IMF priznal napako glede varčevanja

IMF se je pri oceni učinkov varčevalnih ukrepov, ki se jih še zmeraj trdno oklepa tudi slovenska vlada zmotil za - 300 odstotkov. Sklep: varčevanje bi moralo biti precej bolj zmerno, da ne bi zadušilo rasti. Medtem ko vladajoči politiki v večini evropskih držav in tudi v Sloveniji še vedno zagovarjajo »politiko varčevanja« kot edino in zveličavno pot do ureditve gospodarskih razmer vse več pomembnih institucij in ekonomistov dokazuje, da je ta politika kratkovidna in zgrešena.

Nepričakovan prispevek v tej smeri je sedaj dodal sam Mednarodni monetarni fond (IMF), ki je na podlagi najnovejših podatkov moral priznati, da so se njegovi strokovnjaki v napovedih zmotili. IMF namreč popravlja svoje izračune o tem, kako hitro bi morale države zmanjševati svoje proračune, pri tem pa najpomembnejši analitiki IMF-a sedaj ugotavljajo, »da so bile evropske finančne diete prehude«. Najnovejša študija, ki sta jo za IMF pripravila ekonomski svetovalec IMF-a Olivier Blanchard in ekonomist raziskovalnega oddelka IMF-a Daniel Leigh, namreč kažejo, da je IMF v začetku krize predlagal bistveno večje zmanjšanje proračunov držav, s tem pa gospodarstvom odvzel možnost rasti. V raziskavi z naslovom »Napake pri napovedih rasti in fiskalni množilniki« sta Olivier Blanchard in Daniel Leigh priznala, da so »evropski gospodarstveniki podcenili učinek zmanjšanja državnih proračunov, kjer so predvidevali, da bo na vsak evro zmanjšanja proračuna prizadel petdeset centov zmanjšane rasti – v resnici pa je bil učinek enak zmanjšanju za 1,5 evra.

»Perma-varčevanje«

Podobnega mnenja je tudi Wolfgang Münchau, ki v Financial Timesu opozarja, da ZDA pri svoji politiki zmanjševanja izdatkov postaja vse bolj podobna Evropi. »ZDA so postale zelo evropske. Toda zame glavni problem ni v nesposobnosti uravnavanja deficita, kot trdi Economist v svoji zadnji naslovni zgodbi, pač pa prav obratno – strah me je, da se ZDA slepo podaja v na pol avtomatsko varčevanje, kar je natančno tista napaka, ki so jo storili v Evropi. Problem z drugimi besedami ni višina nacionalnega dolga kot takega, ki se ga da uravnati v obeh primerih, pač pa politike glede njega… Če v zvezi z evropsko krizo obstajajo kakšne lekcije, potem je to predvsem spoznanje, da fiskalni množilniki - učinek varčevanja na rast – postanejo zelo visoki, kadar je monetarna politika dosegla ničelno stopnjo in tedaj, ko vsi izvajajo varčevalne ukrepe istočasno... Kakšen bo ta učinek letos, je težko natančno napovedati, toda zagotovo je večji sedaj kot pa pred krizo,« trdi komentator FT-ja in opozarja, da bi se varčevanje lahko raztegnilo na vrsto let, kar bo pravi učinek fiskalnega pakta. Prav zato pa se bo deficit znova povečal, to pa naj bi zahtevalo še dodatne varčevalne ukrepe. Gre torej za »perma-varčevanje« (»permafrost« je stalno zmrznjena plast zemlje, op. avt.) oziroma stalno stanje »zamrznjenega« gospodarstva, ki se odraža predvsem v »zmanjševanju socialnih transferjev«, ki seveda prizadenejo najbolj revne in ranljive sloje družbe.

»V južni Evropi je varčevanje že privedlo do velike rasti siromaštva in neenakosti. Poročilo Oxfama v Španiji trdi, da lahko v primeru, če sedanja politika ne bo spremenjena, Španija v enem desetletju pričakuje, da bo od sedanjih 27 odstotkov kar 40 odstotkov prebivalstva živelo pod ravnijo revščine… Povsod po Evropi se vlade tam, kjer je varčevanje postalo običajna izbira, zapirajo v slepe ulice. George Osborne, britanski kancler je nedavno dejal, da se bodo varčevalni ukrepi nadaljevali vse do leta 2018. To bi imel za predvidevanje za celotno regijo severnega Atlantika. In to ni okolje, v katerem bi podjetja vlagala in kjer bi potrošniki kupovali. Po moji oceni še leta ne bomo videli rasti na ravni izpred krize. Če bodo ZDA postale polnopravni član tega kluba, potem bi pričakoval, da se bo isto zgodilo tukaj,« ocenjuje Wolfgang Münchau.

Pri tem pa države, ki so se znašle v krizi, vse bolj ropajo lastne državljane in jim uničujejo možnost preživetja s tem, da lastne dolgove odkupujejo – s sredstvi socialnih in pokojninskih skladov. Španija, ki je imela velike težave pri prodaji svojih obveznic je problem »elegantno« rešila tudi na ta način, da je njen pokojninski sklad kupil kar 90 odstotkov okoli 65 milijard evrov »težkih« državnih obveznic. Tako je torej državni sklad, ki bi moral skrbeti za varnost upokojencev, njihov denar vložil v skrajno rizičen španski dolg. To so seveda počele tudi nekatere druge vlade, na primer irska ali ameriška, vendar ob drugačnih razmerah na trgu. Ob tem pa v Španiji pokojninskemu skladu že zmanjkuje denarja. Novembra je morala država iz rezerv skladu primakniti 4 milijarde evrov za izplačilo pokojnin, podobno kot že prej v septembru, ko so jim posodili 3 milijarde evrov.

300 odstotna napaka

Če se bo tako nadaljevalo, bo povsem nejasno, kdo bo v prihodnosti plačeval pokojnine za tiste, ki so danes še mladi. Ob tem takšno kupovanje državnih obveznic krši tudi vladni odlok o tem, da lahko pokojninski sklad investira samo v tiste instrumente, ki so »visoke kreditne kvalitete in v veliki meri likvidni«. Ob tem je pokojninski sklad ob 25 odstotni nezaposlenosti zaradi zmanjšanih prispevkov že skoraj v konstantnem deficitu v višin nekaj milijard evrov mesečno. Ob tem pa ima kar 60 odstotkov španskih podjetij izgube in okrevanja še dolgo ne bo na vidiku.

Slika je torej pričakovano precej jasna – IMF se je pri priporočilih varčevalnih ukrepov zmotil za »samo« okoli 300 odstotkov, varčevanje, ki so ga priporočali evropski finančni strokovnjaki in ki je ljudi prignalo do samega roba eksistence, nikjer v Evropi ne deluje, »perma varčevanje« se nam obeta najmanj do leta 2018, le v Sloveniji imamo srečo, ker imamo daljnovidnega predsednika vlade, ki nam napoveduje boljše čase in skorajšnje topljenje »ledenih mož«. Hkrati pa s slepo vztrajnostjo stopa natančno po zgrešeni poti neskončnega varčevanja, ukinja razrede v šolah, zmanjšuje socialne prejemke in razgrajuje državo.