Stranpoti sukcesije

Države naslednice SFRJ so se doslej najbolj uspešno dogovorile o delitvi diplomatsko-konzularnih predstavništev, pri drugih vprašanjih pa se še vedno zatika

Ob nedavni odločitvi Sodišča za človekove pravice v Strasbourgu sta slovenski in srbski premier napovedala pospešeno reševanje nasledstvenih vprašanj, ki zadevajo Slovenijo ali Srbijo. Obe državi se bosta pritožili na nedavno razsodbo evropskega sodišča za človekove pravice o vračanju deviznih vlog varčevalcem Ljubljanske banke Sarajevo oziroma podružnice srbske Investbanke v BiH.

V srbskih medijih so celo zapisali, da naj bi Srbija in Slovenija “skupaj” napisali tožbo, državi pa naj bi pripravljali tudi skupno zasedanje obeh vlad in tesnejše gospodarsko sodelovanje, predvsem glede izvoza v Rusijo, s katero ima Srbija za razliko od Slovenije podpisan prostotrgovinski sporazum. Slovenijo in Srbijo bo odslej povezoval tudi plinovod “Južni tok”, katerega en del bo tekel tudi preko Slovenije do Italije.

Glede spornih deviznih vlog imata obe državi prav tako enake interese. Investbanka, ki je imela podružnico v Tuzli, je v stečaju od januarja leta 2002, tečaj pa vodi Agencija za varovanje depozitov Srbije. Srbski zakon o urejanju javnega dolga ZRJ, ki je bil sprejet leta 2002, je določil, da se zahtevki za izplačila izven ZRJ, ki sta jo sestavljali Srbija in Črna gora urejajo na podlagi pogodbe o sukcesiji med državami nekdanje SFRJ. Srbija bo zato v Strasbourgu predlagala takšno ureditev, ki bi zaščitila tudi varčevalce iz Srbije, ki so imeli devizne vloge izven Srbije. Po podatkih Agencije za varovanje depozitov, je vrednost deviznih vlog varčevalcev Investbanke v BiH 80,9 milijona evrov, skupaj z obrestmi od dneva stečaja banke. Varčevalci iz Hrvaške so imeli v tej banki 3,1 milijona evrov, enako tudi varčevalci iz Makedonije, varčevalci iz Slovenije pa so imeli 564.956 evrov.

Zanimiva je tudi usoda sporazuma o sukcesiji. Slovenija, ki se pogosto sklicuje na ta sporazum, še naprej krši tiste njegove dele, v katerih piše, da mora država izplačati vojaške pokojnine državljanom Slovenije, saj nekaterim državljanom Slovenija še naprej – in to je politika, ki jo vztrajno zastopajo tako leve kot desne vlade – ne želi izplačati pokojnin. Vseeno pa se nanj sklicuje pred Evropskim sodiščem za človekove pravice v Strasbourgu. Hrvaška je sicer ta sporazum ratificirala zadnja, leta 2004, in takrat je tudi stopil v veljavo. Seveda sodišče v Strasbourgu neizpolnjevanje podpisanega sporazuma ocenjuje kot kršitev in ker se države naslednice neresno obnašajo do sprejetih obveznosti - samo odreja drugačne rešitve od tistih, ki so jih one sprejele ”s figami v žepih”.

Države nekdanje SFRJ so se doslej kljub temu uspešno dogovorile o skupni prodaji nekaterih objektov, predvsem takšnih, ki nikogar niso zanimali. Gre npr. za objekt misije pri OZN in stanovanje v New Yorku, veleposlaništvo in rezidenco v Bernu, veleposlaništva v Bonnu in Wellingtonu ter zemljišče v Bejrutu. Od vse te lastnine je najpomembnejše stanovanje na Manhattnu, na Aveniji park 713, katerega vrednost bi lahko presegla 20 milijonov dolarjev. Srbija, Slovenija, Hrvaška in BiH so se za to stanovanje s pravnimi sredstvi spopadale vse od leta 1992, vendar je ameriško sodišče na koncu odločilo, da je to politično in ne pravno vprašanje. Vzdrževanje stanovanja – 12 300 evrov mesečno – plačuje Srbija, ki pa bo ta denar dobila povrnjen iz kupnine ob prodaji stanovanja.

Veroljub Dugalić, generalni sekretar Združenja bank v Srbiji ocenjuje, da je vprašanje starih deviznih vlog “nepravično iztrgano” iz problematike sukcesije. To vprašanje se vleče še iz časa “dunajskih” nasledstvenih pogajanj. Medtem ko so pogajalci iz BiH in Makedonije zahtevali, da varčevalne vloge vračajo države, v katerih je bila centralna banka, je Slovenija zahtevala, da dolg vračajo države, v katerih so se državljani zadolžili. Srbija je bila bolj naklonjena stališču Slovenije in je zato tudi začela izplačevati stare devizne vloge, opozarja Veroljub Dugalić. “Srbija sedaj po obrokih izplačuje stare devizne vloge državljanom, ne glede na to, ali so imeli vloge v svoji ali kakšni od nekdanjih republik,” trdi Dugalić. Zato Srbija tako kot Slovenija vztraja, da tudi BiH izplača devizne vloge tistim, ki so jih imeli na ozemlju te republike.

“V procesu sukcesije je bil dogovorjeno teritorialno načelo za izplačilo deviznih vlog. Lastnina srbskih bank v nekdanjih jugoslovanskih republikah nikoli ni bila vrnjena in zato menimo, da je sodba sodišča v Strasbourgu nepravična,” ocenjuje tudi srbski minister za finance Mlađan Dinkić. To vprašanje bo zato očitno še nekaj časa zaposlovalo državnike v vseh državah nekdanje SFRJ. Največji napredek je bil dosežen le na področju razdelitve diplomatsko-konzularnih predstavništev, kjer je potrebno razdeliti še okoli 10 odstotkov preostalih objektov. Srbija je doslej dobila objekte v višini 63,5 milijonov dolarjev, Hrvaška pa na primer objekte v višini 17,3 milijone dolarjev, v skladu z odstotki, ki so bili določeni na pogajanjih o sukcesiji. Kjer ni mogoče v celoti razdeliti lastnine, si države pomagajo z denarjem. Srbija je tako na primer dobila dva milijona evrov vredno veleposlaništvo v Kairu, toda hkrati mora Makedoniji izplačati 336.000 dolarjev, BiH 330.000 dolarjev, Hrvaški pa 75.000 dolarjev. Na zadnjem sestanku mešane komisije 5. marca letos so razdelili tudi objekte v Latinski Ameriki, Karibih in v Afriki. Nerešene zadeve so vezane na “aneks G”, s katerim bi bilo potrebno rešiti tudi vprašanje lastnine in starih deviznih vlog. Hrvaška meni, da so v aneksu “G” podane samo “načelne rešitve” in da ga “ni mogoče uporabiti neposredno” – to pa je točno enak argument, ki ga Slovenija uporablja pri neizplačilu vojaških pokojnin. Resnica je seveda drugačna – sporazumi so popolnoma jasni, le države naslednice SFRJ se v skladu s staro tradicijo obnašajo verolomno in poskušajo, vsaka pač tam, kjer ji to odgovarja, izigrati nekatere člene že podpisanih sporazumov.

Kljub temu pa se nekaj vendarle da storiti. Pod pritiskom ZDA so se države naslednice vendarle dogovorile npr. za razdelitev okoli 645 milijonov dolarjev, blokiranih na različnih računih, od tega 237 na računih v ZDA. Težje pa je pri nepremičninah ali pa, v primeru Slovenije, pri pokojninah. Hrvaška npr. še naprej vztraja, da ni rešeno vprašanje “reciprocitete za uresničevanje pravice do lastništva nad nepremičninami za državljane drugih držav, ki jih je potrebno rešiti z bilateralnimi sporazumi”. Srbija je Hrvaški takšen sporazum že predlagala, vendar ni dobila odgovora, menda zato, ker ni jasno, kaj vse naj bi spadalo v to lastnino.

Okoli 400 srbskih podjetij še zmeraj zahteva vračilo svoje lastnine na Hrvaškem, večinoma na Jadranski obali. Po oceni Direkcije za lastnino Srbije naj bi bilo srbske lastnine na Hrvaškem v trenutku razpada države za okoli 1,8 milijarde evrov, Hrvaške v Srbiji pa za okoli 800 milijonov evrov. Ob tem pregnani Srbi s Hrvaške zahtevajo še vračilo okoli 85.000 hiš in stanovanj. Srbska vlada je obenem do 30. junija 2011 podaljšala rok, do katerega imajo slovenska podjetja, ki se soočajo s problematiko svojega premoženja v Srbiji, možnost, da predložijo zahtevek za vračilo lastnine oz. ugotovitev lastniškega deleža v teh podjetjih. Sicer pa je srbska vlada doslej že večkrat podaljšala tudi roke za slovenska podjetja, ki zahtevajo svojo lastnino v Srbiji. Srbija je namreč v okviru privatizacijske zakonodaje junija 2008 sprejel uredbo o zaščiti premoženja delov podjetij, ki imajo sedež na ozemlju nekdanjih republik SFRJ. Na podlagi uredbe so nato na prvi dražbi julija 2010 prodali 16 podjetij. Kasnejše dražbe pa so zaradi protesta več držav, tudi Slovenije, odpovedali.