Kulturniki v krizi

»Samozaposlenemu v kulturi se dogodi marsikaj presenetljivega,« je te dni ugotavljal prevajalec Sunčan Stone. »Recimo, skoraj vsak teden se mi zgodi, da me kdo pokliče in vpraša, ali bi nekaj ur delal zastonj. Kaj ni to nenavadno? Sam recimo nikdar ne kličem svojega mehanika, da bi ga vprašal, ali bi mi brezplačno popravil avto. Tudi račune za elektriko plačujem redno in celo državi odštejem, kar ji pripada. Ampak vseeno se pogosto odločim narediti kakšno stvar brezplačno. Najpogosteje zato, ker verjamem, da prosilec res nima denarja, da bi plačal, saj dela v kulturi, tako kot jaz.«

Solidarnost in brezplačno delo sta v kulturi že od nekdaj modus operandi in svojih odločitev za izbiro poklica se tisti, ki skušajo od kulture živeti, prav dobro zavedajo. Mojca Zlokarnik je priznana slovenska umetnica, hkrati pa urednica edine slovenske revije za likovno umetnost, Likovne besede. Opravljena ima dva magisterija in že v osnovi je sprejela dejstvo, da bo morala za preživetje opravljati več poklicev. »Včasih sem to v šali imenovala mešane tehnike preživetja. Moji viri preživetja so bili do nedavnega trije: honorarno pedagoško delo, honorarno urednikovanje in pisanje člankov ter morebitna sredstva, ki sem jih dobila za izvedbo posameznega umetniškega projekta, s prodajo likovnih del.«

Prodaja, seveda. Sploh v zadnjem času smo večkrat slišali, naj umetnik živi tudi od trga! Toda likovni trg v Sloveniji že pregovorno ne obstaja, je siv in nereguliran. Na tem trgu Zlokarnikova zaznava upad že od leta 2009. »V preteklosti sem imela nekaj naročil za novoletna darila v obliki majhnih grafik, to je bila lepa priložnost za zaslužek in tudi lep ustvarjalni izziv. Zadnja leta pa je trg povsem zamrl. Še celo Galerija Equrna, ki je bila prva zasebna galerija v nekdanji Jugoslaviji in je s svojim delovanjem pomembno sooblikovala slovenski kulturni prostor ter omogočila preživetje številnim umetnikom, je na robu obstoja,« pravi.

Kaj pa mlajše generacije, tiste, za katere se je pred leti pisalo, da se bodo z odprtjem evropskih vrat prelile v mednarodni prostor in si s kakovostjo del zgradile prihodnost?

Meta Kastelic je kiparka, ki končuje magisterij na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje, za svoje delo pa je v kratkem času prejela kar tri kiparske nagrade. Je mati, ki ob študiju in delu med tednom vodi umetniške tečaje in delavnice za gluho-slepe. Primerjava z drugimi kiparji ji pove, da je razmeroma uspešna, a na vprašanje, kako živi, težko odgovori s ponosom. »Ko državi plačam vse prispevke za socialno varnost, mi kot samozaposleni v kulturi ostane bolj malo za plačilo položnic, še posebej tistih večjih, poračuna za elektriko, registracije za avto ... Pred dnevi sem dejala možu: ’Počutim se, kot bi me življenje prehitevalo’,« priznava.

Tomaž Furlan, ki je prejemnik letošnje nagrade OHO za mlade vizualne ustvarjalce in razstavlja na pomembnih evropskih bienalih, pravi, da je poklic umetnika dinamičen, zanimiv, predvsem pa svoboden in ustvarjalen. A odločil se je, da ga strogo ločuje od poklica, ki mu omogoča preživetje: »Dneve, tako kot mnogi drugi, preživim v boju za službo ali vsaj delo. Da ne bo pomote; sam znam opraviti proces registracije svojega vozila. Perem, likam, kuham, zlagam račune na kup. Sestavljam finančne konstrukcije, preračunavam, obiskujem banko, računovodstvo, trgovine itd. Ugotovil sem, da je najboljši čas za birokracijo med peto in sedmo zjutraj. Ko je glava spočita. Potem se začne delovni dan, najpogosteje na kakšnem gradbišču. Ta traja, dokler pač traja. Delo diktira čas, ne delavec.«

Dobro, morda se le umetniki že pregovorno ne znajdejo. Gotovo gre bolje kustosom, tistim, ki se dobro zavedajo struktur pretakanja sredstev v svetu umetnosti. A kustosu in kritiku Mihi Colnerju se zdi, da je tudi delo v tem polju povsem odprto in prepuščeno lastni pobudi – podobno kot delo slehernega samostojnega podjetnika. »Delovna zakonodaja, ki sicer varuje (redno) zaposlene, ne velja za samostojne kulturne delavce; mi smo prepuščeni obstoječemu trgu, ta pa je večinoma odvisen od javnega financiranja. Ker po večini sodelujem s kulturnimi ustanovami, je čas recesije seveda vplival na obseg dela, opazen je na primer upad pri objavljanju člankov v domačih strokovnih publikacijah,« ugotavlja. Ta izpad mu je minulo leto uspelo nadomestiti s povečanim mednarodnim delovanjem, v sklopu aktivnosti galerije Photon in samostojno. »Vpetost v mednarodno dogajanje je vsekakor učinkovit način za pridobivanje dodatnih sredstev, a neizbežen pogoj za njihovo odobritev je ravno podpora na lokalni ravni. V Sloveniji je menda leta 2011 na pragu revščine živelo že 386 tisoč ljudi, zaradi tega pa vsi drugi s strahom pričakujemo, kdo bo naslednji,« pravi. V takšnem položaju tudi sam že razmišlja o alternativah, ki bi v skrajni sili nadomestile njegov sedanji poklic.

Obetaven umetnik dela na gradbišču. Prevajalec za kulturo dela zastonj, ker ni denarja. Kustos in kritik, ki mu je država dodelila poseben status samozaposlenega v kulturi, razmišlja o menjavi poklica.

Kaj pa neprofitne organizacije in galerije, tam so prihodki vendarle kolikor toliko redni? Barbara Borčić in Saša Nabergoj iz Zavoda SCCA, ki edini v Sloveniji skrbi za resen arhiv videoumetnosti in je v širši regiji hkrati edini, kjer se lahko izšolate v kakovostnega kustosa, pravita, da pri njih že od nekdaj »veliko premalo ljudi dela veliko preveč za premalo denarja«. Sedanje razmere, ko ravno za ti pomembni dejavnosti letos sploh ni bilo objavljenih javnih razpisov, pa so jih prisilile, da si stalnih in rednih zaposlitev ne morejo več privoščiti. Tudi nekaj stalnih sodelavcev ne morejo več honorirati. Upajo, da le začasno.

Kakor v drugih gospodarskih panogah tudi v kulturi zadnje čase poteka odpuščanje. Edina razlika z gospodarstvom je, da poleg tega, da zmanjšujejo število sodelavcev, ne propada le potrošni artikel, ki ga »proizvajajo«, temveč kar celotna slovenska kultura. »Nevladniki v kulturi prispevamo vsaj polovico (če ne več) dogajanja,« sta ogorčeni Borčićeva in Nabergojeva.

Ogorčen je tudi Jurij Krpan, nekdanji komisar slovenske predstavitve na Beneškem bienalu, sicer pa vodja ljubljanske Galerije Kapelica, prostora, ki je del mednarodne scene in je tudi del enega izmed projektov, ki jih financira Evropska unija. »Z zmanjševanjem in ukinjanjem subvencij sredi in ob koncu leta je naše delo tako destabilizirano, da zaviramo izvajanje projektov in s tem izgubljamo pri umetnikih, ki ne morejo realizirati projektov, pri občinstvu, kjer ne dosegamo napovedanih učinkov, in mednarodnih partnerjih, ki težko razumejo, da subvencije, za katere smo bili že dogovorjeni, ne bodo izplačane,« pravi.

Kultura je za vse naštete vir preživetja in delo, ki je več kot služba. Delo, ki je tudi užitek in se mu ne odrečeš, dokler te za vrat ne stisnejo položnice. Delo, katerega ključni cilj niso pozitivni ekonomski učinki, ampak veliko več; katerega smisel zajema paleto možnosti, ki jih lahko konzumira družba, od močnih užitkov do ostrih družbenokritičnih osti.

Ta trenutek se zdi, da je kultura odvisna tudi od agilnosti države, države, za katero se je borila in zanjo večkrat nastavila svoje lice. Mojca Zlokarnik opozarja, da je nova odredba o samozaposlenih, ki je bila sprejeta nedavno, pretirano poudarila merilo vrhunskosti, ki ga bo v težavnih produkcijskih razmerah težko, če ne skoraj nemogoče doseči. »Ilustratorji imajo manj naročil, filmi ne dosežejo realizacije,« našteva. Kot vse druge resorje je kulturo pred tem prizadel že rebalans proračuna, potem pa so se začele dogajati še nekatere druge »čudne« reči. Zamujanje in ukinitve razpisov, ustavljeni postopki, neizplačana sredstva …

Toda kultura se ne da. Med kulturniki brbota, sceno bodo ohranili. Ključne strokovne organizacije skušajo na vse mogoče načine vzpostaviti dialog s superministrstvom, med drugim pristojnim tudi za kulturni resor. Nadaljujejo se posamezne javne akcije, ki občasno vznikajo vse od izgube samostojnega ministrstva za kulturo. Veteran spletne umetnosti Vuk Ćosić je prav te dni v enem izmed takšnih projektov superministra Žigo Turka humorno podpisal kot soavtorja svoje razstave v ljubljanski galeriji Aksioma. Tako se je odločil, ker že obljubljenega denarja za projekt z ministrstva ni in ni. Galerija ni dobila niti odgovora na številna vprašanja, zakaj jo ignorirajo. Ker Aksiomo vodi eden od umetnikov, ki so se pred časom preimenovali v Janeza Janšo in so nedavno premierno predstavili že zdaj kultni film Jaz sem Janez Janša, s tem puščajo prostor za špekulacije, da so razlogi morda tudi politične narave. Ali pa vsaj maščevalne. Navsezadnje je Bojan Brezigar z ministrstva medtem v Reporterju objavil odgovor, da resno preučujejo »upravičenost nadaljevanja financiranja nekega projekta, za katerega je avtor objavil soavtorstvo ministra. Pravne službe namreč opozarjajo, da bi bilo to mogoče razumeti kot poskus podkupovanja ministra, da bi kot soavtor, morda upravičen do honorarja in pripadajočih referenc, pospešil financiranje projekta, kar seveda ni zakonito.«

Kiparka Meta Kastelic na cinizem in splošne razmere v kulturi, zaostrene z vladnimi ukrepi, odgovarja s kipom: »Če bi povzela svoje trenutno stanje, bi bil kip, ki naj bi govoril o malem človeku v naši družbi, ki drvi navzdol, kar avtoportret.«