Križ in pravica

Ustavni sodnik ter njegova kritika slovenskega in evropskega sodišča

Pred dnevi je ustavni sodnik Jan Zobec imel predavanje z naslovom 7 naglavnih grehov slovenskega pravosodja v organizaciji mladih katoliških pravnikov, združenih v Akademskem društvu Pravnik. Ustavni sodnik, poznan po tem, da je pred leti kot vrhovni sodnik podprl kandidaturo Franceta Arharja za ljubljanskega župana, je slušateljem pojasnil, da je v slovenskem sodstvu vse narobe. In med potjo poslal v kot na koruzo klečat še Evropsko sodišče za človekove pravice.

Med naglavnimi grehi slovenskega pravosodja so po Zobčevem mnenju sicer predvsem odsotnost lustracije, požrešnost, pohlep, brezbrižnost sodnikov do usod strank v postopkih in podobno. Za korekten povzetek povedanega na temo sodstva bi bila potrebna podrobna analiza predavanja, zato o tem morda kdaj drugič. Nikakor pa ni mogoče mimo odnosa ustavnega sodnika do Evropskega sodišča za človekove pravice kot najvišje sodne instance v Evropi. Moti ga sodba o izbrisanih, ki Sloveniji nalaga izplačilo odškodnin.

Zobec pravi, da je postopek pred evropskim sodiščem »tekel na zelo čuden in netransparenten način«. Nadalje, pojasnjuje, »se pilotne sodbe ne izdajajo brez soglasja države, brez njene pripravljenosti na sodelovanje v pilotnem postopku«. Prvič zato ne, ker se evropsko sodišče »boji, da bi neizvršitev sodbe blamirala evropsko sodišče, in drugič zato ne, ker za izdajo pilotne sodbe v konvenciji o človekovih pravicah ni nobene pravne podlage«. Pilotne sodbe so sicer dokaj novo, prelepo orodje, s katerim lahko evropsko sodišče zapove popravo krivic za določeno skupino ljudi, ki so jim bile kršene človekove pravice, ne da bi vsak posameznik posebej v ta namen pred tem sodiščem moral tožiti svojo državo. A po Zobčevem prepričanju v evropski konvenciji o človekovih pravicah ni podlage za to, da bi evropsko sodišče državam naložilo sprejetje zakona ali druge ukrepe, s katerimi bi se popravile kršitve človekovih pravic. Krivda za obsodbo Slovenije v primeru izbrisanih pa je po njegovem tudi ali predvsem v »lenobi naših predstavnikov« na sojenju, ki so interes države, torej interes, da se izogne popravi krivic, ki jih je zakrivila, »zastopali prav katastrofalno slabo«. Zobec naj bi bil sicer neuradno med pisci navodila za ravnanje s sodbo o izbrisanih za aktualno vlado.

Predavanje je ustavni sodnik končal s tezo, da je rešitev za sodstvo lahko le lustracija, seveda »v smislu notranje preobrazbe sodstva«. In opozoril, da sodnik ne more razsojati pravično, »če poleg dogmatskega znanja nima tudi trdne etične zasidranosti«. Potem je s pomočjo powerpointa pokazal podobo desetih božjih zapovedi, ki visijo na pročelju vrhovnega sodišča ZDA, in skupaj s slušatelji odšel k maši. K tako imenovani Rdeči maši, ki jo Akademsko društvo Pravnik jeseni organizira skupaj s slovensko katoliško cerkvijo z namenom »evharistične daritve in prošnje Svetemu Duhu za pomoč in razsvetljenje pri delu in študiju«. Amen.