Lisica bi pazila na kokoši

»Slovenski državni holding bo zagotavljal učinkovito, odgovorno, racionalno in pregledno upravljanje državnega premoženja.« S temi besedami je Marko Pogačnik, poslanec SDS in vodja delovne skupine za pripravo besedila zakona o Slovenskem državnem holdingu, povedal vse, kar bi nas moralo zanimati in skrbeti pri tem projektu.

Pogačnik je namreč od marca v sodni preiskavi zaradi zlorabe položaja. Skupaj s še štirimi preostalimi, z Igorjem Bavčarjem, Boškom Šrotom in Tomažem Toplakom, je kot vodja Slovenske odškodninske družbe (SOD) obdolžen sodelovanja pri sporni prodaji Mercatorja leta 2005, s katero so v prvi Janševi vladi oškodovali državni proračun, kot je leta 2008 ugotovilo tudi računsko sodišče. Da nas danes prav Pogačnik v imenu stranke SDS prepričuje o potrebi po bolj »učinkovitem, odgovornem in racionalnem« upravljanju državnega premoženja, pove vse o ciničnosti te politike, ki se je na področju upravljanja državnega premoženja že kompromitirala.

Madžarski zgled

Kaj pomeni ustanovitev holdinga? Takšne holdinge so v začetku devetdesetih ustanavljale postsocialistične države, kot so Madžarska, Slovaška ali Češka, z enim samim namenom: da bi premoženje hitro in brez zapletov privatizirali. Na Madžarskem je to vlogo odigral Állami Privatizációs és Vagyonkezelő Rt. – Madžarski privatizacijski in državni holding (APV Rt.), na Češkem in Slovaškem pa Družba za državna podjetja (NPF). Ker v primerjavi s kakšno javno agencijo holdingi poslujejo po načelu poslovnih skrivnosti, tj. zakona o gospodarskih družbah, jim je tako recimo na Madžarskem uspelo brez zapletov razprodati več kot 1000 državnih podjetij. S kakovostnim upravljanjem pa holdingi, kot opozarjajo tudi v OECD, nimajo nič in jih praviloma države po razprodaji likvidirajo. So nekakšna začasna, prehodna oblika. Tudi v Avstriji ali Italiji, kjer so holdinge v 70. letih prejšnjega tisočletja ustanovili zaradi privatizacije, so jih države kasneje prestrukturirale.

Madžarski ekonomist iz Centralne evropske univerze iz Budimpešte Julius Horvath priznava, da je bila holdinška privatizacija na Madžarskem učinkovita. A morda celo preveč učinkovita, glede na to, da si sedanja vlada zaradi neodgovornih tujih lastnikov prizadeva kupiti nazaj deleže v naftnih družbah od ruskih lastnikov ali deleže elektroenergetike od britanskih lastnikov. Poleg tega je bil ta način privatizacije na Madžarskem eden glavnih vzrokov korupcije. Zgodb o tem je na Madžarskem več, konec koncev je tudi zaradi splošnega nezadovoljstva nad smerjo privatizacije tam na oblast prišla skrajna desnica. Kakšno mnenje so si o holdinški privatizaciji ustvarili Madžari, priča raziskava, ki jo je leta 1998 izvedla madžarska sociologinja Maria Vasarhelyi. Madžari so v tej raziskavi morali od 0 do 100 oceniti korupcijo v različnih ustanovah. Na prvem mestu se je z 72 točkami znašel prav Madžarski privatizacijski in državni holding (APV Rt.), na drugem mestu pa so z zaostankom s 55 točkami pristale politične stranke, ki so jim sledili banke, lokalna skupnost, policija in davčni organi. Javnost je verjetno že vedela, zakaj.

»Ta vlada hoče prodati čisto vse, pristanišča, železnice, telekomunikacije ... Razprodali bodo državno premoženje po zgodovinsko nizkih cenah.« – Marko Golob, bivši član uprave AUKN

Priprave na razprodajo

Avtorji ideje o holdingu danes zatrjujejo, da ustanovitev holdinga še ne pomeni razprodaje. A Marko Golob, bivši, odstavljeni član uprave Agencije za upravljanje s kapitalskimi naložbami države se s tem ne strinja. »Kolikor vem, je bila OECD do ustanavljanja Slovenskega državnega holdinga izjemno kritična. Nato pa so pristali na logiko, da bo Slovenija tako ali tako prodala vse in da problema potem več ne bo,« pravi. Ob vstopu Slovenije v OECD je namreč Pahorjeva vlada morala ustanoviti Agencijo za upravljanje s kapitalskimi naložbami (AUKN), s katero je upravljanje državnega premoženja ločila od politike, v OECD pa so napovedali, da bodo čez dve leti razmere ponovno preučili. A letos si je Janševa vlada s spremembo zakona AUKN podredila. Ko je OECD stanje ponovno preverila, se je finančni minister Janez Šušteršič javno zlagal, da so v OECD spremembe pozdravili, v resnici pa so reformo ocenili kot »korak nazaj«. Tako se je, kot pravi tudi dr. Andrej Rus s Fakultete za družbene vede, prvič po letu 1961 zgodilo, da katera od držav OECD ni pokazala napredka. Finančno ministrstvo je potem OECD obvestilo, da so spremembe zakona začasne – napovedali so ustanovitev holdinga, ki pa so ga zastavili spet tako, da bo upravljanje podrejeno politiki. V zakonu je namreč zapisano, da skupščino holdinga predstavlja vlada, nadzorni svet pa izvoli koalicijska večina. Na tem mestu so očitno tudi v OECD nad Slovenijo obupali.

Dokaz, da namerava vlada prek tako zastavljenega holdinga v masovno razprodajo, Golob vidi prav v predlogu zakona in v otvoritveni bilanci: »V prvem predlogu iz julija letos naj bi holdingu priključili tudi bančne terjatve. Tedaj smo naredili simulacijo, ki je pokazala, da bi morala država za pokritje teh bančnih terjatev prodati od 800 do milijarde evrov na leto,« razlaga. Nato so t. i. slabo banko iz holdinga sicer izločili, a otvoritvena bilanca, ki so jo naredili na AUKN, kaže, da bi bil holding predvsem zaradi obveznosti Darsa in Slovenske odškodninske družbe trikrat bolj zadolžen, kot je normalno, kar pomeni, da bi se lahko takšna družba po eni strani vzdrževala s pretakanjem dobičkov iz elektropodjetij, po drugi strani pa »z razprodajo premoženja po zgodovinsko nizkih cenah. Ta vlada hoče prodati čisto vse, pristanišča, železnice, telekomunikacije ...« trdi Golob. Šušteršič je na nedavni konferenci FDI Summit že napovedal možnost prodaje Telekoma in Zavarovalnice Triglav. Zakaj? Obe družbi za kratkoročno izčrpavanje očitno nista najprimernejši, Telekom bo moral poplačati za 300 milijonov obveznic, ki jih je izdal na mednarodnih finančnih trgih, Zavarovalnica Triglav pa bo zaradi vstopa Hrvaške v EU morala kapitalsko okrepiti svojo hrvaško podružnico zaradi evropskih zahtev.

Da bo Slovenija morala prodati nekatera podjetja, je sicer načrtovala že prejšnja vlada Boruta Pahorja. Glavni problem je v Darsu, katerega dolg se je pod prvo Janševo vlado povečal za 2 milijardi evrov, zaradi česar bo družba v prihodnosti težko vračala kredite. Prvi, večji, 446 milijonov evrov težki kredit pa je treba poplačati že čez leto in pol. Do prve Janševe vlade smo namreč avtoceste gradili v razmerju 50 : 50, torej s 50 odstotki kredita in 50 odstotki iz proračuna, od tedaj pa krediti pomenijo okrog 80 odstotkov vseh stroškov, kar je za Dars vse bolj nevzdržno. Problem pa je tudi v Slovenski odškodninski družbi (SOD), ki mora na leto izplačati v povprečju 150 milijonov evrov odškodnin iz naslova denacionalizacije; skupaj do leta 2016 za okrog 850 milijonov evrov. SOD bi moral zaradi tega prodati delež v Krki. Toda, kot so minulo leto sklenili v AUKN, Krka ima »velik pomen za konkurenčnost gospodarstva in hitrejšo gospodarsko rast« in med vsemi slovenskimi družbami največ vlaga v raziskave in razvoj »in se uvršča med tista tehnološka področja, kjer se raziskovalni potencial lahko poveže z gospodarsko dejavnostjo«.

Takšne holdinge so v začetku devetdesetih ustanavljale postsocialistične države, kot so Madžarska, Slovaška ali Češka, z enim samim namenom: da bi premoženje hitro in brez zapletov privatizirale.

Že Pahorjeva vlada je tako iskala načine, kako rešiti te dileme, kako luknjo v državni srebrnini zapolniti z razprodajo in kako morebiti na ta način še zmanjšati državni dolg. V Agenciji za upravljanje s kapitalskimi naložbami so tako leta 2011 izdelali strategijo odprodaje, po kateri naj bi država zaslužila več kot 4 milijarde evrov. A to bi pomenilo recimo prodajo tri četrtine Darsa (tedaj so računali na 1,8 milijarde), prodajo večjega dela Nove Ljubljanska banke (1 milijarda), prodajo Zavarovalnice Triglav (500 milijonov) in Nove kreditne banke Maribor (200 milijonov). Prodali bi tudi Telekom (760 milijonov), večji delež Luke Koper ali pa ves še preostali državni delež v Gorenju, Hitu, Adrii Airways. To je bil maksimalni načrt. Minimalni načrt pa bi pomenil vsaj prodajo Petrola, s čimer bi si država kupila nekaj časa. Dars pa bi lahko začasno rešili z dvigom cestnine za tovorni promet na raven Avstrije ali Italije. V tem trenutku ima Slovenija kot tranzitna država recimo za 64 odstotkov nižje cestnine od Avstrije. »Zakaj bi prodali DARS zasebniku, da bi ta dvignil cestnine, ko pa jih lahko dvignemo že sami?« se sprašuje Golob.

Od vzora do dna

Prodaja »družinske srebrnine« se bo torej gotovo zgodila. A zakaj je za to potreben Slovenski državni holding, ko pa bi postopke lahko vodila tudi Agencija za upravljanje kapitalskih naložb? Konec koncev je tudi prenašanje podjetij v holding zamudno in drago početje, ki zahteva ponovno vrednotenje vseh družb. Zakaj torej prek holdinga? Odgovor je, ker je prodaja prek holdinga veliko manj transparentna. Računsko sodišče je v preteklih letih pri razprodajah odkrilo večje nepravilnosti. Znan je primer Mercatorja, Slovenske industrije jekla ali pa recimo Splošne plovbe. Marko Pogačnik, ki je kot šef Soda prodajal tudi Splošno plovbo, je dejal, da bi bila lahko prodaja »deleža v Splošni plovbi vzorčni primer prodaje državnega premoženja ...«, a je računsko sodišče tudi v tem primeru kasneje našlo toliko nepravilnosti in kršitev zakonodaje, da so zahtevali celo odstop ministra. No, v primeru ustanovitve državnega holdinga bi imelo ob takšnih prodajah tudi računsko sodišče zavezane roke, saj, kot pojasnjuje njen predsednik Igor Šoltes, računsko sodišče pri »podjetjih vnukinjah« nima pristojnosti. Zaradi tega recimo ne morejo pregledovati poslovanja Termoelektrarne Šoštanj, katere lastnica mati je Holding slovenskih elektrarn (HSE).

Slovenija je bila nekoč pri upravljanju državnih podjetij v svetovnem vrhu. Z znanim Mednarodnim centrom za podjetja v javni lasti (danes ICPE), edino mednarodno organizacijo OZN, ki deluje na slovenskih tleh, je Slovenija svetovala tretjini sveta, 45 deželam v razvoju, kako upravljati javna podjetja. Slovenija je bila tudi prva država v regiji, ki je ustanovila menedžerske šole, danes pa gre očitno po poti preživelih idej kakšne postsocialistične Madžarske: »Holding, kot ga predvidevajo, je samo institucionalizirano vmešavanje tekočih politikov v podjetništvo. Kar se je delalo prej ob strani ali postrani, se bo delalo legalno in pravnomočno,« pravi zato o ustanavljanju holdinga dr. Štefan Bogdan Šalej, bivši vodja ICPE. »Podjetja v državni lasti niso nujno zlo sama po sebi, zlo postanejo, ko jih politiki, ki ne vidijo v njih razvojnega partnerja, spremenijo v orodje za bogatenje strank in samih politikov. Rešitev ni v hitri prodaji, ampak v strateškem razvoju podjetij ter prodaji, ko so na vrhu, ne pa na dnu,« dodaja Šalej, ki je ravno tako zgrožen nad vladnimi idejami.

Te so, za povrh vsega, kot je minuli teden opozoril pravnik dr. Rajko Pirnat, še celo neustavne. Po zakonu o državnem holdingu bi namreč holding postal lastnik državnega premoženja in ne zgolj upravljavec državne lastnine. Tako bi vsaka kupnina od prodaje državnih podjetij postala lastnina holdinga, parlament pa bi bil v celoti izključen iz vsakršnega odločanja in vpogleda v poslovanje. Doslej je namreč veljalo, da o prodajah posameznih družb in o porabi denarja od kupnine v skladu z ustavo odloča parlament, poslej bi o tem odločala kar vlada sama, v funkciji skupščine holdinga. Nadzor nad poslovanjem pa bi dejansko imeli politično imenovani nadzorniki, ki naj bi jih vsakič izbrala vladajoča koalicija. »Normalno bi seveda bilo,« pravi Pirnat, ki je nad idejo osupel, »da bi sprva naredili strategijo upravljanja državnega premoženja,« če že napovedujejo razprodaje, ne pa, da se koalicija ukvarja z ustanavljanjem nove organizacije. Holding po mnenju Pirnata tako gotovo še čaka presoja pred ustavnim sodiščem, če seveda še pred tem ne bo organiziran referendum, ki ga zahtevajo v sindikatu elektroenergetike.

Raje Rusom kot Sloveniji

Ampak postavimo si raje temeljno vprašanje: Bi lisici zaupali, da pazi na kokošnjak? OECD in države z daljšo kapitalistično tradicijo, kot jo ima Slovenija, si zaradi slabih izkušenj že desetletja prizadevajo ločiti upravljanje državnega premoženja od dnevnih aspiracij vsakokratne politične elite. V Sloveniji imamo še manj razlogov, da bi politikom zaupali. Poleg aktualnega predsednika vlade, ki je državna podjetja že prodajal v svoji pisarni, se lahko spomnimo Andreja Vizjaka, njegovega bivšega gospodarskega ministra in sedanjega ministra za socialne zadeve, ki danes prav tako poziva k ustanovitvi holdinga in napada referendumske zahteve sindikata energetike. »Blokada zakonov o holdingu, ki jo je sprožil sindikat energetike, pomeni korak bližje razprodaji energetike,« pravi Vizjak. A prav letos je računsko sodišče objavilo revizijo njegove razprodaje Slovenske industrije jekla, ob kateri se je javnost lahko le prijela za glavo.

Vizjak je Slovensko industrijo jekla, v katero je pred tem država ob sanaciji vložila 736 milijonov evrov in ki jo še vedno plačujemo, leta 2007 v sumljivih okoliščinah prodal za borih 105 milijonov evrov. Računsko sodišče je ugotovilo, da je bila prodaja negospodarna, netransparentna, da ministrstvo ni doseglo najvišje kupnine in da so posel »sklenili v korist ruskega kupca«. Tudi ta postopek prodaje se danes razčiščuje pred sodišči. Je šlo res le za osamljen primer? Ne, aprila letos je ta vlada temu istemu ruskemu kupcu ponovno aranžirala darilo. Rusom ni bilo treba plačati 47 milijonov evrov na podlagi t. i. opcijske pogodbe za še preostali delež v SIJ, češ da želi vlada spodbuditi vlaganja v obstoječa in nova delovna mesta ... Vlada torej, ki je še pred nekaj meseci ruskemu kupcu odpustila plačilo 47 milijonov evrov, namerava sedaj zaradi javnofinančnih potreb nemilostno razprodati slovensko »družinsko« srebrnino?

Še dobro da imamo vsaj računsko sodišče. Če bi Vizjak Slovensko industrijo jekla prodajal v okviru državnega holdinga, bi verjetno ostalo zgolj pri njegovem pojasnilu, da je prodaja SIJ-a »potekala na transparenten način prek mednarodnega javnega poziva«.