Obljubljena dežela

Država, kjer se za prosilce za azil namesto mleka in medu cedijo pravni postopki

Predstavljajte si, da ste ekonomski, politični, verski ali begunec kake druge vrste, ki v domovini nimate niti najmanjših možnosti za preživetje oziroma človeka vredno življenje in je iz različnih razlogov neposredno ogroženo vaše življenje. Slabše, kot je, ne more biti. Zapustite državo, pobegnete in se prebijete do ene izmed obljubljenih dežel, recimo do Slovenije. In vložite prošnjo za mednarodno zaščito, torej prošnjo za azil.

Poglejmo primer, v katerem je bila prošnja za azil vložena januarja 2009, pred skoraj točno štirimi leti. Imena niso pomembna, pomembna je kronologija postopka za pridobitev mednarodne zaščite. Čeprav zakon za odgovor ministrstvu za notranje zadeve določa šestmesečni rok, prejme prosilec odgovor 18 mesecev kasneje, junija 2010. Prošnja za azil je zavrnjena. Sledi pritožba na upravno sodišče, to ministrstvu naloži ponovno odločanje, ministrstvo pa se pritoži na vrhovno sodišče. Slednje zadevo vrne upravnemu sodišču v ponovno presojo, to pa septembra tega leta prošnji za azil ugodi in prosilcu dodeli mednarodno zaščito. Ministrstvo se ponovno pritoži na vrhovno sodišče, ker naj bi bilo v postopku pred upravnim sodiščem prišlo do procesnih napak. Vrhovno sodišče zadevo še drugič vrne upravnemu v ponovno odločanje. Upravno sodišče pa o zahtevi še drugič odloči pozitivno in prosilcu januarja 2011 znova dodeli mednarodno zaščito. Notranje ministrstvo se pritoži še tretjič in vrhovno sodišče julija 2011 razveljavi odločitev upravnega sodišča ter zavrne prošnjo za azil. Prosilcu za azil je odvzeta prostost in je odveden v Center za tujce v Postojni. Obrne se na ustavno sodišče, to pa februarja letos zadevo vrne v ponovno odločanje na vrhovno sodišče. To julija še enkrat zavrne prošnjo za azil, prosilec pa se ponovno obrne na ustavno sodišče. Odločitve še ni. Če bo za prosilca ugodna, bo o njegovi prošnji spet odločalo vrhovno sodišče. Če ne, prosilcu za azil preostane še pravna pot na evropsko sodišče za človekove pravice in fizična pot (deportacija) v matično deželo, kjer mu smrt ne uide. Lahko pa mu uspe pot prek meje v kako drugo državo članico EU in vložitev prošnje za azil tam, čeprav pod realno grožnjo deportacije v Slovenijo in iz nje v matično deželo.

Naporno, nepošteno? Zdaj pa si predstavljajte, da drugače od prosilca v navedenem primeru niste imeli niti te sreče, da bi vas brezplačno zastopal kak samaritanski pravni strokovnjak, recimo nekdanji ustavni sodnik Matevž Krivic, ki že dolga leta počne prav to. Poleti 2010 bi že bili v rodni deželi in po vsej verjetnosti že vsaj dve leti mrtvi.