Prebujanje in krokarji

Prihaja slaba banka, leta 2016 bo Slovenija zadolžena za 70 odstotkov BDP-ja, premier pa že govori o vse bolj sončnih dneh

»Sneženi možje, ki so nam čez zimo izropali vse zaloge, se začenjajo topiti. Slovenija doživlja svojo veliko noč, svoje prerojenje, saj bo na posušenem in preperelem starem listju vzniknila nova rast, z njo pa bosta prišla tudi navdušenje in veselje. Staro življenje pod snegom, izsušeno in mrtvo, bo prepustilo prostor novemu, mlademu življenju.«

Navedek iz božično-novoletne poslanice, ki jo je predsednik vlade napisal nekaj dni po prepovedi obeh referendumov, v svoji patetiki spominja na besede iz leta 2006. Tudi tedaj je Janez Janša govoril o vse bolj mirnem morju, o plovbi v pravi smeri in o Sloveniji, ki postaja svetilnik Evrope. A danes vemo, da je bila tisto pravljica. Rekordno gospodarsko rast so tedaj podžgali z rekordno zadolžitvijo gospodarstva. Bruto zunanji dolg se je med letoma 2004 in 2008 zvišal s 15 na 40 milijard evrov. Tako smo dobili slovensko različico svetovne gospodarske krize, svoj »posojilni krč«.

Danes predsednik vlade v zanosu spet govori, da bo »sleherni dan, ki je pred nami, daljši in svetlejši«, čeprav je s 1. januarjem začel veljati zakon o slabi banki, zaradi katerega se bo javni dolg države povečal za 11 odstotnih točk. Vladajoča koalicija, ki je pred volitvami opozarjala na hitro zadolževanje države, bo zadolžitev države s sedanjih 53 odstotkov do leta 2016 zvišala na vsaj 70 odstotkov BDP-ja. Pred nami je torej še ena pravljica na kredit.

A odgovorni svojih napak iz preteklosti ne vidijo. Janša je v govoru na dan samostojnosti spet poudaril, da je njegova prva vlada za seboj prvič v zgodovini pustila izravnan proračun, a »v tem času so se naša podjetja preveč zadolžila«, finančni minister Janez Šušteršič pa je v intervjuju za Finance krivdo za to pripisal predvsem Banki Slovenije, ki je zaradi neukrepanja menda »soodgovorna za krizo in posledice, s katerimi se ubadamo zdaj«.

Za Mitjo Gasparija, ki je bil med letoma 2001 in 2007 guverner centralne banke, je takšna razlaga politično razumljiva, bila pa naj bi sprta z dejstvi, »saj je Šušteršič s kolegi tedaj trdil, da je finančno poglabljanje, torej povečevanje deleža kreditov v BDP-ju, naraven proces, ki ga ni treba omejevati«. V resnici je tedaj marsikdo svaril pred rastjo posojil zaradi vstopa v območje evra. Nekdanji finančni minister Dušan Mramor je za prvo Janševo vlado pripravil celo 360-stransko poročilo o potrebnih protiukrepih, ki pa ga prva Janševa vlada ni upoštevala.

Ravnala je ravno nasprotno, se spominja Gaspari. »Najprej, ko so v povečanje zadolževanja potisnili DARS, ki so mu tudi zmanjšali davčne prihodke (t .i. avtocestni tolar, op. a.). Potem so leta 2007 dolg do domačih bank zamenjali za tuj dolg, s čimer so domače banke naenkrat prejele več kot milijardo evrov novih likvidnih sredstev, kar je spet vse povečalo ponudbo kreditov,« našteva Gaspari. Imeli smo gospodarsko rast, a nismo imeli fiskalne politike. In sedaj so tukaj posledice.

Predsednik vlade znova obljublja, da bo »vsak dan več sonca«. Za koga? Za ljudi, ki jih bo vlada zadolžila, zato da bo oplemenitila slabe kredite? Ali bo sonca več za vse tiste posrednike in mešetarje, ki bodo vnovič na lovu za dobički, tokrat celo s preprodajo mrtvih naložb?