Skupna zahteva: odstop vlade.

Mariborčani so že dosegli veliko. Islandci, ki so v zimi pred štirimi leti izpeljali edini uspešen ljudski upor proti politiki, ki je povzročila finančno krizo in se je nameravala nanjo odzvati z metanjem državnega denarja v zasebne finančne institucije, so morali za izpolnitev svojih zahtev protestirati pet mesecev. Od oktobra 2008 do marca 2009 so se vsaj enkrat na teden zbrali pred parlamentom in ponavljali svoje tri zahteve – odstop vlade, centralne banke in finančnih regulatorjev –, da so bile te izpolnjene.

Protestniki s plakati »Gotof je!« so se pred mariborsko občino prvič pojavili 12. novembra, mariborski župan Franc Kangler pa je odstop napovedal 6. decembra – slab mesec dni je torej trajalo.

Izkušnja ni povsem primerljiva. Islandci so se sprva spraševali in razpravljali, kaj se je sploh zgodilo, da državi grozi bankrot, in kako se na to odzvati, Mariborčani pa so dobro vedeli, kaj se je zgodilo in kaj zahtevati. Radarji in Kanglerjeva izvolitev v državni svet so samo del Štajercem znane zgodbe, ki se je začela s propadom industrije v začetku devetdesetih in nadaljevala s privatizacijo javnih storitev ter klientelizmom in korupcijo. Protest je bil samo izražena zahteva Kanglerju, naj gre. Nobene debate.

Predvsem pa se z Islandci ne moremo primerjati, ker smo še daleč od njihovega uspeha. Islandci so odstavili pokvarjene, finančnemu sektorju uslužne politike, kaznovali krivce za finančne težave in se ozavestili, kako prisiliti politike, da spoštujejo njihovo voljo.

Obrazi ali vsebina

Ko so se protesti konec novembra iz Maribora razširili v druga slovenska mesta, so tudi ti ostali pri geslu »Gotof je!« oziroma pri njegovi različici, prilagojeni lokalni govorici. Na slikah in transparentih se konec prerokuje županom, vladi, urednikom vladi naklonjenih medijev … Celo voditeljem sindikatov, ki, če so problem, so problem, s katerim se mora ukvarjati njihovo članstvo. Nobeno mesto ni imelo podobnega povoda kot Maribor radarje in noben funkcionar ne čuti takšnega pritiska kot Kangler. Poleg mariborskih so bile nasilne le še ljubljanske demonstracije, pa še to zaradi organizirane akcije neonacistov.

Kmalu so se začeli prvi odzivi, ki so odgovore na izraženo nezadovoljstvo iskali prek samih odstopov političnih predstavnikov. Urednik spletnega časopisa Čuvar, Novomeščan Uroš Lubej, je 30. novembra objavil deklaracijo o ljudski svobodi, s katero se je odzval na domnevno težavnost odstavitve župana. Čez nekaj dni so v stik z njim stopili urejevalci tistih strani na spletnem omrežju Facebook, prek katerih so se organizirali protesti, in skupaj so sedmega decembra sestavili »Prve skupne zahteve slovenske vstaje«. Zahtev je osem: odstop politične elite; inštrument ljudske nezaupnice; radikalna reforma sodstva; hitro in učinkovito sojenje vsem, ki so do svojega premoženja prišli na sporen način; zaplemba nedokazano pridobljenega premoženja; naj bankirji prevzamejo odgovornost za svoje početje; ustanovitev ustavne komisije, ki bo vključevala vse državljane in bo uveljavila potrebne spremembe slovenske ustave ter večji vpliv ljudi na to, kdo bo sedel v državnem zboru.

Ker se urejevalci protestniških Facebook strani ne želijo razkriti, je pred Cankarjevim domom v Ljubljani zahteve prebral Lubej. »Po našem mnenju bi to lahko bil skupni imenovalec protestnikov,« pravi Lubej, a priznava, da teh zahtev protestniki niso potrdili oziroma legitimirali. Prav tako se ne želi kazati kot predstavnik kogarkoli, saj tudi v imenu tistih, s katerimi je napisal zahteve, ne more povedati nič več, lahko jih le ponovi. A za medije je to očitno dovolj. Lubej se je pojavil v časopisih in na televiziji in dobili smo prvi obraz protestov.

Več ljudi takšen angažma postavlja pod vprašaj. Ne samo zaradi tega, ker »Prve skupne zahteve slovenske vstaje« niso skupne zahteve slovenske vstaje. Docentka na fakulteti za družbene vede v Ljubljani dr. Barbara Rajgelj bi si želela, da pobudniki in organizatorji protestov za zdaj ostanejo anonimni. »Za obraze je prezgodaj. Če ni obrazov, ste mediji prisiljeni iskati vsebine,« poudarja in dodaja, da je »zelo pomembno, da se vsebina oblikuje, preden nastopijo novi voditelji, saj bi bili ti tako zavezani slediti vsebini«.

Rajgljeva je zato ena od mnogih, ki so podprli šest pravic, zahtevanih na spletni strani Danes je nov dan. Avtorji so študentje ljubljanske fakultete za družbene vede in filozofske fakultete, ki jih je zmotilo poročanje medijev, da protesti nimajo vsebine. Prejšnji petek so objavili, da bi morala Slovenija težiti k zagotavljanju šestih pravic: pravice do življenja in solidarne družbe (»Vsakdo ima pravico do kvalitetnega zdravstva, šolstva, oskrbe, do bivališča, do solidarne družbe, ki te podpira ko padeš in spodbuja, ko rasteš, pravico do prostega časa, do srečnega otroštva, kreativne mladosti, preskrbljene odraslosti in varne starosti«); pravice do skupnega (»naša skupna moč presega seštevek naših posameznih moči, zato je treba varovati skupno, z njim upravljati demokratično in v dobrobit vseh«); pravice do dobre politične oblasti (»politika ni boj za oblast, ampak je v službi lastnih interesov«); pravice (do) narave (»Napredek, razvoj in gospodarska rast ne smejo biti izgovor za neodgovorno ravnanje z naravo«); pravice do človeku prijazne ekonomije (»Javni dolg je rezultat zasebnega delovanja, zato ga ne bo plačala javnost«); pravice do vključenosti (»Dovolj je politike izključevanja, ki naključnim družbenim skupinam jemlje dostojno življenje, jih potiska na družbene robove ter jim krade moč, ki jim pripada«).

O vsaki od pravic njihovi avtorji spodbujajo razpravo, razen o zadnji, pravici do vključenosti, saj se o tem po njihovem ne razpravlja. Odziv je tolikšen, da je težko slediti razpravi, zato že pripravljajo preoblikovanje spletne strani. Upravitelji spodbujajo vse, tudi politike, da uporabijo zamisli, ki so že ali še bodo na njihovi strani. Kot pravijo, nimajo nobenih ambicij, razen da zagotavljajo prostor za razpravo. Seveda je že to ogromno, saj vsebuje željo po odločilnem vplivu na slovensko prihodnost, kot razkriva tudi naslov, ki je parafraza znanih besed prvega slovenskega predsednika Milana Kučan.

Kritika terja alternativo

Na spletu in v pismih bralcev tiskanih medijev se je v zadnjih tednih pojavilo ogromno zahtev. Član Delavsko-punkerske univerze Marko Kržan je v štirih tezah predlagal odpoved varčevalnim ukrepom, ki krizo le poglabljajo. Manifest ReFolucije, ki ga je sestavil glasbenik in član Zares Darko Nikolovski, zahteva sodni pregon vseh vodilnih, ki so zlorabili položaj, odpravo sistemske korupcije in popolno transparentnost delovanja vseh vej oblasti in upravljanja državnega premoženja. Koordinacijski odbor kulture, ki združuje kulturne stanovske organizacije, se je izrekel proti neoliberalizmu in politikom, ki se »vdajajo plenjenju«. Ena zahteva je skupna vsem: odstop vlade. Ostalo je očitno stvar debate.

Oboje je nujno, tako vztrajen in oster pritisk na nesposobne in pokvarjene politike kot razprava o bolj kompleksnih temah, je prepričan politolog dr. Gal Kirn, ki dela na berlinskem inštitutu za kulturna vprašanja. »Po razširitvi zahteve Gotof si! na celotno skorumpirano politično elito in na vlado, je jasno vsaj, da gre tudi za kritiko političnih mahinacij, nepriljubljenih varčevalnih politik in hlapčevskega sprejemanja neoliberalnih usmeritev,« trdi. To po njegovem terja oblikovanje alternativnih politik. »Ni dovolj, da se samo hodi na ulice, ampak se morajo ustvarjati raznoliki politični prostori, kjer bodo ljudje določali politične usmeritve svojega delovanja,« pojasnjuje.

Oboje je nujno, tako vztrajen in oster pritisk na nesposobne in pokvarjene politike kot razprava o kompleksnejših temah.

»Treba bo razvijati politične instrumente,« razmišlja Kirn. »Ni treba, da je to stranka, mora pa to sčasoma postati institucionalizirana forma, odbor, sovjet, narodnoosvobodilna fronta, kakorkoli že temu rečemo, ki bo posegala v dejansko politiko. Če bo ostalo samo pri pritisku, ki zbuja v politikih strah, da njihov položaj ni zagotovljen, lahko to v nekaj mesecih zvodeni. Ljudje so sicer pridobili krasno izkušnjo, da lahko gredo na ulice in niso samo posamezniki, ki se pritožujejo vsak zase. Ampak na primer lanski protesti na Hrvaškem, na katerih je bilo ogromno kritične energije, so na koncu delovali le kot kanalizacija jeze in gneva. Zato bi moralo vstajniško gibanje delovati na več ravneh hkrati in si ne lepodušniško zatiskati oči pred realno politiko.«

Ključno vlogo pri organizaciji mariborskih protestov je odigrala Facebook stran »Franc Kangler naj odstopi kot župan Maribora«, ki jo spremlja več kot 31 tisoč ljudi. Zdaj so se lotili izbire desetih ljudi, ki bodo izdelali in predstavljali programske zahteve. Kandidate so predlagali in izvolili člani Facebook skupine. Do srede tega tedna so izvolili filozofa in publicista dr. Borisa Vezjaka, profesorico antropologije dr. Vesno Vuk Godino, profesorico prava dr. Janjo Hojnik, profesorja nemške književnosti dr. Dejana Kosa, strokovnjaka za spletne medije in člana stranke Zares Saša Pelka in nekdanjega poslanca SNS in Lipe Boštjana Zagorca. Izvoljeni so bili torej različni ljudje, a to, da so nekateri že aktivni politiki, je mestni svetnik, kandidat SDS na volitvah ter nekdanji in bodoči televizijski voditelj Stojan Auer izkoristil, da je umaknil svoj podpis za sklic izredne seje mariborskega mestnega sveta, na kateri bi razpravljali o samorazpustitivi.

Pred slovenskimi protestniki je dolga in težka pot. Ne, Slovenija še ni primerljiva z Islandijo. Bo, ko bodo odstopili vsi, ki si ne zaslužijo biti politiki, in ko bodo kaznovani predstavniki elite, ki so zagrešili kazniva dejanja. Tu je Maribor dober vzor. Ampak v resnici bomo primerljivi šele, ko bomo znali oblasti vsakič, ko bo želela storiti kaj zoper dobrobit ljudi, to preprečiti.