ZDA testirale »cunami bombo«

ZDA so že med drugo svetovno vojno testirale možnost sprožanja »cunamijev«, ki bi lahko uničili obmorske utrdbe, pa tudi mesta in vasi – s čemer bi namerno kršile tudi mednarodno pravo. Raziskovalec Ray Waru iz Nove Zelandije je nedavno odkril nove, zanimive dokumente, ki dokazujejo, da so ZDA že med drugo svetovno vojno preizkušale posebno »cunami bombo«. Svoja dognanja bo zbral v knjigi, v kateri bo razkril zanimive podrobnosti.

Pravzaprav je šlo za poskuse, s katerimi so ameriški vojaški raziskovalci sprožali vrste eksplozij, s pomočjo katerih so nato dosegli oblikovanje valov, ki so presegali višino 10 metrov. Ko bi se ti valovi razbili ob obalah, naj bi bila njihova moč tako velika, da bi lahko brez težav uničili številne naseljene vasi in mesta. ZDA so pri tem sodelovale z Novo Zelandijo in pred njenimi obalami leta 1944 sprožile okoli 4000 »cunami bomb«. Raziskovanje je potekalo pod kodnim imenom »Projekt Pečat« (Project Seal), v arhivih Nove Zelandije pa je bilo sedaj prvič odkritih nekaj več podatkov o tem projektu. »Če atomske bombe ne bi delovale, potem bi 'cunamizirali' ljudi… Presenetljivo je že to, da je kdorkoli sploh prišel na idejo o razvoju orožja za množično uničevanje, ki temeljilo na cunamijih… in ga je Nova Zelandija uspešno razvila do te mere, da bi verjetno delovalo,« za AFP ocenjuje Ray Waru. Do uporabe tega orožja nikoli ni prišlo, saj so ZDA na Japonsko (nad Hirošimo in Nagasakijem) odvrgle dve atomski bombi. Prav tako je zanimivo, da je v devetdesetih letih in po letu 2000 z imenom »Cunami bomba« nastopala tudi neka ameriška punkovska glasbena skupina.

Teste v Novi Zelandiji je izvajal profesor Thomas Leech iz Univerze v Aucklandu, predvsem na obalah Aucklanda in Nove Kaledonije v letih 1944 in 1945. Britanski in ameriški poveljniki so si zelo prizadevali za uspeh tega projekta, ki se jim je zdel enako pomemben kot razvoj jedrskega orožja oziroma atomske bombe, saj bi »cunami bombe« zelo onesposobile obrambo obmorskih mest. Orožje je bilo preizkušeno samo z manjšimi eksplozijami in nikoli z večjimi naboji. Znanstveniki so ugotovili, da posamezna eksplozija ne more povzročiti cunamija, toda če bi uporabili dve megatoni eksploziva razporejeni v ravni liniji okoli 8 kilometrov od obale, potem bi te eksplozije sprožile zelo močan uničevalni val. Nekatere podrobnosti tega projekta so bile javnosti na voljo že leta 1999, ko jih je objavilo novozelandsko zunanje in gospodarskeo ministrstvo ter so na voljo v arhivu v Wellingtonu in oceanografski knjižnici v San Diegu v Kaliforniji. Neka ameriška raziskava iz leta 1968 je ugotovila, da bi bile takšne bombe relativno neučinkovite, ker bi se večina energije izgubila ob udaru v kontinentalne plošče pred obalami. Kot možen cilj tega orožja pa je raziskovalec Ray Waru navedel japonske obalne utrdbe ob koncu druge svetovne vojne. Resen mednarodnopravni problem tega »orožja« je podoben kot pri jedrskem orožju – gre za naprave, ki so »neselektivne« in povzročajo »nediskriminatorno« uničenje ne samo na vojaških objektih, pač pa tudi na civilni infrastrukturi in med civilisti, zato jih sploh ni mogoče razvijati in uporabiti brez vnaprejšnje, zavestne odločitve, da se krši veljavno mednarodno pravo.