Komentar: Cerkvi še več zemlje

Vlada je še enkrat dokazala, da ji je malo mar za družbenokoristno delovanje. Očitno ji gre samo za pomoč povsem konkretni organizaciji

Maja letos je v medije pricurljala vest, da vlada pripravlja predlog sprememb zakona o kmetijskih zemljiščih. V skladu z njim naj bi bilo po novem mogoče kmetijsko zemljišče podariti tudi verski skupnosti. Promet s kmetijskimi zemljišči je namreč v Sloveniji posebej urejen, da bi jih zavarovali pred drobljenjem ali celo izginotjem. Zato jih je za zdaj mogoče podariti le bližnjim sorodnikom in državi.

V Centru nevladnih organizacij Slovenije smo predlog ocenili kot dober. Še posebej, ko so na kmetijskem ministrstvu za Mladino pojasnili, da so se za širitev odločili, ker »obstajajo nevladne in splošnokoristne organizacije, kot na primer verske skupnosti, ki se ukvarjajo s kulturno, vzgojno, izobraževalno, solidarnostno, karitativno in drugimi dejavnostmi s področja socialne države«.

Po svoje smo bili celo prijetno presenečeni. Vlada serijsko klesti pridobitve socialne države, jih privatizira in po bližnjicah uvaja neoliberalne reforme. Zdaj pa je predlagala »bonuse« za organizacije, ki jih ne zanima hlastanje za dobičkom, ampak premoženje uporabljajo za pomoč ljudem, ki živijo pod pragom revščine, promocijo kulture, vzgojo in izobraževanje …

Sledeč tem pojasnilom smo zato ministrstvu takoj predlagali, naj možnost podarjanja kmetijskih zemljišč razširi na vse nevladne organizacije, ki jim je država podelila poseben status delovanja v javnem interesu. Gre za okoli 4000 od več kot 20 tisoč slovenskih društev, zavodov in ustanov, ki s svojim delom pomagajo ljudem v finančnih in duševnih stiskah, skrbijo za invalide, bogatijo kulturni utrip mest in vasi, promovirajo šport, rekreacijo, zdrav način življenja, čistijo Slovenijo … Veselili smo se, da bo sicer kronično zanemarjani in prezrti nevladni sektor deležen takšne spodbude.

Ko je Mladina maja pisala o načrtovani spremembi, si je dovolila nekaj namigovanj o tem, da naj bi bil glavni namen sprememb ponovna uvedba prakse prepisovanja zemlje rimskokatoliški cerkvi v zahvalo za odrešenje. Kljub temu smo se odločili, da bomo verjeli ministrstvu in zaupali njegovim izjavam o družbenokoristnem namenu napovedanih sprememb. A objava predloga novele zakona o kmetijskih zemljiščih je 23. novembra v velikem slogu razblinila naše upe in, žal, potrdila domneve Mladine.

Novela ne predvideva, da bi bilo mogoče kmetijsko zemljišče podariti katerikoli organizaciji, ki deluje v splošno korist. Ostalo je le in zgolj pri verskih skupnostih. Mladinin namig se je izkazal za precej točno napoved. Vlada je še enkrat dokazala, da ji je malo mar za družbenokoristno delovanje, na katero se je sklicevala spomladi. Očitno ji gre samo za pomoč povsem konkretni organizaciji.

To pa ni edina kočljivost vladnega predloga. Ustavno sodišče je aprila 2010 odločilo, da je namen verskih skupnosti sicer res splošnokoristen, ker se vse deklarativno zavzemajo za človekovo dostojanstvo in osmišljanje njegovega bivanja, da pa to hkrati še ne pomeni, da je vsaka od njih tudi zares splošnokoristna. Splošnokoristne so le tiste, ki takšen namen tudi navzven udejanjajo. Drugače povedano: vsaka verska skupnost ima namen delovati v dobro širše skupnosti. Nekatere to tudi počno. Druge morda delujejo le v interesu svojih vernikov, ki jih je lahko tudi zelo malo. Tretje z zlorabami zaupanja ljudi, negospodarnim ravnanjem, zanemarjanjem ekonomskih zakonitosti in moralnim hazardom delujejo celo družbeno škodljivo.

Prvih, drugih in tretjih je skupaj 43. Toliko je v Sloveniji registriranih verskih skupnosti. Tudi če bi vse delovale družbeno odgovorno, jih je še vedno stokrat manj od nevladnih organizacij s statusom delovanja v javnem interesu.

Se pa od nevladnih organizacij tudi pomembno razlikujejo. Pri nevladnih organizacijah s posebnim statusom ni dvomov – čisto vse delujejo družbeno koristno. Pristojna ministrstva jih namreč vsako leto preverijo. Če nimajo rezultatov, ki so koristni za širšo skupnost, jim status odvzamejo. Pri verskih skupnosti takšnega mehanizma nadzora ni, to pa omogoča zlorabe. Še posebej, če vemo, kako pičli so pogoji za registracijo. Zadošča že nekaj ljudi ter nekaj sposobnosti kreativnega pisanja temeljnih verskih in ustanovitvenih aktov. Njihov status pa potem velja na veke vekov.

Več kot očitno je torej, da hoče desno usmerjena vlada z uvedbo možnosti darovanja kmetijskega zemljišča verskim skupnostim svojo velikodušnost omejiti na področje, kjer je RKC 'bog in batina'. Teže je namreč za darilo v obliki obdelovalne zemlje tekmovati s 4000 nevladnimi organizacijami kakor z 42 verskimi skupnostmi. V prvem primeru bi tekmovali z Rdečim križem, Planinsko zvezo, čebelarskimi in gasilskimi društvi, Zvezo prijateljev mladine, Ekologi brez meja, Amnesty International … V drugem pa »le« z Belo Gnostično Cerkvijo, Sakramentom Prehoda, Univerzalno versko skupnostjo vzhajajočega sonca …

Zaradi vsega naštetega se le stežka izognemo sodbi, da je predlog sprememb zakona o kmetijskih zemljiščih izrazito pristranski. Vlada z njim pod pretvezo, da pomaga tistim, ki delujejo družbeno odgovorno, poklanja bonitete organizacijam, za katere ni jasno niti, kaj ima družba v resnici od njih.

No, morda se še zgodi čudež in vlada opazi, kdo je ob nedavnih poplavah črpal vodo iz kleti, zbiral sredstva za pomoč poplavljenim, dajal streho nad glavo tistim, ki so ostali brez domov, kuhal tople obroke zanje … Žal je – poznavajoč snovalce novele in njihovo ideološko provenienco – čudež najbrž res še najprimernejša beseda.