Nesposobni sodniki ali nesposobni tožilci?

Verjetno je sodstvo eno svojih najhujših ur preživljalo, ko je policija prijela podkupljivega celjskega sodnika Milka Škoberneta. Kmalu bo dve leti od tega, sojenje pa se še ni začelo.

Policija je akcijo izvedla januarja lani. Zbrano dokazno gradivo je bilo prepričljivo, dobili so ga celo med prejemanjem navidezne podkupnine. Skratka, primer je bolj ali manj »vodotesen«.

A dve leti kasneje primer še vedno stoji. Da gre za velik problem sodstva je že večkrat opozoril tudi predsednik vrhovnega sodišča Branko Masleša: »Nedopustno je, da se ta postopek tako počasi odvija. Nesprejemljivo je z vidika javnega interesa kot tudi z vidika sodnika samega«. Poleg tega primer Škoberne tudi nekaj stane. Skoraj dve leti je že suspendiran in ne opravlja svojega dela, po zakonu pa mu pripada polovica plače. Tako mu je bilo v tem času izplačanih skoraj 45 tisoč evrov. In zakaj zadeva stoji? Zaradi pretirane stanovske kolegialnosti med sodniki? Morda. Zaradi uspešne uporabe vseh razpoložljivih pravnih sredstev za zavlačevanje postopka na strani obrambe? Tudi mogoče.

Gotovo pa je, da se zadeva ne premakne nikamor tudi oziroma predvsem zaradi napak tožilstva. Oziroma vsaj zaradi nespretnega tožilskega dela. Obtožnico zoper Škoberneta je tožilstvo vložilo šele januarja letos, torej leto dni po tem, ko ga je policija dobila z roko v marmeladi. In potem je preteklo še dodatnih deset mesecev brez napredka. Tudi zaradi tožilstva. Sodišče je namreč obtožnico vrnilo tožilstvu v popravo. Kljub temu da se na tožilstvu branijo, da so popravljeno obtožnico vrnili sodišču v treh dneh, je bil postopek s tem prekinjen, obravnava prestavljena in preteklo je še nekaj mesecev.

Primer sicer vodi tožilka specializiranega državnega tožilstva Blanka Žgajnar, ena najtesnejših sodelavk Barbare Brezigar, ko je bila ta še na čelu tožilstva.