Neonacistični 'zaščitniki'

V Grčiji so člani neonacistične Zlate zore postali 'zaščitniki', njihove usluge pa ljudem priporoča tudi policija, med katerimi ima ta stranka že okoli 60 odstotkov simpatizerjev

Kriza v Grčiji prinaša vse bolj neprijeten razvoj dogodkov. Ena od posledic varčevalnih ukrepov in krize države je tudi naraščanje popularnosti desnih ekstremističnih strank. Med njimi je najpomembnejša Zlata zora, katere voditelji se ne sramujejo ne znaka podobnega svastiki, ne nacističnih pozdravov, ne napadov na emigrante, ki so postali njihov zaščitni znak.

Policija se na vse to pogosto ne odzove, kar ni nenavadno, saj je veliko njenih pripadnikov, po nekaterih ocenah okoli 50 do 60 odstotkov, članov Zlate zore. In ti in si kljub nasprotovanju Nemčiji še kako želijo 'reda in discipline' kot si to zamišljajo sami in kot so ga spoznali v zgodovinskih učbenikih. Po poročanju Guardiana, BBC in številnih drugih medijev je namreč v zadnjem času postalo celo običajno, da policija ljudi, ki imajo težave, usmerja k Zlati zori z napotilom, da so sami preobremenjeni in da jim bodo težave rešili kar v tej ekstremistični stranki. BBC zato opozarja, da se Grčija vse bolj 'balkanizira' in bi se zato lahko celo znova pogreznila v državljansko vojno ( http://www.businessinsider.com/dylan-grice-greek-civil-war-2012-10#ixzz2AVtCjZIg), medtem ko Nobelov nagrajenec za gospodarstvo Paul Krugman še vedno zaman opozarja, da je »varčevanje v temelju noro«, s čemer se strinja vse več razumnih ljudi.

Voditelj Demokratične levice v Grčiji Fotis Kouvelis zato nasprotuje načrtu trojke in trdi, da vse skupaj »nima nič opraviti s fiskalno reformo, pač pa želijo samo zmanjšati plače«. Morda najhujši primer propada družbenih vrednot in ponavljanja vzorcev, ki smo jih videli v tridesetih letih prejšnjega stoletja v Nemčiji, je primer vse večje vloge samozvanih zaščitnikov ljudi, ki jo prevzemajo pripadniki Zlate zore. Ena od žrtev kriminala, visoko izobraženi ameriški uslužbenec, se je namreč nedavno zaupal novinarju britanskega Guardiana in mu priznal, da je bila njegova družina dobesedno šokirana, ko so jim v lokalni policijski postaji povedali, da naj se zaradi težav z albanskimi imigranti, s katerimi so prišli v spor in bili prisiljeni poklicati na pomoč policijo, obrnejo kar na vodstvo Zlate zore.

»Takoj so nam rekli, da če je v zvezi z imigranti, naj se obrnemo na Zlato zoro,« je povedal 38–letni uslužbenec, ki zaradi varnosti ni želel razkriti svoje identitete. Vendar ne gre za edini primer. Desničarji, ki v parlamentu trdijo da bodo obračunali z »emigrantskimi izmečki«, se vse pogosteje opirajo na pomoč te stranke. Vendar ima tudi to svojo ceno. »Prijateljica, ki jo je njen soprog resno ogrožal in ji je policija priporočila, da naj se obrne na Zlato zoro, se je hitro znašla v položaju, ko jim je v zameno morala dajati obleke in hrano,« je za Guardian pojasnil nek grški učitelj.

Popularnost stranki pa medtem ves čas narašča. Zadnje raziskave javnega mnenja kažejo, da je še maja letos o Zlati zori imelo pozitivno mnenje samo 12 odstotkov ljudi, danes pa ima pozitvno mnenje že 22 odstotkov vprašanih. Voditelj stranke Nikos Michaloliakos je medtem postal za 8 odstotkov popularnejši, kar je skok, ki ga ni doživel noben drug grški voditelj. Zlata zora se medtem krepi tudi ob pomoči številčne grške emigracije, pravkar je odprla urad v New Yorku, v načrtu pa je tudi odpiranje uradov v Avstraliji in Kanadi. Ob tem ta ekstremistična stranka uživa zaščito grške ustave, zaradi česar je ni mogoče preprosto ukiniti. Gre za stranko, v kateri so njeni voditelji prepričani, da je največji problem sedanjosti to, da je »ves denar v rokah Židov«. V grškem parlamentu kljub temu danes sedi 21 pripadnikov te stranke. Danes bi več kot 10 odstotkov prebivalcev zagotovo glasovalo za to stranko in celo grški predsednik vlade Kostas Karamanlis ocenjuje, da bi ta stranka, če bi bile volitve danes, dobila najmanj 20 odstotkov glasov. 

Pripadniki Zlate zore pa medtem vse bolj agresivno napadajo emigrante. Največja afera je izbruhnila pred kratkim, ko se je izkazalo, da je notranji minister Euripides Stylianidis poslancu iz vrst Zlate zore izdajal podatke o točnem poreklu otrok v vrtcih po vsej državi. Minister je to zanikal in dodal, da je od občin samo zahteval, da mu pošljejo podatke o vpisu, vendar so v več šolah potrdili, da je ministrstvo zahtevalo podatke o »tujih otrocih« in da so nekatere šole to zavrnile z obrazložitvijo, da ne bodo dale podatkov neonacistom, ki jim odkrito grozijo. Član Zlate zore Ilias Panayiotaros je namreč zagrozil, da bo njegova stranka, če pride na oblast, izvajala racije po bolnišnicah in otroških vrtcih, da bi tako iz države nagnala imigrante z namenom, da bi na njihova mesta lahko prišli Grki. Napadi na emigrante po cestah so medtem postali že pravilo. V Grčiji je bil v zadnjih 30 letih res opazno povečanje števila emigrantov, tako da jih je danes trikrat toliko, kot v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, oziroma okoli 7,3 odstotka prebivalstva. Grčija je prva država, v katero prihajajo emigranti predvsem iz Azije in Afrike, v državi pa je okoli milijon neregistriranih emigrantov.

Neuspeh pri politiki azila in ekonomska kriza pripravljata nevarno zmes, kjer lahko že vsaka iskrica zaneti požar. V z varčevanjem osiromašeni Grčiji se dviguje neonacistična Zlata zora. Njeni parlamentarci se pozdravljajo z nacističnimi pozdravi, medtem pa črnosrajčniki po cestah tepejo imigrante. Nekateri od njenih najbolj vnetih podpornikov pa so v policiji. Lahko jih slišite že iz oddaljenih naselij. Oglušujoč trušč Pogroma, priljubljenega orkestra Zlate zore, se širi iz velikih zvočnikov na tribunah: »Rok za domovino, to je naša glasba, ne želimo parazitov in tujcev v naši deželi.« Zunaj je topel oktober in otroci se s kolesi vozijo med v črno oblečenimi moškimi s kratkimi majicami in velikimi bicepsi. Zdijo se sproščeni, kot da niso na delu. Dva moška si sežeta v roke. »Hej, fašist! Kva dogaja?« opisuje atmosfero na grških ulicah Maria Margaronis v Guardianu. 

Je varčevanje, kjer se varčuje samo z denarjem bogatih, siromašijo pa tisti, ki nimajo skoraj ničesar več res vredno takšnih družbenih sprememb? Koliko fašizma pravzaprav prenese Evropa v iskanju lastnega ekonomskega ravnovesja? Odgovore na ta vprašanja bomo morda lahko dobili prej, kot bi si želeli ali pričakovali.