirjena v etično držo, v sistem človekoljubja in poštenosti, imamo pravno državo in v takih razmerah se po navadi ljudje lahko oglasijo in rečejo, da jih politika ne briga,« je pojasnil in dodal, da je v času, ko v državi zaškriplje, trditi, da nas politika ne briga - samomor.

Vse tri izjave si seveda zaslužijo posebno pozornost. Da bi razumeli, kaj nam govorci res sporočajo, je dovolj že uporabiti matematično znanje iz prvega razreda osnovne šole. O presečnih množicah. Poiščimo torej presečno množico elementov, ki so enaki v vseh treh izjavah. Edina beseda, ki se pojavlja v presečni množici izjav vseh treh govorcev je beseda politika. Sklep je torej jasen. Religija v Sloveniji za najbolj agilne in v javnosti izpostavljene kristjane ni več samo religija, pač pa je predvsem politika. Težava pa je v tem, da religija in politika nista in ne moreta biti eno in isto. Kdor meša politiko in religijo, vzpodbuja kulturni boj in meša nevarne spojine v zmes, ki ima lahko nepredvidljive posledice. Problem pa ni samo v tem, da se verske zadeve iz dneva v dan utapljajo v kaluži politike. Drugi, morda še večji je tudi v tem, da niti politika nima velikih koristi zaradi tako izkrivljene »vere«.

Poglejmo samo primer Jožeta Strgarja, med leti 1990 in 1994 župana Ljubljane, ki je večino svojega dela posvetil urejanju parkov in zelenic. V času njegovega županovanja je leta 1991 mestni sekretar za komunalno dejavnost Janez Lesar dal odstraniti kovinske konstrukcije, jambore ob takratni Poti spominov in tovarištva. Ljubljanski regionalni zavod za varstvo naravne in kulturne dediščine je zato zaradi suma kaznivega dejanja poškodovanja stvari, ki so posebnega kulturnega in zgodovinskega pomena, pri temeljnem javnem tožilstvu v Ljubljani podal ovadbo proti neznanemu storilcu. Po približno petih mesecih je temeljni javni tožilec Tomaž Miklavčič zavrgel ovadbo, ker je sprejel pojasnilo Janeza Lesarja, da je dal jambore demontirati zato, »da bi jih očistili od rje in prebarvali«, čeprav niso bili vrnjeni na svoje mesto. Višji javni tožilec Pavle Dolenc je v svojem poročilu o delu temeljnega javnega tožilstva v Ljubljani odločitev Tomaža Miklavčiča zato ocenil kot zmotno, njegovo obrazložitev pa pravno dvomljivo, saj naj bi Lesar odstranil spomenike, v katere mestni sekretar za komunalno gospodarstvo ne sme posegati. Tožilec se je odzval na svoj način ter vložil (zavrženo) ovadbo zoper Mladino zaradi razkritja te nezakonitosti. Nekatere jambore so kasneje vrnili, toda ne vseh. Z njih so odstranili rdeče in jih nadomestili s sivimi zvezdami. Na nekaterih mestih pa jamborov več ni.

Kaj so simbolizirali ti jambori? Simbolizirali so mejo, kjer je potekala žica okoli okupirane Ljubljane. Simbolizirali so mejo med svobodo in samoodločbo ter nesvobodo in okupacijo. In to mejo je župan Strgar s svojim ravnanjem – ali pa s svojo pasivnostjo glede ravnanja svojega sekretarja – zabrisal. Pomagal je pri uničevanju kulturne dediščine, pri čemer so se na koncu odgovorni sicer izvlekli brez kazni, vendar ne glede na to ni dvoma, da so bila omenjena dejanja sporna in so predstavljala kršitve veljavne zakonodaje. O kakšni »dobri volji« in utrjeni »slovenski in krščanski zavesti« nam torej govori tiho uničevanje kulturnih spomenikov? Kje je nekdanji župan Strgar ob tem ravnanju pokazal pravilno uporabo »demokratičnih pravic in dolžnosti, ki se jih mnogi v preveliki meri izogibajo, bodisi zaradi brezbrižnosti ali pa zaradi posledic totalitarnega časa«, o katerih nam pridiga? Tisti, ki s(m)o opozorili na zlorabo njegove oblasti s(m)o bili preganjani s strani njegovih zaščitnikov, ki so prav tako kot on zlorabljali prav te državljanske pravice, na katere se Strgar danes tako vehementno sklicuje. Strgar napada »izbrance, ki jih je določila komunistična partija«, ki so »vse vedeli in o vsem odločali in pripeljali državo tja, kjer smo« in to nič manj in nič več kot v »razkroj«, on sam pa je bil na čelu oblasti, ki je o vsem odločala sama, brez upoštevanja mnenja strokovnjakov, ki je zahrbtno, z lažnimi izgovori razkrajala in uničevala znamenja trpljenja slovenskega naroda in znamenja upora zoper okupacijo. Kje v tem primeru opazimo »poglobljeno razmišljanje«, na katerega poziva Strgar? Kakšna morala je torej to? Krščanska? Ali dvojna?

Največja tragedija omenjenih politično-verskih vrtičkarjev, ki v svojih gredicah gojijo samo strupene zeli politike, je v tem, da njihovo lastno ravnanje predstavlja najhujšo kritiko načel, za katera se sami zavzemajo. Bertrand Russell, ki se je v svoji mladosti dolga leta šolal v verskih ustanovah in jih spoznal do obisti, je v enem od svojih esejev o verskih vprašanjih svoje bralce odkrito vprašal, če res verjamejo, da bi v primeru, če bi bili obdarjeni z vsemogočnostjo in vsevednostjo in bi imeli milijone let za ustvarjanje in izboljšanje sveta - na koncu res ne naredili nič boljšega od Klu-klux-klana in fašistov?

Ob primeru Jožeta Strgarja in drugih verskih vrtičkarjev bi si v Rusellovi maniri seveda lahko zastavili podobno vprašanje. Če vsemogočni in vsevedni res obstaja, potem si za izpeljavo svojega božjega načrta v tem delu sveta, ki se imenuje Slovenija, vsekakor ne bi mogel izbrati slabšega orodja od Jožeta Strgarja in ostalih častilcev dvojne morale.