Južni tok gre mimo Hrvaške

Podpredsednik Gasproma Aleksandar Medvedev je potrdil, da bo plinovod Južni tok zaobšel Hrvaško. Hrvaški predsednik Josipović opozarja, da se bo hrvaška politika morala vprašati, »kje je naredila napako«

Plinovod Južni tok ne bo šel skozi Hrvaško. Odločitev je sedaj potrjena in predstavlja precejšen udarec predvsem za hrvaško gospodarstvo. Podpredsednik Gazproma Aleksandar Medvedev je namreč ob podpisovanju pogodb s Hrvaško potrdil, da bo plinovod po vstopu v Bolgarijo tekel preko Srbije do Madžarske in da zagotovo ne bo tekel prek Hrvaške. Iz Madžarske naj bi en krak prek Slovenije tekel tudi do Italije.

»Odločitev o gradnji plinovoda skozi Madžarsko je sedaj dokončna. Obstajala je tudi možnost izgradnje enega kraka plinovoda skozi Hrvaško, vendar smo od tega odstopili, tako da tranzit plina ne bo potekal skozi to državo,« je dejal Medvedev. S tem je bilo tudi formalno potrjeno to, kar je bilo očitno že v začetku tedna, ob podpisu pogodbe med Gaspromom in Srbijo. Tedaj je bila predstavljena najverjetnejša trasa plinovoda, katerega izgradnja naj bi se začela že decembra. Iz Srbije naj bi plinovod pri Subotici prestopil državno mejo in nadaljeval svojo pot skozi Madžarsko.

Na informacijo se je že odzval hrvaški predsednik Ivo Josipović. »V preteklih letih smo imeli večkrat slab odnos do ruskih vlagateljev in to je sedaj cena, ki jo plačujemo,« je dejal Josipović. Omenjena odločitev sicer naj ne bi ogrozila projekta plinovoda skozi Slovenijo, vendar je v strateškem smislu za Slovenijo prav tako slabša, saj bo plinovod pri nas prav tako samo stranski krak. Drugi krak bi šel do Avstrije. Trasa plinovoda Južni tok na slovenskem ozemlju je bila sicer obdelana in določena v nekaj variantah v t.i. študiji izvedljivosti, ki sta jo skladno z meddržavnim dogovorom izdelala partnerja na projektu v Sloveniji, družbi Plinovodi in Gazprom konec leta 2010. Dokončna trasa plinovoda bo določena v postopku umeščanja prenosnih plinovodov in plinovodnih objektov v prostor, in sicer v postopku izdelave državnega prostorskega načrta. Družbi Plinovodi in Gazprom sta se dogovorili, da bo vstopna točka na slovensko madžarski meji pri Pincah in izstopna točka projekta na slovensko italijanski meji pri Ratečah. Okvirno bodo zmogljivosti plinovoda Južni tok, ki bo vstopal v Slovenijo, okoli 26 milijard kubičnih metrov zemeljskega plina na leto. V Sloveniji bodo ostale predvidoma tiste količine zemeljskega plina, ki bodo namenjene domačim uporabnikom. Plinovod Južni tok bo tekel od Črnega morja do Italije in naj bi bil končan do leta 2015.

V ozadju je seveda tudi velika igra med Brusljem in Moskvo. Evropska komisija namreč Madžarsko, Slovenijo, Italijo in Hrvaško opozarja, da njihovi sporazumi o Južnem toku z Rusijo niso »skladni« z zakonodajo EU. Še zlasti Hrvaška naj bi bila pod pritiskom, da svoje sporazume še pred vstopom v EU uskladi z evropsko zakonodajo na področju konkurence in prav zato je Hrvaška tudi odlašala z odločitvijo o podpisu pogodbe z Rusijo.

Josipovićev predhodnik Stjepan Mesić, ki se je o Južnem toku pogajal z ruskim predsednikom Vladimirjem Putinom, je prav tako dejal, da s to odločitvijo Hrvaška izgublja veliko – plin, ki bi ga dobila neposredno iz Rusije in na stotine milijonov evrov od tranzita. „To je slaba novica in rezultat dejstva, da leta nimamo sistematične politike v gospodarstvu, da ne načrtujemo prihodnosti in dejstva, da smo do ruskih investitorjev sprejeli nekorektne odločitve. Upam, da bo to povod za to, da se spremenimo,« je dejal Mesić. Po njegovem mnenju bi bilo normalno, da gre plinovod čez Hrvaško, saj v tej smeri poteka tudi naftovod. »Vlada je bila proti, ne razumem pa zakaj,« je dejal Mesić, ki ne verjame, da je odločitev še mogoče spremeniti. Hrvaška vlada je sicer računala tudi na izgradnjo interkonektorja s kapaciteto 2,7 milijard kubičnih metrov plina.

Verjetno pa je velik krivec za sedanjo odločitev ruskega energetskega giganta tudi nekdanji hrvaški predsednik vlade Ivo Sanader, danes obtožen več kaznivih dejanj, ki je leta 2007 ignoriral neposredno ponudbo Južnega toka s strani ruskega predsednika Vladimirja Putina. Neuradne informacije o tem, da naj bi Južni tok zaobšel Hrvaško je bilo nato mogoče slišati iz več virov, vendar je še pred nekaj dnevi podpredsednik hrvaške vlade Radimir Čačić v Bruslju pogumno dejal, da odločitev o načrtu poti plinovoda »še ni sprejeta«. Sedaj očitno je, to pa pomeni, da bo v Evropo mimo Hrvaške vsako leto pretočila 63 milijard kubičnih metrov plina, ki zaradi nizkih emisij postaja vse pomembnejša energetski vir tudi za Evropo, predvsem pa za Nemčijo in druge velike porabnice, ki klasične termoelektrarne v zadnjem času vse bolj pogosto predelujejo v plinske.

Hrvaška je bila v tem primeru, tako vsaj kažejo analize, žrtev svoje dolgoletne protiruske politike, saj Rusija v hrvaških medijih pogosto povezujejo s Srbijo, pobude ruskih podjetij pa zavračajo kot »nevarne« za Hrvaško, česar ni mogoče opaziti v primeru nemških, avstrijskih in drugih tujih vlaganj. Druga težava hrvaške politike je njeno nasedanje na zahteve različnih zahodnih, predvsem ameriških strokovnjakov, ki so v Južnem toku videli nevarnost za evropski projekt Nabucco in se jim je hrvaška politika ob procesu približevanja EU aktivno dobrikala z zavračanjem ruskih pobud in ob tem upala, da si bo pridobila tudi simpatije Bruslja, iz katerega so prihajali slavospevi o potrebi po »diverzifikaciji« energetskih virov - kar je v prevodu pomenilo, da si je potrebno prizadevati za »energetsko neodvisnost« od Rusije. Predvsem Evropska komisija je tako lahko z dvomljivimi in politično motiviranimi obtožbami o kršitvi antimonopolne zakonodaje EU s strani ruskih podjetij odločno pritiskala na hrvaško vlado, saj Hrvaška še ni članica EU. Zavračanje ruskih projektov je potekalo hkrati s širjenjem iluzij o tem, kako bo že kmalu mogoče s postopkom »krekiranja« pridobiti velike količine plina v Evropi in celo v ZDA – pri tem pa so zagovorniki teh idej pozabili povedati, da so postopki, pri katerih se pod pritiskom »lomijo« zemeljske plasti, zelo nevarni, saj plin neredko preide tudi v vodo in povzroča eksplozije v domovih ljudi. Kratkovidno »dobrikanje« EU ob hkratni »antiruski« politiki je imelo za Hrvaško eno sam rezultat – škodo, ki so jo kljub tradicionalni ruski naklonjenosti vsem državam na območju nekdanje Jugoslavije utrpeli nacionalni interesi Hrvaške.