Smrtno nevaren ateizem

V številnih državah sveta še zmeraj preganjajo, v sedmih državah pa celo s smrtno kaznijo kaznujejo izražanje ateističnih prepričanj

Čas okoli krščanskega božiča in praznovanja ob koncu leta so izkoristili tudi številni neverujoči. V številnih delih sveta so namesto čaščenja drevesca in postavljanja jaslic prižigali suhe veje dreves, tako kot je bilo to običajno ob različnih poganskih in predkrščanskih praznikih, povezanih s spremembo letnih časov in začetkom skrajševanja noči. Na podoben način še danes praznujejo v nekaterih pravoslavnih cerkvah, krščanski prazniki pa so v tem smislu seveda samo nekoliko preoblikovani in prilagojeni poganski prazniki.

Sicer pa so v zadnjem času pod vprašajem tudi nekatere tradicionalne oblike krščanskih praznikov, saj je na primer papež Benedikt XVI. v svoji najnovejši knjigi zapisal, da je datum rojstva Jezusa Kristusa napačno izračunan, tako da je bil Jezus »rojen šest let pred Kristusom« ter da se je najverjetneje rodil v hiši meščana srednjega razreda in ne v hlevčku. Če je iz Nazareta, se je rodil v navadni hiši. Papež je tudi prepričan, da v nasprotju s tradicionalno predstavo božičnih jasli Jezusovemu prihodu na svet prav tako niso prisostvovali voli, osli in druge domače živali, ki se sicer redno pojavljajo tudi v jaslicah v Sloveniji.

Toda če je papežu dovoljeno dvomiti o datumu in kraju rojstva samega Jezusa Kristusa, potem v številnih državah sveta mnogi, ki ne verujejo, nimajo pravice izražati svojega prepričanja, da Boga ni in da vanj preprosto ne verjamejo. Mednarodna humanistična in etična zveza je namreč nedavno predstavila najnovejše poročilo, ki prinaša podatke o tem, kako smrtno nevaren je ateizem v nekaterih državah sveta. Poročilo, ki si ga lahko v celoti preberete tukaj, izrecno navaja sedem držav, v katerih so ateisti lahko ubiti zaradi izražanja svojih stališč. To so Afganistan, Iran, Maldivi, Mavretanija, Pakistan, Saudska Arabija in Sudan. Čeprav je bil zgodovinsko gledano islam v določenih obdobjih tudi zelo strpen do drugačnih veroizpovedi, danes med državami, ki preganjajo ateizem še vedno prevladujejo islamske države.

Omenjeno področje pokrivajo zakoni, ki določajo vsebino blasfemije, prisilne verske registracije, religioznih testov za pridobitev državljanstva in sodelovanja v javnem življenju, ter zakonske omejitve v obliki družinskih zakonikov. Poleg držav, ki ateiste kaznujejo s smrtjo, so do neverujočih zelo represivne tudi številne druge države, kjer ateiste kaznujejo 'le' z zapornimi kaznimi. V Bangladešu, Egiptu, Indoneziji, Kuvajtu in Jordanu je razširjanje ateističnih pogledov zakonsko zelo omejeno ali celo prepovedano. Poleg že znanega vala obsodb zaradi 'verskih žalitev' v Pakistanu smo bili v zadnjem času tako priča tudi sodbam zaradi domnevno ateističnih komentarjev na Facebooku in Twitterju v Bangladešu, Bahrajnu, Egiptu, Indoneziji, Kuvajtu, Saudski Arabiji, Tuniziji in Turčiji. V nekaterih primerih so države celo zagrozile, da bodo preganjale tiste, ki so pokazali simpatije do takšnih komentarjev oziroma tistih, ki so jih 'lajkali' ter pošiljali naprej.

Konkretni primeri so zastrašujoči: v Indoneziji je bil Alexander Aan zaradi zapisov o ateizmu na Facebooku obsojen na dveinpolletno zaporno kazen. V Tuniziji, ki naj bi bila že 'demokratična', sta dva mlada ateista Jabeur Mejri in Ghazi Beji obsojena na sedeminpolletno zaporno kazen zaradi zapisov, ki so bili ocenjeni kot žalitev vere. V Turčiji se pianist in ateist Fazil Say sooča z zaporom zaradi 'blasfemičnih' tvitov. V Grčiji pa je Phillipos Loizos oblikoval Facebook stran, ki se je norčevala iz verovanja Grkov v čudeže, zaradi česar ga je doletela tožba zaradi žalitve verskih čustev. V Egiptu je bil 17-letni Gamal Abdou Massoud obsojen na tri leta in pol zapora, Bishoy Kamel pa na šest let zapora, oba zaradi 'žaljivih' karikatur na Facebooku. Ječa grozi tudi ustanovitelju Facebook strani egiptovskih ateistov Alberju Saberju.

Vendar pa tudi evropske države in ZDA niso povsem izvzete iz kritik. Velika Britanija je bila v poročilu kritizirana zaradi vse večjega števila šol, ki jih upravlja cerkev in ki se financirajo z državnim denarjem. V Veliki Britaniji je takšnih šol sedaj že okoli 30 odstotkov. V ZDA pa je v veljavi še vedno več zakonov, ki omejujejo vlogo ateistov glede javnih služb ali pa povezujejo vlado z religijo do takšne stopnje, da se religioznost enači s tem da si Američan, in obratno. V ZDA ima namreč sedem držav - Arkansas, Maryland, Misisipi, Severna Karolina, Južna Karolina, Tennessee in Teksas – ustavne oziroma statutarne določbe, ki ateistom prepovedujejo izvolitev na javne funkcije.

Vse to seveda ni nenevarno, saj se pregon ateizma izenači s potrebo po prevladi verskih pogledov v vseh sferah družbenega življenja. V ZDA so verujoči starši že večkrat zahtevali več verskih vsebin v šolskih predmetih. Ko to ni bilo dovolj, so želeli verouk v javnih šolah in tožili državo, ker naj bi izpostavljala verne otroke 'sekularnemu humanizmu' drugih otrok. Na koncu so v Louisiani in Teksasu v začetku osemdesetih let dosegli celo prepoved poučevanja Darwinove teorije o evoluciji, ker naj bi žalila vero. Zaradi tega precejšen del kasnejših študentov o razvoju vrst in podobnih 'žaljivih' teorijah ni vedel ničesar. Na listi neprimernih vsebin verskih fanatikov so se znašle celo takšne knjige kot so Dnevnik Ane Frank, Čarovnik iz Oza in Pepelka. Vse skupaj se je končalo z razsodbami vrhovnega sodišča, ki je religijo dokončno postavilo izven javnih šol.

Zagovorniki različnih ver se pri tem pogosto sklicujejo na moralno superiornost ali občekoristnost posameznih ver. To 'občo koristnost' vere je v svoji sodbi zapisalo tudi Ustavno sodišče Slovenije leta 1996, pri čemer se je sklicevalo na neki marginalni in nepomembni spis R. Kušeja o agrarni reformi iz leta 1927, ki je bil v svojem času pač prepričan, da je religija »obče koristna«. Ta trditev je bila nato zapisana celo v zakon o verski svobodi kot nekaj, kar je splošno priznano dejstvo, čeprav temu še zdaleč ni tako. Po svoje gre za nadaljevanje teorije o Božanskem načrtu, ki trdi, da je vse na tem svetu ustvarjeno natanko tako, da lahko danes prijetno živimo na njem. Včasih so na primer trdili, da imajo zajci bele kožuhe zato, da bi jih lovci laže zadeli. To na glavo postavljeno logiko je osmešil že Voltaire, ko je svoje kritike povprašal, če je morda tudi človeški nos na svoj način oblikovan zato, da se mu očala laže prilegajo.

Najbolj uničujočo kritiko takšnega dokazovanja o obstoju Boga pa si je privoščil Bertrand Russell, ko je v enem od svojih sijajnih esejev svoje bralce povprašal, če res verjamejo, da bi v primeru, »če bi bili obdarjeni z vsemogočnostjo in vsevednostjo in bi imeli milijone let za ustvaritev in izboljšanje vašega sveta, na koncu res ne bi naredili nič boljšega od Ku-Klux-Klana in fašistov?« In če res obstaja razlika med dobrim in slabim in če je to razliko vpeljal Bog, potem mora biti Bogu – kot argumentira Rusell - prav vseeno, kaj izbereš. In tako si znova prepuščen svoji usodi.

Tudi prepričanje, da je Bog potreben zaradi pravičnosti na svetu in da te za trpljenje na tem čaka nagrada na drugem svetu, ni najbolj logično. Rusell to argumentira takole: »Recimo, da dobite zabojček oranž in ko ga odprete, vidite, da so vse na vrhu gnile. Verjetno ne boste rekli: 'Tele zgoraj so pokvarjene, ampak tiste spodaj morajo biti dobre, da bi tako popravile ravnotežje v vesolju’. Verjetno boste rekli nekaj drugega: 'Presneto, najverjetneje je vsa košara zanič!'. Tako bi rekel vsak, ki razmišlja znanstveno. Rekel bi: 'V tem svetu lahko najdemo veliko krivic in kolikor lahko predpostavim, je to dober razlog za oceno, da pravičnost ne vlada svetu; in to je torej dokaz proti obstoju Boga in ne zanj’«

Seveda pa vera ne gradi na racionalnem prepričevanju, pač pa na vzgoji, tradiciji in strahu. Boj proti strahu, nevednosti in slepemu spoštovanju vrednot pa je seveda temelj ateističnih prepričanj. In prav zato ateiste – tudi v tem prazničnem času, ali pa v tem času še prav posebej – v številnih državah še zmeraj preganjajo in marginalizirajo.