Kitajska ni »valutni manipulator«

Počasno zviševanje vrednosti jena je pripomoglo k temu, da je ZDA vendarle ni razglasila za »valutnega manipulatorja«

Juan je v zadnjem mesecu neprestano rasel v razmerju do dolarja. Ta rast juana po ocenah analitikov pa ni bila naključna. Kitajske oblasti naj bi z rastjo juana želele pomagati predsedniku Obami pred ameriškimi predsedniškimi volitvami, saj je pred tem ameriška vlada kritizirala Kitajsko, da z »umetnim« vzdrževanjem nizke cene svoje nacionalne valute vzpodbujala izvoz svojega gospodarstva.

Ocene, da je rast juana povezana z ameriškimi volitvami, temeljijo predvsem na oceni politične retorike Mitta Romneya, ki je v svoji predsedniški kampanji prav odpravo podcenjenost juana predstavil kot eno od ključnih točk svojega programa. Romney je celo zagrozil, da bo v primeru izvolitve Kitajsko razglasil za »valutnega manipulatorja«, za predsednika Baracka Obamo pa je dejal, da je »imel iz leta v leto priložnost, da Kitajsko razglasi za valutnega manipulatorja, pa tega ni storil«.

Tečaj juana sicer vse doslej nikoli ni bil oblikovan zgolj na trgu in povsem svobodno. Leta 1994 je kitajska vlada ob pomoči s strani države nadzorovanih institucij juan devalvirala in ocenila njegovo vrednost na 8,4 juana za en dolar, kasneje pa je dopustila »plavajoči« tečaj, ki je prinesel blago rast vrednosti juana, vendar je nato vrednost v daljšem časovnem obdobju padla in vztrajala na vrednosti okoli 6,4 juana za dolar.

Medtem pa je znova – vsaj začasno – rešeno vprašanje »valutne vojne« med ZDA in Kitajsko. Ameriško finančno ministrstvo se je namreč v svojem zadnjem poročilu z dne 27. novembra letos izognilo temu, da bi Kitajsko obtožilo, da je »valutni manipulator«. Ameriške finančne oblasti še zmeraj vztrajajo pri oceni, da je kitajska valuta »močno podcenjena«, vendar za opis stanja niso uporabile najtežjih možnih besed. Po ocenah ameriških strokovnjakov, je juan podcenjen za okoli eno petino oziroma 20 odstotkov. Kitajski viški v blagovni menjavi bi se zaradi zahtev po plačilu v domači valuti namreč morali spremeniti v povpraševanje po domači valuti, katere cena bi morala narasti. V nasprotju s tem juan postaja enako vreden, viške denarja pa kitajske oblasti usmerjajo v nakupe ameriških državnih obveznic. Če bidržavi znova osprli to vprašanje, bi lahko prišlo do »trgovinske vojne«, v kateri bi izgubili obe – ZDA zato, ker je Kitajska lastnica velikega dela njenega zunanjega dolga, Kitajska pa zato, ker ZDA predstavlja največje tržišče za njene izdelke ter državo kateri se ob pomoči poceni delovne sile izdelujejo številni izdelki ameriških podjetij.