Podpisi: Gorenak zasačen pri laži

Kdo je zlorabil referendumsko pobudo sindikata kemične, nekovinske in gumarske industrije, parlament ali MNZ? Je poskušal demokracijo izigrati Vinko Gorenak ali Gregor Virant?

Interne preiskave, ki sta jih oba načelnika minuli teden sprožila v svojih ustanovah, da bi odkrila morebitne nepravilnosti, zaradi katerih je izginilo 36 listov z več kot 400 referendumskimi podpisi sindikata, niso bile uspešne. Tako v parlamentu kot potem tudi na notranjem ministrstvu so minuli teden objavili celotno kronologijo dogodkov in pričevanja vseh udeleženih, od uslužbencev, ki so imeli v rokah podpise, jih fotokopirali, hranili, do kurirja, ki je podpise prenašal med ustanovama. Vse brez uspeha. Da krivca najverjetneje ne bodo našli, je priznal Virant, ki je dejal, da so se očitno fotokopije izgubile nekje pri »kroženju« med MNZ in parlamentom, srečen in zadovoljen pa je bil tudi notranji minister Vinko Gorenak, ki naj bi imel, kot pravi, že pripravljeno odstopno izjavo zaradi »objektivne odgovornosti«. A ker naj ne bi prišlo do napake na notranjem ministrstvu, si je Gorenak oddahnil.

Kar smo videli potem, je bil bolj »šov« kot pa prikaz delovanja pravne države. Z notranjega ministrstva so zaradi razčiščevanja referendumskih pobud prišli kriminalisti, ki so preiskovali izginotje fotokopij v parlamentu, lotili pa so se tudi poslancev Pozitivne Slovenije in njihovih podpisov pod referendumsko zahtevo o holdingu. Kot je znano, so se poslanci Pozitivne Slovenije na hitro odločili vložiti zahtevo, ker so sindikatu kemične, nekovinske in gumarske industrije šele 14 minut pred koncem roka sporočili, da niso zbrali dovolj podpisov. Čeprav zahteva stranke SDS, naj kriminalisti in grafologi preverijo šest podpisov poslancev PS, v parlamentu ni uspela, so kriminalisti vendarle poslušali politiko. V parlament so prišli preverit podpis poslanke Melite Župevc, ki se je morala kriminalistom 12-krat podpisati na bel list papirja, očitno namenjen grafologu. A tudi Virant, ki je upal, da prihod kriminalistov v državni zbor ni bil pogojen z »impulzom politike«, s svojo dramaturgijo ni izostal: na pomoč se je odločil poklicati tudi protikorupcijsko komisijo in upravno inšpekcijo.

Ves ta teater je sicer že vnaprej obsojen na neuspeh. Ker namreč tako v parlamentu kot tudi na notranjem ministrstvu listov s podpisi referendumskih pobudnikov niso posebej označili, sledljivost dejansko ni mogoča. Zato grozi, da se bo ena največjih zlorab oblasti in fiaskov demokracije končala v medsebojnem obtoževanju in branjenju zdaj ene, zdaj druge institucije ali stranke. Policisti z MNZ naj bi tako že iskali »napake« v parlamentu: generalna sekretarka Mojca Prelesnik naj ne bi bila spoštovala notranjih navodil o skeniranju prejetih vlog. A ker bi bilo takšno količino osebnih podatkov tvegano skenirati, sama, v sozvočju z Virantom, odgovarja, da brskanje v to smer ne bo prineslo želenih rezultatov in da sedaj kar naenkrat »ni več kriv vlomilec, ki je v hišo vlomil, temveč lastnik hiše, ki naj ne bi bil namestil dovolj močnih ključavnic«. Virant, ki obtožbe na račun strokovnih služb parlamenta označuje kot »žalitev za inteligenco«, pa pravi, da ne bo dovolil, »da se sled spelje tja, kjer problema ni«.

To, kar so si – dokazljivo – privoščili na MNZ, je svetlobna leta oddaljeno od vsakršne poštenosti in odgovornosti, o kateri govori minister Gorenak.

Poskusimo torej drugače, z druge strani. Pri vlaganju referendumskih pobud je standardni postopek tak: pobudniki sprva dostavijo podpise v parlament, in če ni drugih ovir, recimo veta državnega sveta, in če začne teči rok do uveljavitve zakona, predsednik parlamenta pošlje paket fotokopiranih podpisov prek ceste na izpostavo notranjega ministrstva, kjer podpise preverijo. Uslužbenci MNZ so že večkrat dokazali, da zmorejo okrog 2500 zahtevanih podpisov praviloma preveriti v enem dnevu. Iz tokratne, notranje preiskave na MNZ izhaja, da zmore najboljša uslužbenka preveriti celo 20 listov z okrog 300 podpisi v dobrem dnevu. Ko je recimo 26. julija letos prvopodpisani za referendum o TEŠ 6 Vili Kovačič vložil pobudo z 2700 podpisi, so bili še isti dan podpisi poslani na notranje ministrstvo, ki je podatke preverilo in Kovačiča 27. julija formalno obvestilo, da je bilo zbranih le okrog 2151 podpisov ali štiristo premalo. A tokrat, pri referendumu, ki ga je zahteval sindikat kemične, nekovinske in gumarske industrije, je bil postopek sumljivo dolgotrajen.

Sindikat je v parlament že mnogo prej dostavil več kot 3000 podpisov, a je predsednik parlamenta Gregor Virant te podpise poslal v preverjanje na MNZ šele 25. oktobra ali dva dni kasneje, kot bi bilo to mogoče. Iz dopisa, ki so ga potem z MNZ poslali šele 30. oktobra nazaj v parlament, pa izhaja, da so na MNZ podpise preverili že 26. oktobra. Da je bil sindikat šele 30. oktobra obveščen o premalo zbranih podpisih, je bilo ključno, saj je 30. oktobra potekel rok, ko bi sindikat še lahko zbiral podpise. Ta postopek je torej trajal najdlje, kar je bilo mogoče, kar sedem dni in ne dva dni kot pri TEŠ 6. Vprašanje je, zakaj je v tem primeru notranje ministrstvo za en sam dopis potrebovalo kar štiri ali pet dni, po naključju prav toliko časa, da v sindikatu niso več mogli zbirati podpisov? V sindikatu so seveda prepričani, da je šlo v tem primeru za očitno »dogovorno« oviranje demokracije, za usklajeno akcijo med Virantom in Gorenakom. A tega, tudi sami vedo, ne morejo dokazati.

Sindikata na MNZ zanalašč niso obvestili o premalo zbranih podpisih, javnosti in sindikatom pa so se nato še zlagali, da so podpise preverjali veliko dlje časa, kot so jih v resnici.

Vprašanje, zakaj so z MNZ dopis o preverjenih podpisih, ki je bil datiran s 26. oktobrom, dostavili šele 30. oktobra, smo postavili tudi notranjemu ministrstvu. Od tam so nam odgovorili – podobno kot sindikatu – da naj bi strokovna služba MNZ v četrtek, 25. oktobra, popoldne od parlamenta prejela v preverjanje kopiji seznamov podpisnikov obeh pobud, pobude sindikata energetike za referendum o holdingu in pobudo sindikata kemične, nekovinske in gumarske industrije za referendum o slabi banki: »Preverjanje podatkov je zahtevno in zamudno opravilo, sploh če upoštevamo dejstvo, da smo v pregled prejeli dve pobudi, torej govorimo o preverjanju podatkov o najmanj 5000 volivcih,« so nam odgovorili. Podpisniki pobude za referendum o holdingu naj bi bili preverjeni v petek, 26. oktobra, tako kot tudi del pobudnikov za referendum o slabi banki. Pobudnike referenduma o slabi banki iz sindikata kemične, nekovinske in gumarske industrije pa naj bi potem preverjali še v ponedeljek, 29., in v torek, 30. oktobra, ko naj bi poročilo posredovali v državni zbor.

Zaključni dopis naj bi imel datum 26. oktober iz naslednjega razloga, pojasnjujejo na MNZ: »Oba, sicer ločena dopisa z odgovorom Državnemu zboru, sta bila pripravljena v petek, 26. oktobra 2012, vendar je bil v Državni zbor lahko posredovan zgolj dopis glede preverjanja seznama podpisnikov za prvo zahtevo, ki je prejela tudi zadostno število podpor. Seznam podpisnikov pobude za vložitev zahteve za razpis zakonodajnega referenduma o Zakonu o ukrepih RS za krepitev stabilnosti bank se je preverjal še v naslednjem tednu, vendar je datum dopisa, ki je bil posredovan v Državni zbor šele po končanem preverjanju podpisov v torek, 30. oktobra 2012, ostal iz osnutka in je bil pomotoma nespremenjen.« Pomotoma nespremenjen! Z drugimi besedami, MNZ je sindikat oziroma parlament tako pozno obvestil, da so zbrali premalo podpisov, ker mu jo je zagodel tiskarski škrat. Pripravili so dva dopisa, en dopis je res šel v parlament 26. oktobra, drugi, čeprav je bil datiran s 26. oktobrom, pa dejansko šele 30. oktobra, ko so na MNZ končali preverjanje podpisov.

Pod dopis z domnevnim tiskarskim škratom se je podpisal prav minister Vinko Gorenak. In na tem mestu smo notranje ministrstvo in ministra ujeli na laži. Z MNZ namreč vzporedno z dopisom nazaj v parlament vrnejo tudi priloženo poročilo iz registra stalnega prebivalstva, ki je »print screen« oziroma odtis računalniškega zaslona z notranjega ministrstva o končanem preverjanju podpisov. V dopisu, ki naj bi bil po trditvah MNZ »napačno« datiran s 26. oktobrom, piše, da je bilo »ob preverjanju volilne pravice v Registru stalnega prebivalstva od vseh zbranih podpisov za 2346 podpisnikov pobude ugotovljeno, da imajo volilno pravico in da so v seznamu navedli tudi pravilne osebne podatke«. Ob tem je bil dodan še izpis računalniškega zaslona računalnika z MNZ, v katerem je tudi navedeno, da so preverili 2346 podpisnikov. A iz tega »print screena« uslužbenke Mirjane Štefanič, ki je dopis pripravila, je razviden tudi datum in ura. In ta ni bil 30. oktober, kot trdijo na MNZ, ampak »petek, 26. oktobra, 15.39«. Tudi v poročilu o notranji preiskavi na MNZ lahko razberemo, da so uslužbenci podpise za referendum, ki so ga zahtevali v sindikatu kemične, nekovinske in gumarske industrije, preverjali zgolj dva in ne štiri dni.

Kaj to pomeni? To je dokaz, da so na notranjem ministrstvu namenoma zavlačevali. Sindikata namenoma niso obvestili o premalo zbranih podpisih, javnosti in sindikatom pa so se nato še zlagali, da so podpise preverjali veliko dlje časa, kot so jih v resnici. Pod »zadržano« odločbo je poleg uslužbenke Mirjane Štefanič podpisan prav minister Vinko Gorenak, ki je minuli teden novinarjem plemenito razkazoval svojo že pripravljeno odstopno izjavo, če se bo na ministrstvu odkrila kakšna nepravilnost. Na svojem blogu je o grožnji opozicije z interpelacijo zapisal, da ko bo naredil »napako sam ali jo bodo naredili moji podrejeni, interpelacije ne bo. V tem primeru bom sam ponudil odstop. Poštenost in odgovornost do mojih volivcev velja«. Napaka je po definiciji seveda nenamerni spodrsljaj. To, kar so si vsaj dokazljivo – če ne še kaj več – privoščili na MNZ, je nekaj, kar je svetlobna leta oddaljeno od vsakršne poštenosti in odgovornosti.