Odziv na četrtkove demonstracije: pismo treh študentov Univerze v Ljubljani

Gordana Josić, Sonja Josić, Peter Bubić opisujejo, kaj se je dejansko zgodilo na protestu

Gordana Josić, Sonja Josić, Peter Bubić v svojem javnem pismu trdijo, da so mediji so popolnoma izkrivili dejansko zgodbo, ki se je odvijala pred državnim zborom. Po njihovih besedah je na četrtkovih protestih sam organizator zahteval od študentov, da prekinejo demonstracije, pozno popoldne pa so od rektorja dobili pismo, v katerem hvali našo zmago. V pismu razložijo, da je Univerza tako kot politiki ignorantska do "ulice".

"Danes, 6. 12. 2012 smo se odzvali pozivu rektorja Univerze v Ljubljani (organizator) in se udeležili protestnega shoda. Zbrali smo se pred zgradbo Univerze, kjer smo pričakovali nagovor rektorja in drugih članov Univerze, slišali pa nismo ničesar. Da ne bo pomote, nekdo je dejansko imel govor, vendar tisti, ki smo bili oddaljeni nekaj 10 metrov od vhoda v Univerzo nismo slišali ničesar. Nenadoma se je strnjena kolona ljudi začela premikati proti državnem zboru. Večina nas poziva ni slišala in smo slepo sledili koloni v upanju, da bomo pred DZ deležni javne razprave.

Pred DZ se je celotna zgodba iz Kongresnega trga ponovila. Neko dekle je imelo govor (iz medijev smo ugotovili, da je to bila predstavnica študentskega sveta), ki ga zopet nismo slišali, čeprav smo bili v ospredju množice. Naslednje, kar se je zgodilo, da smo študentje začeli prepevati Gaudeamus igitur in Zdravljico. Ko smo odpeli se je med množico sprehodil gospod z megafonom in nas pozval naj se mirno vrnemo na Kongresni trg. Po pozivu je med množico nastala tišina, saj sta šok in razočaranje o nesposobnosti Univerze in izdaji te institucije rezala zrak. Za trenutek se je v nas naselil občutek nemoči, a ne za dolgo. Po nekaj sekundah so iz množice začeli prihajati pozivi naj ostanemo in še naprej mirno protestiramo, kar organizatorju ni bilo všeč. Nekdo je v imenu rektorja naznanil, da sta se Univerza in Študentski svet dogovorili za drugačen program in naj ohranimo protest dostojanstven in odidemo. Množica mu je odgovorila s salvami žvižgov in komentarji o slabi organizaciji protesta. Slišali so se glasni vzkliki Sami sebi ste namen! Neka gospa iz ospredja množice (morda profesorica) nas je pozvala naj si podamo roke in objamemo parlament. Kmalu smo študentje obkrožili parlament, kjer smo vzklikali različna gesla Kdor ne skače je za Janšo!, Ne bomo plačali vaše krize!, Pokažite nam diplome!, Odstopi Janša Janez, Kangler je že danes!

Kolikor se je v nam nabrala jeza zaradi slabe organizacije protestov toliko smo lahko videli nejevero na obrazu predstavnikov Univerze, ko smo se odločili ignorirati njihova navodila. S kolegi smo se pogovarjali, kako si drzne Univerza organizirati takšne proteste, nas namenoma osmešiti in sprehoditi kot psa za dvajset minut. Gospa v modrem plašču in gospod z megafonom sta nas še vedno pozivala k dostojnim protestom. Pa saj niso resni! so bile naše besede. Študentje nimamo za dostojno življenje, naš študij ni dostojen, ker moramo delati za preživetje, oni pa zahtevajo dostojne proteste!

Ko smo sklenili obroč okoli parlamenta (kot nekateri mediji poročajo obkolili) smo vedeli, da se je danes zgodilo nekaj pomembnega. Pokazali smo, da smo predvsem študentje Univerza in ne birokratski fosili na Kongresnem trgu 12. Hkrati smo zavrnili tiho zahtevo Univerze po »dostojnih« protestih, ki naj bi pokazali našo »intelektualnost« in nas distancirali od ulice. Poleg pozivom k dostojnim protestom so nas organizatorji prav očetovsko opominjali, da škodujemo njihovemu in našemu ugledu. Vendar ravno nasprotno! Univerza je oškodovala študente, ker se ni pravočasno aktivirala. Namreč, da bo javno visokošolstvo imelo težave s financiranjem se je vedelo že z uvedbo bolonjske reforme.

Kje je kritičnost naših akademikov, da osmislijo neko alternativo, ki jo naša država ta trenutek nujno potrebuje? Naši akademiki (pa ne vsi, da ne bo pomote) živijo v intelektualnem vakuumu, v nekem svojem svetu, kjer se jih poglabljajoči družbeno gospodarski problemi ne tičejo oziroma se jih vsaj niso, dokler ni bila ogrožena njihova lastna eksistenca. Kje je njihov intelekt, glas razuma in zahteva po dostojnem življenju vseh državljanov?

Današnjih protestov, vsaj ne način na kakšnega so bili mišljeni, ne pripisujte Univerzi. Današnjo zmago, mentalni preskok ter izstop iz apatičnosti lahko pripišemo samo študentom ter redkim profesorjem. Danes nam je Univerza v Ljubljani obrnila hrbet, ko so zahtevali, da se po dvajsetih minutah razidemo.

Spoštovani rektor, dobili ste enajst tisoč podpisov strinjanja z vašim pismom, a ne z vašim zahrbtnim načinom organiziranja protestov. Ta zmaga ni vaša, je naša – študentska! Nekaj ur po protestih smo lahko študenti na naših mailih prebrali zahvalo samega rektorja o našem velikem uspehu. Ponavljam spoštovani rektor, to ni vaš uspeh! V tem drugem pismu rektorja ni bilo nobene očetovske kritike, pridiganja o dostojnih protestih, o tem kako smo kršili vaše organizacijske načrte in kako smo škodili vašemu in našemu ugledu.

Dejanje študentov danes in naše pismo lahko razumete, da je na nas potrebno računati, da študentje ne živimo v akademskem mehurčku, da mi smo ulica in imamo svoje zahteve. Zahteve, ki jih ne boste potešili z dvajsetminutnim sprehodom. In vsi, ki berete to pismo, mediji bodo poskusili prikazati ta dogodek, kot nekaj povsem običajnega, nič kaj pomembnega. Mi pa vam pravimo, da se je danes zgodilo nekaj zelo pomembnega – študentje smo pokazali, da smo tudi mi ulica. Ampak nas se pazite, nam ste dali nekaj znanja in kritičnosti."

Peter Bubić, Gordana Josić, Sonja Josić, študentje Univerze v Ljubljani