Glasovanje vazalov

Generalna skupščina OZN je z veliko večino Palestini potrdila status Palestine kot »države opazovalke« v OZN, Slovenija pa se je ob tem koraku znova sramotno – vzdržala

Generalna skupščina OZN je z veliko večino 138 glasov »za« izglasovala, da se Palestini prizna »status države opazovalke« in nečlanice OZN. Ob tem je v Generalni skupščini 9 držav glasovalo proti, 41 pa se jih je vzdržalo. Glasovanje je potekalo na 65-letnico resolucije, s katero je GS OZN ukinila britanski mandat nad Palestino in uzakonila delitev Palestine na dve državi, Izrael in Palestino. To glasovanje je bilo zelo pomembno za Palestince, pomembno pa je tudi za Slovenijo – lepo namreč kaže, kako »samostojna« je slovenska zunanja politika. Slovenija, ki je še kot del Jugoslavije vztrajno podpirala pravico Palestincev do samoodločbe, je seveda že 20 let formalno »samostojna«, vendar tako, da njena zunanja politika zelo pogosto slepo sledi povsem določeni geopolitični usmeritvi – glede na prioritete ZDA.

Kot želi Washington

Ker gre pri vprašanju Palestine za vprašanje, ki v ZDA velja za eno od najpomembnejših zunanjepolitičnih vprašanj, se pri glasovanju o tem v OZN države na zelo pregleden način uvrstijo med tiste, ki si upajo ameriškim interesom nasprotovati, in tiste, ki tega niti slučajno ne želijo početi. Osem držav, ki so glasovale »proti« (Kanada, Češka, Izrael, Maršalovi otroki, Mikronezija, Nauru, Palau, Panama), se je v tem pogledu popolnoma poistovetilo z ZDA. Gre za države, ki tudi drugače skoraj vedno glasujejo popolnoma enako kot ZDA. Slovenija se je uvrstila med 41 držav, ki resoluciji sicer niso nasprotovale, pač pa so se samo »vzdržale«. Med njimi so bile tudi članice EU (npr. Nemčija, Madžarska, Litva, Nizozemska, Poljska, Romunija, Slovaška in Velika Britanija) toda še zdaleč ne vse. Številne evropske države, med njimi pa znova izstopa »skandinavska skupina«, so namreč ostale dosledne pri svoji politiki in so podprle palestinsko zahtevo. To so storile Švica, Avstrija, Belgija, Danska, Ciper, Grčija, Finska, Francija, Italija, Malta, Irska, Portugalska, Luksemburg, Španija in Švedska, med razvitimi državami izven Evrope pa so opazni glasovi »za« novi palestinski status države opazovalke s strani Nove Zelandije in Japonske, ki ostajata zaveznici ZDA, vendar sta ne glede na to glasovali v nasprotju z ameriškimi interesi. Točno tako, kot ni mogla ali si ni upala storiti – Slovenija. Pri tem je Slovenija ob tem vprašanju ravnala povsem enako, kot večina ostalih  nekdanjih jugoslovanskih držav, ki so vse v bolj ali manj »vazalnem« odnosu do EU. Od Hrvaške, ki je pod drobnogledom EU pred dokončnim vstopom v članstvo, do Črne gore in Makedonije, ki sta še vedno na začetku predpristopnih pogajanj. Slovenija je bila v »manjšini« celo znotraj EU, kjer je 14 držav podprlo predlog, ob 12 vzdržanih in samo eni (Češki), ki je bila proti. Zelo opazno je tudi, da je za novi palestinski status med državami nekdanje Jugoslavije glasovala samo Srbija, medtem ko so se vse ostale države – Slovenija, Makedonija, Črna gora, BiH in Hrvaška – vzdržale. Ob tem je večina komentatorjev ob koncu glasovanja sklenila, da je bilo glasovanje v OZN »uničujoč poraz« za ZDA in Izrael. In pri tem udarcu prestižu ZDA majhne in med seboj sprte balkanske državice, vključno s Slovenijo, seveda niso smele sodelovati. Še posebej zabavno pa je, da so to dogajanje spregledali tudi vsi slovenski zunanjepolitični komentatorji.

Slovensko zunanje ministrstvo je ob tem dogodku v javnost poslalo nekoliko zmedeno sporočilo za javnost. V njem so zapisali, da je Slovenija »v skladu s sklepom vlade z dne 27. 11. 2012, katere odločitev je podprl tudi odbor državnega zbora za zunanjo politiko pri glasovanju o resoluciji vzdržala«. Takoj zatem je mogoče prebrati vrsto fraz o tem, kako Slovenija podpira »pravico narodov do samoodločbe«, mir, bližnjevzhodni mirovni proces itd. Sporočilo za javnost se konča z naštevanjem »humanitarnih in razvojnih projektov«, ki jih Slovenija nudi Palestini. Takšno stališče države je seveda presenetljivo, kajti od države, ki si je še nedavno krčevito prizadevala za sedež nestalne članice varnostnega sveta OZN, bi bilo za pričakovati, da ima o tako pomembnem svetovnem vprašanju jasno izoblikovana stališča, ne pa da ostaja brez mnenja in se glasovanja preprosto vzdrži. Drugič, nepodpora palestinskim prizadevanjem je zagotovo v nasprotju z trditvijo, da Slovenija, ki se je sama osamosvojila ob sklicevanju na pravico do samoodločbe, podpira samoodločbo drugih narodov. Če bi Slovenija res ravnala v skladu s svojimi temeljnimi zunanjepolitičnimi usmeritvami, potem bi palestinsko zahtevo morala podpreti. Če tega ni storila, je zanikala točno tisto pravico, na kateri je utemeljena tudi sama kot država. Slovenija bi to morala storiti še posebej potem, ko je pet pet držav članic EU javno objavilo, da bodo podprle palestinsko zahtevo. Sprejem resolucije, ki je status palestinske misije iz »entitete« spremenila v »opazovalno misijo države nečlanice«, je bil tudi po besedah Rijada Mansurja, predstavnika Palestine v OZN »zgodovinski trenutek v borbi palestinskega naroda in v zgodovini OZN«. Do tega trenutka je že 132 od 193 članic generalne skupščine OZN držav priznalo palestinska ozemlja kot »suvereno državo«. Slovenija je tukaj znova žalostna izjema. Ob tem pa Palestinci nimajo nobene druge »rezervne« domovine, za razliko od nekaterih drugih narodov, katerih prizadevanja za ustanovitev novih držav je Slovenija v preteklosti že podprla, navkljub temu, da že imajo svoje nacionalne države. Vendar je v tem primeru zmeraj šlo za primere držav, katerih nastanek si je želel pravi »center« slovenskega zunanjepolitičnega aparata – Washington.

V senci ameriških groženj

Glasovanje v OZN je seveda potekalo tudi v senci ameriških groženj in to je morda tudi razlog za pohlevno vedenje nekaterih držav, ki so se zato raje odločile za to, da ameriškim stališčem ne nasprotujejo. Ameriško zunanje ministrstvo namreč vsako leto natančno analizira glasovanje držav članic OZN v organih OZN ter skladnost teh odločitev z ameriškimi zunanjepolitičnimi prioritetami. V primeru odstopanj ZDA proti državam, ki nasprotujejo politiki ZDA, uporabijo različne ukrepe, večinoma finančne narave. Slovenijo ti ukrepi seveda ne bodo prizadeli, saj je svojo politiko pohlevno prilagodila zahtevam ZDA. ZDA bi sedaj lahko prekinile tudi financiranje tistih agencij OZN, ki bi jim lahko pristopila Palestina ob spremembi svojega statusa, tako kot se je to zgodilo UNESC-u, ko je ta agencija OZN za kulturo sprejela Palestino kot 195. članico. Predstavnik Danske je dejal, da je njihova delegacija že pred 65. leti glasovala za nastanek dveh držav in da s svojim glasovanjem za resolucijo potrjuje rešitev spora z nastankom dveh držav. Predstavnik Avstrije je izrazil »polno podporo« svoje države resoluciji zaradi »zaupanja v resne napore palestinskih voditeljev, da bi zgradili učinkovito, neodvisno državo«. Norveški predstavnik je poudaril, da imajo Palestinci »pravico do samoodločbe«, srbski predstavnik pa je dejal, da sta »Srbija in pred tem Jugoslavija izražali neomajno podporo do palestinskega boja za neodvisnost, ki je utemeljena »na lastnem občutku pravičnosti« ter da ima Srbija ob tem tudi »dobre in prijateljske odnose z Izraelom«.

Slovenija je s svojim ravnanjem dokazala, da se njena politika že vse od tedaj, ko je na zahtevo ZDA enako pohlevno odstopila od deklaracije o »svetu brez jedrskega orožja«, ni veliko spremenila in da je njena zunanja politika zelo daleč od deklarirane »neodvisnosti«, ki je v resnici samo priložnostni okrasek, ki ga ljudje seveda še kako radi radi slišijo ob najrazličnejših proslavah in svečanostih. Toda, kot vse kaže, je tu imel še kako prav pokojni dr. Aleksander Bajt, ki je pred osamosvojitvijo dejal, da je »neodvisnost stvar velikosti«. Država, ki je pred bankrotom in nima samostojne ekonomske podlage seveda ne more voditi niti samostojne zunanje politike.