Kdo so neonacisti v Sloveniji?

Mladina je v preteklosti pogosto edina poročala o neonacističnih skupinah. Objavljamo naše članke o teh skupinah.

Koalicija sovraštva
V Sloveniji je zaznati porast neonacističnih in podobnih rasističnih skupin, ki se organizirajo pod krinko domoljubja. Skupine so povezane med seboj, sodelujejo pa tudi z neonacisti iz tujine.

Erik Valenčič, Mladina 16  |  22. 4. 2010

Zaradi nekaj zadnjih dogodkov ne moremo več govoriti, da je porast ksenofobije med mladimi - konkretno porast neonacističnih ter ideološko podobnih, skrajno desničarskih skupin pri nas, zgolj skrb zbujajoč pojav. Ni več dovolj, da se nad temi pojavi izraža le zaskrbljenost, z njimi se je treba predvsem jasno soočiti in jih tudi poimenovati s pravim imenom: so vedno večji družbeni problem, ki tej družbi in njenim vrednotam pomeni grožnjo. S tega vidika je nemogoče gledati na napad neonacistov, ki so se nedavno pred Filozofsko fakulteto fizično znesli nad skupino študentk in študentov, kot na osamljen primer. Ne, gre za ponavljajoči se vzorec verbalnega in fizičnega nasilja, za del kampanje ustrahovanja drugačnih ali drugače mislečih, ki jo neonacistična in tovrstna gibanja širijo, kjerkoli obstajajo. Pri nas je teh skupin vedno več. In imajo vedno več članov. Prav v številčnosti pripadnikov je tudi njihova glavna moč. Pri nas so za zdaj najbolj aktivne neonacistične Blood&Honour, Headhunters Domžale, Slovenski radikali in pa rasistični Tu je Slovenija ter Hervardi.

Vse bolj jasno je, da homoseksualci, pripadniki etničnih manjšin ali drugih ras in ostali »drugačni« niso več edina tarča neonacistov ter podobnih nestrpnežev. Na vrsto so prišli tudi tisti, ki se jim javno zoperstavljajo. Skupini Tu je Slovenija in Blood&Honour posameznike, ki jima nasprotujejo, na svojih spletnih straneh označujeta za »levičarske ekstremiste«. Napadeni študenti Filozofske fakultete so recimo ustvarjalci družbenokritičnega glasila Avtonomija in nekateri njihovi obrazi so neonacistom znani. In niso edini. Novembra lani so študentje Fakultete za družbene vede, ki izdajajo časopis Tribuna, prejeli grožnjo prek elektronske pošte, naj pazijo, kaj delajo s pripisom: »Lepljenje prečrtanih svastik bo strogo sankcionirano.« Poleg tega je aprila lani okrog 15 neonacistov vdrlo na okroglo mizo o nestrpnosti v Sloveniji, ki je potekala na Filozofski fakulteti, pri čemer so fizično obračunali z enim od razpravljavcev. Manj znano je, da jih je približno toliko nedavno prišlo tudi na FDV, a je hiter prihod policije preprečil incident.

Na ulicah se seveda dogaja še marsikaj. Napadi neonacistov se selijo iz Ljubljane v manjša mesta. V zadnjih dveh mesecih so se znesli nad skupinami mladih v Kopru in Slovenj Gradcu, v Ilirski Bistrici pa so napadli tamkajšnji Mladinski klub Nade Žagar. Njihova najodmevnejša »akcija« ostaja napad na ljubljanski lokal Cafe Open junija lani. Zaradi pretepa gejevskega aktivista Mitje Blažiča so bili trije obsojeni na leto in pol zapora, a so vložili pritožbe in do nadaljnjega ostajajo na prostosti tudi zato, ker je sodišče ocenilo, da ni nevarnosti ponovitve dejanja. Gre za nenavadno utemeljitev, če upoštevamo, da je nasilja neonacistov vedno več in tudi Cafe Open je bil nedavno spet tarča napada, tokrat v obliki granitne kocke, ki je priletela skozi okno.

Kdo, mi? Mi pa res ne!

Precej zgovoren je bil tudi shod v podporo trem obsojencem, ki se je marca zgodil pred okrožnim sodiščem v Ljubljani. Iz zanesljivih virov vemo, da so pri organizaciji protesta sodelovali vsi trije napadalci. Sam shod pa je razkril še nekaj zelo pomembnega. Na enem mestu so se namreč združili prepoznavni obrazi iz neonacističnih grupacij ter skupine Tu je Slovenija. Čeprav so se zamaskirali v »sošolce«, v »mlade, zaskrbljene nad represijo«, je bilo jasno, za koga gre. Ko so skupaj zahtevali »pravico za Jana, Marka in Jerneja«, so pokazali, da se med seboj poznajo, in prvič vsaj posredno priznali, da so njihove skupine vpletene v nasilje. Doslej so se namreč od nasilnih incidentov nemudoma distancirali.

Tako je bilo tudi po nedavnem napadu pred Filozofsko fakulteto. Potem ko so mediji povzeli izjave študentov, da so se jih s solzivcem in brcami lotili neonacistični skini, so slednji na svoji spletni strani Blood&Honour vzvišeno zavrnili »veliko medijsko gonjo proti nam«, odgovornost za napad pa pripisali »mladostniškemu pobalinstvu«, s katerim naj ne bi imeli nič. Ob tem so dodali: »Bolj skrb zbujajoče dejstvo je, da je aktualna politika tako zavozila celotno državo, da je potrebno iz takšne mladostniške razposajenosti delati top novice in zganjati nekakšno ''moralno paniko''.«

Hervardi in Tu je Slovenija medtem zanikajo tudi kakršnekoli povezave z neonacizmom. Pri slednji skupini so se odzvali na nedavne zapise brezplačnika Žurnal, češ da širijo isto vsebino kot neonacisti. Pri tem so se najprej spravili na narodno poreklo avtorice članka, vse njene ugotovitve pa označili za »halucinacije in paranojo levičarskih ekstremistov«. Podobno kot Blood&Honour so tudi v Tu je Slovenija izrazili zaskrbljenost nad stanjem v državi in navedli očitek, da »smo mladi domoljubi edini segment slovenske družbe, ki nas je strah za našo prihodnost«. To sicer ni bilo prvič, da se je Tu je Slovenija distancirala od neonacistov v slogu, »mi da smo povezani z njimi? To pa ne«.

Da, prav vi!

Preveč otipljivih dokazov priča, da v zvezi s tem ne gre za plod halucinacij. Za začetek spomnimo, da shod pred okrožnim sodiščem ni bil prvi protest, na katerem so se zbrali pripadniki različnih skupin, ki naj ne bi bile med seboj povezane, kot to trdijo navzven. Ko je aprila 2008 Marjan Podobnik v imenu zavoda 25. junij napovedal protest na mostu čez Dragonjo (uradno naj bi šlo za poskus odstranitve cvetličnih korit, ki so blokirala pot do Jorasove hiše mimo hrvaške mejne nadzorne točke), se je odzvalo več kot sto ljudi. Glavnino protestnikov so sestavljali člani skupine Tu je Slovenija, Hervardi in pa neonacisti. Že takrat so bili zelo prijateljski drug z drugim.

To prijateljstvo se utrjuje na različnih koncertnih prireditvah in piknikih. Imamo fotografije z zasebnih žurov, ki to potrjujejo. Ne moremo jih objaviti, ker bi s tem lahko ogrozili fotografa, a se vir, ki nam je fotografije dostavil, strinja, da jih smemo opisati. Na njih pozirajo člani Tu je Slovenija skupaj z neonacisti, prvi s karantanskimi grbi, drugi s svastikami in podobno. Utrinki teh pijančevanj so bili ujeti v Domžalah. Večina teh žurov se odvija v Domžalah in Žireh; ta dva kraja sta v zadnjih letih postala središči slovenskih neonacistov. V prvem kraju imajo neonacisti svoj klub s šankom in manjšo koncertno dvorano, v drugem pa varen dostop do takšnih prostorov. Na nekaterih fotografijah je zabeležen tudi koncert slovenske neonacistične zasedbe SkullCrusher. Nad odrom je razpet transparent z napisom Blood&Honour, namesto njihove svastike s tremi kraki pa je v tem primeru med besedama Blood ter Honour karantanski panter. Gre za lep izkaz simbioze. Ena od fotografij lepo prikaže tudi, kaj se zgodi s človekom, ki na naci žuru podleže alkoholu: slečejo ga do pasu in mu prsi počečkajo z muslimanskimi polmeseci ter pripisi »Busanc«.

V Domžalah HeadHunters v svojem klubu organizirajo razne dogodke, od obeleževanj Hitlerjevega rojstnega dne 20. aprila do druženj z različnimi skupinami, tudi iz tujine. Redno potekajo koncerti, na katerih nastopajo neonacistične zasedbe iz Avstrije, Nemčije itd. HeadHunters od leta 2008 vzdržujejo »prijateljstvo med avstrijskimi in slovenskimi obritoglavci« in svoje »avstrijske kamerade« gostijo v domžalskem klubu. Hkrati se z drugimi slovenskimi neonacisti udeležujejo javnih neonaci manifestacij na Madžarskem. Nobena skrivnost ni, da se tako učijo, kako pripraviti tovrstne dogodke tudi pri nas. Slovenski radikali denimo na svojem forumu pojasnjujejo: »V prihodnosti ima organizacija v načrtu še razne mnoge druge aktivnosti, kot so povezovanja s skinheadi po svetu, organiziranja dobrodelnih koncertov, propagandnih akcij, predvsem pa nazi pohodov, osveščanju naroda in medsebojnega sodelovanja.«

Tudi v Žireh se je skozi leta močno okrepilo neonacistično gibanje. Naš vir od tam je dokumentiral kar nekaj njihovih izgredov, ki so se odvili po tamkajšnjih gostinskih lokalih. Nestrpneži so se znašali nad tistimi, ki jim niso bili pogodu in na sploh uveljavljali svojo voljo; v enem primeru so od natakarja zahtevali, naj zamenja glasbo, ker je pevec črnec. Sicer pa so zelo aktivni še na spletu. Sodelujejo na forumih raznih skupin, kot je Tu je Slovenija. Tudi spletna stran Blood&Honour prihaja prav iz Žirov.

Vrnimo se k povezavam. Še eno, precej otipljivo najdemo v ljubljanskem poslovno-trgovskem centru Ledina. Tam je trgovina Dr.Gebi, kjer si številni člani omenjenih skupin kupujejo oblačila, od kap, črnih bomberjev, vojaških hlač do bulerjev. Po naših informacijah se da pod pultom kupiti še (neo)nacistično ikonografijo, od našitkov do zastav. Lastnik trgovine je Zvonko Cizl, nekdanji zastopnik Kulturnega društva Črni Panter. To naj ne bi obstajalo več od leta 2008, a je na spletni strani Tu je Slovenija še vedno predstavljeno kot lastnik domene. Za pultom v trgovini Dr.Gebi delajo tudi neonacisti; enega izmed njih kličejo Giani in ima sloves velikega nasilneža. Nadzorne kamere Ledina so ga ujele, kako je pretepel nekega mladeniča. To ni bil edini tovrsten incident, tamkajšnji gostinski lokali so zbirališče lokalnih nestrpnežev, ki pogostokrat napadajo mimoidoče, ki jim niso povšeči. Pri tem se celo snemajo in tudi te posnetke imamo v uredništvu. Giani je bil tudi glavni organizator omenjenega shoda pred okrožnim sodiščem, organiziral ga je prek Facebooka, kjer je včlanjen še v aplikacijo Adolf Hitler; njegovo uporabniško ime pa je Nadčlovek.

Pri povezavah med temi skupinami ne gre zgolj za osebna poznanstva njihovih članov. Gre še za to, da so vse te skupine ideološko sorodne, saj temeljijo na bolj ali manj enakih politikah izključevanja, ki jih agresivno zagovarjajo, in tako skupaj tvorijo koalicijo sovraštva, ki ga širijo po državi, kjerkoli se pojavijo, tudi z nasiljem. Ne samo, da so povezane, so praktično del ene in iste zgodbe. Mladi protifašist iz Ilirske Bistrice je zelo nazorno povedal: »Pri nas nikoli ni bilo problemov, dokler se niso pred časom pojavili ti ''domoljubi'', hervardi, in nekateri od njih so do zdaj že postali neonacisti.«

Domoljubi?

Imidž neonacistov in sorodnih skrajnih desničarjev se skozi čas spreminja. Današnji po svojem zunanjem videzu niso več nujno podobni svojim predhodnikom iz zgodnjih devetdesetih let prejšnjega stoletja. Tako je vse težje govoriti zgolj o »naci skinih« oziroma »obritoglavcih«, saj so te skupine z namenom, da bi razširile članstvo, pripravljene v svoje vrste sprejeti tudi »neobritoglavce«. Blood&Honour tako na svoji spletni strani pojasnjujejo: »Res je, da še vedno večino članov predstavljajo ''skinheadi,'' kar pa ni noben pogoj za samo članstvo v Blood&Honour. Ne delamo razlik med skinheadi, metalci, nogometnimi navijači ...« Pripadnike te subkulture je vendarle mogoče prepoznati po (neo)nacistični in nacionalistični ikonografiji. V prvo spadajo svastike ter različni keltski simboli in številke, ki predstavljajo mesto črk v abecedi (18 denimo pomeni Adolf Hitler, 88 pa Heil Hitler), osnovni zaščitni znak skupin Tu je Slovenija ter Hervardov pa je, kot že rečeno, črni karantanski panter v belem grbu.

Tu je še ideološka preobleka. Začnimo z deklariranimi neonacisti. Čeprav so te skupine privržene Hitlerju, nacionalsocializmu, rasizmu in podobno, tega zunaj svojih krogov ne obešajo na veliki zvon. Člani zasedbe SkullCrusher so v intervjuju za spletno stran britanske Blood&Honour sami še najbolje pojasnili: »Verjamemo, v kar verjamemo, vendar se med seboj strinjamo, da ne omenjamo stvari, kot je ''ubijte črnuhe'', direktno. Prepevanje provokativnih in prepovedanih besedil ni način, da se približamo mladim, pravzaprav bi bil učinek obraten. Ker imamo nacionalsocialistične ideje zapisane ''med vrsticami'', lahko nastopamo tudi na drugih festivalih in širimo svoje ideje tudi drugim ljudem.«

Vse te grupacije so si v zadnjih letih nadele masko domoljubja in prav bizarno ter za zdravi um žaljivo je, da tej njihovi sprevrženi logiki nasedajo tudi nekateri mediji. Tem ljudem bi pravzaprav morali odvzeti pravico do uporabe pojma domoljubje. Če kaj, so proti Slovencem in slovenstvu; argumentov o tem ne manjka in vsi izmed njih so prav sramotni. Slovenski radikali recimo sami poudarjajo, da se zavzemajo za nacistični rajh in germanski narod.

Kako so takšne stvari videti v praksi? Leta 2008 je ljubljanska Srednja šola za elektrotehniko in računalništvo obiskala italijansko taborišče Rižarna blizu Trsta, kjer so v 2. svetovni vojni fašisti pobili ogromno Slovencev. Eden od dijakov je poskušal vstopiti v taborišče z nacistično ikonografijo na svoji majici. Slovenski zgodovinar Sandi Volk je bil osupel: »Že vrsto let spremljam skupine na ogled Rižarne, vendar se mi kaj takega ni pripetilo še nikoli. In kar je še hujše, zgodilo se je ob obisku slovenskih dijakov: torej po nacističnih teorijah pripadnikov ''manjvredne rase'' (h kateri spadam tudi sam)!« Ne gre za osamljen primer, le da so drugi manj javni. Pred leti so tako neonacisti v Žireh organizirali koncertno prireditev, na kateri je nastopila tudi zasedba Ultima Frontiera iz Italije. Njihov najbolj znani komad je Terra Rosa (Rdeča zemlja), ki gre takole: »Istra, Reka, Dalmacija ni slovenska ne hrvaška, zemlja rdeča, zemlja istrska, zemlja moja, zemlja italijanska.« Blood&Honour jih na spletni strani imenujejo »prijatelje iz zamejstva«. Čeprav torej trdijo, da so slovenski domoljubi, prijateljujejo z italijanskimi neofašisti ter madžarskimi, avstrijskimi in nemškimi neonacisti, pretepajo pa Slovence - nazadnje so se tako v Gornji Radgoni znesli nad mladeničem, ker je dejal, da je njegov dedek padel v partizanih.

Tu je Slovenija in Hervardi medtem pod pretvezo domoljubja širijo sovraštvo v glavnem do priseljencev, Muslimanov, Romov, gejev, Afričanov, Hrvatov in seveda »skrajnih levičarjev«. Vse to je razvidno iz pregleda vsebine njihovih spletnih strani in forumov. Zelo aktivni so po srednjih šolah. Propagiranje »ljubezni do domovine« uporabljajo za novačenje novih članov in pa za poliranje svojega imidža v javnosti, ko s slovenskimi in ''karantanskimi'' zastavami paradirajo po Ljubljani ob kakem državnem prazniku in podobno. A v osnovi so rasisti in nestrpneži. Omenimo še žolčen protest Hervardov, ki so leta 2006 sprožili celo kampanjo proti univerzitetnemu profesorju mariborske pedagoške fakultete Dragu Roksandiću, ker je predaval v hrvaščini. Hervardi niso upoštevali, da gre za v Evropi zelo cenjenega akademika, niti tega, da je bil na njegovih predavanjih stalno prisoten tudi profesor Andrej Hozjan, ki je študentom pomagal pri morebitnem nerazumevanju določenih terminov. Bolj kot kaj drugega je Hervarde očitno motilo to, da gre za človeka hrvaškega rodu na slovenski univerzi.

“Dovolj je!”

Kriminalistični inšpektor v upravi kriminalistične policije Robi Ribič je pojasnil, da policija svoje delo za zdaj usmerja v odkrivanje in preganjanje sovražnega govora na spletu, ki je v zadnjih letih v velikem porastu. Pri tem sodeluje s projektom Fakultete za družbene vede Spletno oko, ki na svoji internetni strani zbira prijave sovražnega govora in jih posreduje policiji. »Prijave prejemamo tedensko,« je povedal Ribič. Kar zadeva spremljanje neonacističnih strani, Ribič pravi, da je glavni problem to, ker »njihovi ustvarjalci menjajo svoje IP-naslove, menjajo imena internetnih strani in se selijo na serverje, ki so predvsem v ZDA, kjer vemo, da svoboda govora dopušča marsikaj«.

Po drugi strani pa policija ne vodi evidenc članstva teh skupin, ker naj bi bilo to zelo nestalno, člani namreč prihajajo in odhajajo. Kar je večinoma res, a glavni problem je vendarle ta, da se število neonacistov in podobnih nestrpnežev povečuje. Tudi Ribič pravi, da na policiji pričakujejo njihov nadaljnji porast.

Civilna družba se zaveda tega problema in se nanj vse glasneje odziva. V zadnjih dveh tednih so se tako s posamičnimi kot skupnimi izjavami za javnost oglasili študentje, številne nevladne organizacije, civilnodružbene pobude, podprli pa so jih tudi vsi trije podmladki koalicijskih strank. Izjave, ki prihajajo iz cele Slovenije, so si enake v obsojanju nasilja neonacističnih in podobnih skupin ter v zahtevah, da mora država proti njim odločneje ukrepati. Vse izjave so podčrtane s slogani, kot sta »Dovolj je!« in »Čas je za ukrepanje!«.

Civilna družba se prav tako zaveda, da pri spopadanju s tem problemom ne more računati zgolj na ukrepe države, zato se vse bolj samoorganizira. Zelo dober primer tega je nova skupina na Facebooku »Ustavimo fašizem in neonacizem v Slovenj Gradcu - mestu miru«, ki ima že več kot 1100 članov in se še povečuje. Študentje in študentke Filozofske fakultete so od zadnjega napada organizirali že dva protifašistična dneva na svojem faksu, da bi svoje študijske kolege in druge ljudi ozavestili o porastu nestrpnosti med mladimi. Pripravljajo še več tovrstnih dogodkov.

Res je, da je številčnost neonacističnih in podobnih skupin vse hujši problem, vendar je civilna družba, ki je usmerjena proti nestrpnosti, veliko številčnejša in močnejša. To se je lepo videlo že lani 27. aprila v Ljubljani. Za ta dan so Hervardi napovedali shod proti džamiji (pozneje so ga za potrebe piara preimenovali v shod za svobodno Slovenijo), a do ulične manifestacije, ki so se je nameravali udeležiti tudi neonacisti in Tu je Slovenija, na koncu le ni prišlo. Namesto njihovega se je zgodil množičen protifašistični shod, ki ga je organizirala Fronta za svobodo sveta, v katero se je ad hoc povezalo okoli 60 organizacij iz celotnega družbenega spektra, podprli pa so jo tudi številni znani Slovenci in Slovenke. Takrat je bila nestrpnost odločno pregnana z ulic. To je bil imeniten zgled. In čas je, da ta zgled postane pravilo.

Neonacizem v Sloveniji: Povej mi, s kom se družiš
Neonacizem pri Slovenski demokratski mladini v Žireh

Erik Valenčič, Mladina 47 | 25. 11. 2011

Kristjan Podobnik iz Žirov je član tamkajšnje Slovenske demokratske mladine (SDM), podmladka Janševe SDS. Od ustanovitve SDM v Žireh 15. decembra 2010 je Kristjan zelo dejaven v njenih vrstah. O tem pričajo fotografije in njegovo sodelovanje na podmladkovi strani na Facebooku. Udeležuje pa se tudi dogodkov, ki jih pripravlja SDS. Nazadnje je bil prisoten na predstavitvi Irene Tavčar, kandidatke SDS za državni zbor iz Žirov. Sedel je v prvi vrsti. Marca letos je sodeloval še na zimskih športnih igrah SDS, ki so potekale v Cerknem, in tam zastopal Občinski odbor SDS Žiri.

Poleg tega, da je Kristjan zvest privrženec SDS, je tudi odkrit neonacist in privrženec neonacistične skupine Blood & Honour. Na svojem profilu na Facebooku (njegovo uporabniško ime je Razy Kristjan) je objavil serijo fotografij, ob katerih o tem ni nobenega dvoma. Na njih se pojavlja skupaj z „obritoglavimi“ prijatelji, ki pozirajo v majicah z neonacističnimi simboli. Po fotografijah sodeč je neonacist že kar nekaj let. Zelo zgovorne so tudi objavljene risbe, domnevno njegovo delo. Na eni do njih je upodobljen razjarjen neonacist s tetovirano svastiko, na eni roki ima iztegnjen sredinec, v drugi pa drži nož. Pod risbo je pripis: „Za vami stoji pravo, za nami pravica.“

Kristjan je poleg tega strasten zbiralec starin (v glavnem nacističnih odlikovanj, kot so častni prstani SS). Od leta 2006 sodeluje na forumu skrajno desničarske skupine Tu je Slovenija, kjer omenjene stvari preprodaja oziroma kupuje.

Ne gre pa samo za starine. Iz razprav je razvidno, da je želel kupiti tudi „bokser“, ki velja za hladno orožje. Nadalje, prisoten je na omrežju Google+, kjer je pod svoje ime pripisal: „Oi! Ain’t Red! 828!“, torej: „Oi! Nisem rdeč! HBH!“ HBH je mednarodno uveljavljena kratica za „Hail Blood & Honour!“ Ima pa tudi blog na Netlogu, kjer med drugim razmišlja, kdo je „čefur“: „Čefur je človek, ki je načeloma nestrpen do Slovenije in Slovencev, prav tako do vsakršnih simbolov slovenstva. Čefurji brez pravega razloga slovencem kradejo, jih zmerjajo, pretepajo, v nekaterih primerih celo ubijajo in posiljujejo.“

Ni nujno, da je Kristjan edini neonacist v SDM Žiri, saj je na njihovih fotografijah zaslediti še kakšnega „obritoglavca“, Žiri pa tudi veljajo za eno od središč neonacistov v Sloveniji.

SDM smo vprašali, ali Kristjan v njej zaseda kakšno funkcijo, a nismo dobili odgovora. Je pa tudi res, da Kristjan ni več tako zelo odkrit neonacist. Njegove slike na profilu na Facebooku so od torka zaklenjene.