prostoRož: »Prostori ne morejo živeti sami«

Zadnja leta nas ulice v središču Ljubljane presenečajo. V nekem podhodu so s stropa nekaj časa bingljali akvariji z zlatimi ribicami, v nekem parku so se pojavile viseče mreže. Ljubljanico so zasedle zelene žabe na lokvanjevih listih, nedavno so na promenadi pred Kinodvorom odprli igrišče, zadnjih nekaj sred smo lahko na Trubarjevi pohajkovali po zeleni tržnici … Smo že omenili življenja poln Park Tabor?

Za vsemi temi projekti stojijo tri ženske, tri arhitektke, ki se, kadar ustvarjajo projekte, zaradi katerih je središče Ljubljane živo, urbano in prijetno, podpisujejo prostoRož.

Začasno in javno

Ana Grk (1977) in Alenka Korenjak (1976) sta deloma prostoRožki, kadar delujeta kot arhitektki na trgu, pa se pridružita Kombinatu, arhitekturnemu biroju, ki s prostoRožem deli delovne prostore na Rimski cesti. Tretja prostoRožka, Maša Cvetko (1979), deluje samo pri projektih prostoRoža, in to že vse od leta 2004, ko so se dekleta združila spontano, iz želje po raziskovanju in razumevanju odprtega mestnega prostora. »Ustvarjanje arhitekture je dolgotrajen proces, kjer imajo končno besedo investitorji, prostoRož pa ustvarja predvsem začasne, netrajne prvine, s katerimi lahko svoje zamisli takoj preizkusi v praksi. Poleg tega posega v javni prostor, kjer ima širše občinstvo,« pravi Alenka.

Ko so študirale, v Ljubljani ni bilo v navadi, da bi posedali po parkih, po mestnih klopeh, javni prostor ni bil izkoriščen za meščane in želele so si sprememb. Zamisel se je porodila na študijski izmenjavi v Barceloni, na festivalu, ki jim je bil prvi zgled. »V Ljubljani smo se družile z Martinom Bricljem in precej smo mu pomagale pri prvih Festivalih pomladi, v okviru tega smo v mestu ustvarjale svoje prve inštalacije. Začele pa smo s poudarjanjem atrijev v stari Ljubljani,« se spomnijo.

Takrat so prostoRožke v zapuščena mestna dvorišča, ulice in podhode umestile nenavadne prostorske elemente: mnoštvo akvarijev z zlatimi ribicami, 300 kilogramov rdečih jabolk, ki so prekrila sivi beton, stebre gerber, pa tudi pravcati travnati griček. Prostore so po festivalu očistile in jih, olepšane, ponudile v uporabo meščanom. »Ugotovile smo, da hočemo to početi tudi v prihodnje, in ustanovile prostoRož. Tako smo po študiju, kjer neprestano ustvarjaš le na papirju, prvič začele delovati v prostoru, ki nam je bil blizu, torej v javnem prostoru,« pravi Maša. Ana jo takoj dopolni, da je bil študij arhitekture precej abstrakten in takrat zamisli že zato ni bilo mogoče udejanjati. »Večina študentov se še ni pripravljena spoprijeti z realnostjo razpisov, naročnikov in drugih ovir, ki ležijo na poti do tega, da bi lahko zaživel neki neklasičen, začasen, javni projekt. Zamisli je v tem obdobju sicer vse polno, a večina se po študiju zaposli v katerem od birojev, kjer se arhitekt nauči prakse, in če je dovolj ambiciozen, morda nazadnje odpre svoj biro.«

»Ko smo leta 2005 v Park Tabor prvič umestile viseče mreže, so obiskovalci zaradi njih v javnem prostoru dejansko prebili več časa.«

No, dekleta vedo, o čem govorijo. V socializmu so delovala velika in številna državna arhitekturna podjetja, danes pa so tako rekoč vsi arhitekturni biroji manjša zasebna podjetja. Zelo velik biro denimo šteje okoli 20 zaposlenih arhitektov. Tudi boj za preživetje je nekoliko drugačen, na eni strani so javni, redko tudi vabljeni natečaji, vse drugo so projekti, ki jih iščeš na trgu. Za ta del »posla« v njihovem primeru skrbi Kombinat. ProstoRož pa se skuša, drugače od arhitekturnih podjetij, sam odločati, kakšnih projektov bi se loteval. »Nimamo naročnikov, a tu in tam si ga vseeno poskusimo najti. Leta 2008, ko je v Ljubljano pripotoval svetovno znani danski urbanist Jan Gehl, je nastala Ulična zabava Eipprova promenada. Dogodek je imel smisel, saj je šlo za obisk vrhunskega strokovnjaka, ki svetovnim prestolnicam, kakršne so New York, Sydney in London, pomaga pri načrtovanju živahnih javnih prostorov, namenjenih pešcem, pri razvoju kolesarske mreže in pri popularizaciji javnega prometa,« se spomnijo.

Zaboji, mreže in vodnjaki

ProstoRožke boste na delu najpogosteje našli v središču Ljubljane. S svojo dejavnostjo skušajo iskreno spodbujati ustvarjanje javnosti dostopnega prostora na konkretnih lokacijah, in ker so vse stanovalke tega dela prestolnice, je to pač okolje, ki ga dobro poznajo. »Za nas je pomembno, da delamo tam, kjer živimo,« pravijo.

Prva tri ali štiri leta so projekte delale tako, da so si same zamislile temo, določile primerne prostore in pripravile enkraten dogodek. Izpeljale so jih v atrijih, potem v parkih, na reki, ulici … Z leti so jih začeli vabiti tudi na različne festivale, dokopale so se do konkretnejših projektov, celo do kakšnega javnega naročila, do akcije na Slomškovi v organizaciji Mladih levov, parealizacije Francoskega vrta, kjer so pred Križankami zgradile zaporo iz zabojev za pivo in za 12 dni onemogočile, da bi tam kdo parkiral. Sodelovale so tudi z najemniki lokalov na Tavčarjevi ulici in en teden skrbele za vzorčno ulico, ko je leta 2007 še kazalo, da tam nastaja slovenska posh umetniška cesta z Almiro-Sadar in Vale-Novakovimi, ter kulture še niso rušili po dolgem in počez.

Že od začetka delujejo samoiniciativno. »Naši projekti se financirajo prek razpisov in takoj se je pojavila težava, saj arhitektura navadno ne potrebuje pomoči na javnih razpisih,« ugotavljajo. Kak projekt jim zdaj pomaga izpeljati Turizem Ljubljana, pozimi pa s podporo istega zavoda in Mestne občine Ljubljana (MOL) okrasijo pred snegom zaščitene vodnjake, s čimer prestolnici dodajo vsaj kanček urbane, sodobne in neschwarzwaldske občutljivosti.

Ana, Alenka in Maša so pri zasnovi projektov realne. Zanima jih, kaj bi ljudem prišlo prav, in včasih gre že za povsem majhne stvari: »Vedno se nam je zdelo, da bi ljudje lahko uživali v viseči mreži, in ko smo jih leta 2005 prvič umestile v Park Tabor, so obiskovalci zaradi njih v javnem prostoru dejansko prebili več časa. Potem je Park Tabor postal samostojen projekt in znova smo uporabile mreže. Dve so nam sicer takoj ukradli, a verjamemo, da se lahko tako, da se na pravi način lotiš urejanja prostora in ponudiš prave vsebine, dolgoročno bistveno zmanjšajo tudi različne oblike vandalizma,« so prepričane.

To, da lahko kakšen del mesta oživiš že samo z visečimi mrežami, se morda sliši kar preveč preprosto, a ni tako. Prav začasnost je tista, ki omogoči, da v prostor postaviš stvari, ki si jih arhitektura morda ne bi niti drznila. Ne gre torej za trajne spremembe. »Na začetku smo naivno verjele, da bomo z opozarjanjem na prostore in poudarjanjem teh prostorov lahko prepričale mesto, da bi tam postavilo trajnejše rešitve, pa ni bilo čisto tako. Treba je bilo zelo pritiskati, da so se začele stvari premikati,« priznavajo prostoRožke. Ko so leta 2005 pripravljale projekt Parki, so organizirale okroglo mizo in k sodelovanju povabile predstavnike občine. Dobile so tudi sponzorja, ki je bil pripravljen financirati obnovo Miklošičevega parka, a ker so bila takrat javno-zasebna partnerstva še v povojih in ker na MOL niso vedeli, kako bi uredili papirje, se je zadeva ustavila in park zdaj ni obnovljen. »Neverjetno, lahko pomislimo danes, ampak tako je bilo.«

ProstoRožke so nezadovoljne s tem, kako je Ljubljana v preteklosti upravljala svoj javni prostor: »Parkov po drugi svetovni vojni skoraj niso obnavljali, tudi drevorede redko, sodobnih celostnih obnov ni bilo. Pred kratkim je bil obnovljen Severni mestni park pri Navju, to je ena redkih večjih prenov. V zadnjem času je bilo sicer storjenega veliko, od ureditve Špice do nabrežij, pred tem pa na občini ni bilo akterjev, usmerjenih k premisleku o sodobnem načinu življenja. V Ljubljani je veljal drugačen koncept, razmišljalo se je predvsem o prevoznosti in parkirnih mestih,« ugotavljajo. A stvari se spreminjajo, na boljše: »Ko smo pričele delovati na javnih površinah, smo na oddelku za urbanizem naletele na Karla Pollaka, ki nam je prisluhnil in razumel naše želje. Drugi uradniki so mislili, da jih neprestano kritiziramo, pa ni šlo za to, hotele smo le koga spodbuditi, navdušiti, da bi sodeloval z nami pri projektih, ki se tičejo mesta. Še danes nam včasih uspe, včasih ne.«

Park Tabor

Njihov največji projekt je za zdaj Park Tabor, ki se je razvil iz sodelovanja z Zavodom Bunker in njegovim festivalom Mladi levi, lani pa so se vanj spustile same. Najprej so pripravile delavnice z lokalnimi institucijami, z bližnjim domom upokojencev, športnim društvom, študentskim domom, muzeji, cerkvijo, dijaškim domom in hotelom ter skušale dobiti čim več informacij o njihovih potrebah, željah in pogledih na park. Mnenja so zbirale tudi v parku, med mimoidočimi, in se lotile priprave delovnih akcij čiščenja prostora. Srečale so se z dejansko pripravljenostjo lokalnega prostora, da v svoj širši življenjski prostor vloži prostovoljno delo.

Večini prebivalcev Tabora se je prej park zdel nevaren, temačen prostor, kjer se zadržujejo marginalci. Govorili so, da jih je treba odstraniti, preden se bodo tja prišli sprehajat sami. »A dogodki, ki jih pripravljamo, skušajo povezati ljudi, in to povzroči, da se preprodajalci drog sami umaknejo,« pravijo prostoRožke. Program v parku na Taboru se je začel v sodelovanju s športnim društvom, zato je bilo lani veliko športnih prireditev. Zelo priljubljeni so bili joga pa slackline in jutranja telovadba. Pripravljale so skupne nedeljske zajtrke, kjer so preizkušali domačo hrano, prirejale koncerte, otroške delavnice … Občina je kasneje dodala nekaj opreme, predvsem potrebne klopi in mize, Arcadia je donirala luči.

Lani, ko je organizacijo dogodkov prevzela nova članica prostoRoža, absolventka komunikologije na FDV Zala Velkavrh, smo jih v Parku Tabor najpogosteje srečevali na odlično obiskanih sobotnih sejmih, kjer je bilo mogoče kupiti doma narejen nakit, vintidž oblačila ali pozabljene stvari s podstrešij. Nekaj malega so dobile od Turizma Ljubljana in nekaj od ministrstva za kulturo, nekaj so zaslužile s samimi sejmi, pomagale so si s prostovoljstvom in sodelovanjem, koncertov pa je bilo manj, ker opreme ni bilo mogoče dobiti brezplačno.

V New Yorku je svetovno znan denimo primer Bryant Parka, kjer se je z organizacijo, podobno tej, ki jo na Taboru vodi prostoRož, število ropov od leta 1979, ko jih je bilo na leto 150, zmanjšalo na en sam rop po odprtju parka. Od osemdesetih let do danes so se cene okoliških nepremičnin zvišale za 60 odstotkov, štirje policisti, ki so nekdaj nadzorovali to mestno površino, pa so bili že davno dodeljeni drugam. Tudi prostoRož bi rad projekt Tabor peljal naprej. »Naš namen je, da bi park zaživel. Res pa je, da takšni prostori, kakršen je Park Tabor, nikdar ne morejo živeti sami. Vedno je potreben kdo, da zanje skrbi, da v njih kaj organizira,« se zavedajo. Da bi delo lahko nadaljevale, se zdaj prijavljajo na evropski razpis.

Hkrati pa so z mislimi ves čas pri parku. Okrog njega je medtem zrasla Kulturna četrt Tabor, in da bi bila ta bolj vidna, zavest o njej pa večja, bi prostoRožke za začetek v parku rade postavile kiosk, ki bi deloval kot informacijska točka za celotno kulturno četrt, hkrati pa bi bilo tam mogoče kupiti sendvič in sok.