Ja, kriza vpliva na vaše zdravje

Mag. Dušan Nolimal, dr. medicine, specialist javnega zdravja, Inštitut za varovanje zdravja

10. 1. 2013  |  Mladina 2  |  Komentar

Kapitalizem, ki daje prednost kapitalu ter hkrati zmanjšuje vlogo ljudi, dela in zdravja, ne sodi več v 21. stoletje. Ureditev, ki temelji na pohlepu, grabežljivosti, dvoličnosti in izkoriščanju zaposlenih, spodkopava temeljne vrednote, zlasti tiste, ki koristijo vsem ljudem. Zato se moramo spoprije(ma)ti s hudo krizo, ki ni samo finančna, ampak je predvsem moralna, duševna in duhovna.

Kriza se skuša reševati predvsem s krčenjem socialnih, zdravstvenih in delavskih pravic pri tistih, ki so zanjo najmanj krivi, ter z varčevanjem v javnem sektorju. To vodi v povečanje družbenih razlik, splošne revščine in škoduje zdravju. Svetovna zdravstvena organizacija (SZO) opozarja, da bodo v njej najprej prizadeti ranljivi in revni ter da bomo vse težje ohranili višino sredstev za financiranje varovanja zdravja. Zdravje pa je temelj za dobro počutje in kakovost življenja. Kot del človeškega kapitala je pomembno tudi za produktivnost in ekonomske izide. Mednarodne primerjave kažejo, da je višja raven zdravja povezana s povečano ekonomsko rastjo. Tudi delež današnje blaginje v razvitih državah izhaja iz preteklih dosežkov na področju zdravja. Krepitev, ohranitev in povrnitev zdravja so pomembni družbeni cilji sami zase in niso vezani izključno na njihov prispevek k ekonomskim ciljem.

Slabšanje delovnih razmer

Ugotovitve pete evropske raziskave o delovnih razmerah kažejo, da je v Sloveniji z njimi zadovoljnih le 13,5 % delavcev. Ta delež je v povprečju v EU 25-odstoten. To bi moralo skrbeti predvsem delodajalce. Več kot polovica zaposlenih je navedla, da hodijo v službo, tudi če so bolni, saj se bojijo, da bi izgubili zaposlitev. Kljub temu strmo raste število tistih, ki se bojijo, da bodo v naslednjega pol leta izgubili službo. Tisti, ki so »preživeli« prestrukturiranje in jim je uspelo obdržati zaposlitev, morajo delati več za isto ali celo manjše plačilo. Kar 79 % zaposlenih doživlja stres na delovnem mestu. Preutrujenost pa občuti 40 % zaposlenih. Glede na takšne rezultate so slovenski delavci v samem vrhu evropske lestvice doživljanja negativnih vplivov na zdravje. Zato ne preseneča, da se približno tri četrtine zaposlenih ne počuti sposobnih, da bi na trenutnem delovnem mestu delali do 60. leta starosti. Do tega so nas pripeljala protislovja kapitalizma, politična kadrovanja, negativna selekcija in velike neenakosti. »Ljudje smo si postsocialistično prihodnost predstavljali kot zagotovljene službe, plače, pokojnine, redne dopuste ter kot neomejen dostop do izobraževanja, zdravstva in zahodnih potrošniških dobrin,« pravi vodilna slovenska kulturna antropologinja prof. dr. Vesna V. Godina. Spoznanju, da je takšna prihodnost doletela predvsem peščico privilegirancev, ki do nje niso prišli s trdim in poštenim delom, ampak bolj ali manj na moralno sporen in parazitski način, sledi občutek izigranosti in razočaranja. Ljudje so upravičeno ogorčeni zaradi nebrzdanih pojavov grabežljivosti, izkoriščanja, trpinčenja, korupcije, klientelizma, nepotizma in drugih neetičnih vedenj. Takšni politični, moralni, psihični, socialni in ekonomski izidi močno vplivajo na stopnjo počutja, zdravja, lojalnosti, zaupanja, motiviranosti, storilnosti in produktivnosti aktivnega prebivalstva.

V krizi se varovanje zdravja zanemarja. Delež zdravniških pregledov, ki jih morajo delodajalci zagotavljati zaposlenim, se je v času krize zmanjšal za skoraj polovico.

Naraščanje brezposelnosti in zgodnje umiranje

Hans-Peter Martin in Harald Schumann v knjigi »Pasti globalizacije: napad na demokracijo in blaginjo« izpostavljata kataklizmični koncept »enopetinske družbe«. V takšni družbi prihodnosti lahko zaradi nenehnega naraščanja produktivnosti le petina prebivalstva upa na trajno zaposlitev. Preostale štiri petine pa bodo obsojene na vegetiranje z vsemi kvarnimi vplivi na telesno in duševno zdravje. Brezposelnost ni le velik socialni, ampak tudi zdravstveni problem. Prinaša povečanje obolevnosti in zgodnjo umrljivost. Na primer, z brezposelnostjo povezani stres, nezdravo prehranjevanje, pomanjkanje telesne aktivnosti ter kajenje so največji dejavniki tveganja za srčni napad. Skupina raziskovalcev z ameriške univerze Duke je med brezposelnimi zaradi recesije ugotovila 35 odstotkov več tistih, ki so doživeli srčni napad, kot med zaposlenimi s podobnimi dejavniki tveganja. Možnost za srčni napad se poveča z vsako nadaljnjo izgubo zaposlitve in vsakim kratkim obdobjem brez dela. Učinek brezposelnosti je kumulativen. Raziskovalci so navedli več razlag. Oseba, ki je ob službo, izgubi tudi zdravstveno zavarovanje. Zato ne išče zdravstvene pomoči, ko bi jo morala. Bolezen pri njej odkrijejo prepozno. Brezposelni pogosto zanemarijo skrb za zdravje. Ker nimajo prihodkov, začnejo varčevati tudi pri prehrani in rekreaciji. Počutijo se zaskrbljeni, manjvredni, tudi osamljeni. Stiske skušajo reševati s kajenjem, pitjem alkohola in jemanjem pomirjeval, tudi drugih psihoaktivnih snovi. Tudi pretirano izločanje stresnih hormonov, ki dvigujejo krvni tlak in sladkor v krvi, pomeni večje tveganje za srčni napad.

Samomori, umori in alkoholizem

Stiske ljudi se izrazijo tudi v naraščanju nasilja in tveganih vedenj, ki lahko sprožijo epidemije duševnih bolezni in odvisnosti. Podatki Inštituta za varovanje zdravja RS (IVZ) kažejo, da so bili zaposleni, ki so oboleli zaradi depresije, pred krizo bolniško odsotni v povprečju dva meseca. V krizi se je ta doba podaljšala na tri mesece. Strmo naraščajo tudi reakcije na hud stres, ki jih povezujemo s trpinčenjem na delovnem mestu. Vplivi na duševno zdravje so izrazitejši ob doživljanju nemoči in načrtnega razgrajevanja pravne in socialne države. To med zaposlenimi stopnjuje nezaupanje, nezadovoljstvo in nepripravljenost na pozitivne spremembe. V posameznih državah EU že beležijo trend zvišanja števila samomorov in umorov. Samo v Veliki Britaniji naj bi se število samomorov zaradi krize povečalo za več kot tisoč. Med najbolj prizadetimi državami je sicer do vratu zadolžena Grčija, nekoč z najnižjo stopnjo samomorilnosti, kjer se je število samomorov od leta 2007 povečalo za kar 60 odstotkov. Za zdaj v Sloveniji (še) nismo zaznali trenda naraščanja evidentiranih umorov in samomorov. Smo pa prvič opazili številnejše pojave »kombiniranega« samomora, ko si kdo, ki se obeša, hkrati pošlje še kroglo v glavo. To kaže na hude stiske in razočaranja ljudi, ki ne želijo več živeti v takšnem svetu. Na socialno-ekonomsko bolj ogroženem Štajerskem in drugod na vzhodu države smo vedno imeli neprimerno več umorov in samomorov kot na Primorskem. Slovenski umori in samomori so močno povezani tudi z nizko izobrazbeno kulturo in nezmernim pitjem alkohola. Glede na epidemiološke analize IVZ se umrljivost zaradi alkoholu neposredno pripisljivih vzrokov v Sloveniji povečuje. V treh letih od začetka krize je v povprečju vsako leto zaradi nezmernega pitja umrlo vsaj 850 oseb. Prevladujejo alkoholna bolezen jeter ter duševne in vedenjske motnje. Zdravstvene posledice pitja so pogostejše med pripadniki nižjih socialno-ekonomskih slojev, kar je vidnejše v okoljih z veliko brezposelnostjo.

Uničevanje generacije mladih

Mladi v času krize nosijo nesorazmerno velik delež bremena brezposelnosti, saj je marsikje njihov delež tretjina ali še več. Število mladih brezposelnih v Sloveniji narašča, podobno kot povsod po Evropi. Vse več mladih po zaključku izobraževanja ne dobi službe. Tisti, ki so zaposleni, pa jo med prvimi izgubijo, saj jih je danes pri nas velika večina zaposlenih za določen čas. Mladi so brez večjih nasprotovanj sprejeli opuščanje polnih zaposlitev za nedoločen čas in uvajanje različnih začasnih oblik dela, ki ne zagotavljajo socialne varnosti in jih vedno znova pehajo v ponavljajočo se brezposelnost. Prekarni delavci so hitro zamenljiva delovna sila, ki lahko delo izgubi čez noč. Tudi pristajanje na logiko, da mora vsak opravljati vsako delo ne glede na izobrazbo, mnogi vidijo kot znamenje razvrednotenja znanja in izobrazbe. Brezposelnost mladih bo imela dolgoročne negativne socialne in zdravstvene posledice na celotno družbo. Prinaša večje tveganje za revščino, socialno izključenost in odvisnost od družinskih socialnih pomoči. Prekarnost, negotovost in brezposelnost tako postajajo stalnica mlade generacije. Raziskovalka in predstojnica Centra za socialno psihologijo na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani prof. dr. Mirjana Ule opozarja, da je ostajanje na plečih staršev za mlade hudo psihično breme, ki jim ruši samopodobo in samospoštovanje, kar lahko vodi v depresijo. Raziskave so pokazale, da je stres večkratnih iskalcev zaposlitve celo večji od stresa brezposelnih. Na dolgoročno rušilnost in škodljivost prekarnih oblik zaposlitev za duševno zdravje mlade generacije zaman opozarja tudi predstojnica Kliničnega inštituta za medicino dela in športa dr. Metoda Dodič Fikfak. Slaba napoved za brezposelne mlade je tudi brezposelnost njihovih staršev. Ta je povezana s slabšo samooceno zdravja in zadovoljstva z življenjem. Prav tako je bila brezposelnost staršev povezana s pogostejšim kajenjem, (pretiranim) pitjem alkoholnih pijač, slabšim duševnim zdravjem ter manj zdravim življenjskim slogom med mladimi. Kot družbena skupina mladi razpadajo zaradi skrajno individualiziranega življenjskega sloga, ki jim ga vsiljuje potrošniška družba. Ker ne premorejo solidarnosti, ne morejo nastopiti kot politična sila. Ker nimajo politične moči, oblast nanje pogosto povsem pozablja. Zato nekateri raziskovalci govorijo kar o uničevanju celotne generacije mladih. Zavedati se je treba, da več ko bo brezposelnih mladih moških, več bo frustracij in pripravljenosti, da se stiske rešujejo z nasiljem.

Staranje delovne sile

Absolutno povečevanje števila starejših delavcev je posledica manjše umrljivosti in s tem daljše pričakovane življenjske dobe ter podaljševanja delovne dobe. Doseganje visoke starosti je relativen odraz višje kakovosti življenja, predvsem tudi zaradi velikega napredka v zdravstvu v zadnjem stoletju. Od leta 1991 se je v Sloveniji pričakovana življenjska doba ob rojstvu podaljšala, in sicer za moške za 7,1 leta in za ženske 5,5 leta. Leta 2011 rojeni prebivalec Slovenije tako lahko pričakuje, da bo dočakal 76,6 leta, prebivalka pa 82,9 leta. Pričakovanja, da se bo življenjska doba v EU še podaljševala, ne upoštevajo posledic dolgotrajne krize na zdravje ljudi. Delodajalci se tudi težko soočajo z dejstvom, da se delovna sila stara in da bodo morali ustvariti delovne razmere, v katerih bo ta delovna sila lahko koristna in uspešna. To naj bi bilo za delodajalce tudi drago. Zato v času recesije nekateri vidijo rešitev celo v zmanjševanju števila starejših delavcev. Tudi peta evropska študija o delovnih razmerah je pokazala, da moški delavci v starostni skupini 50 let in več vse pogosteje ocenjujejo, da so zaradi starosti diskriminirani. Diskriminacija se lahko pojavi že v samem oglasu o prostem delovnem mestu. Starejšega delavca delodajalci redkeje pošiljajo na izobraževanje, usposabljanje ali preventivne zdravstvene preglede. Menijo, da to ne bo koristilo organizaciji, ker se bo starejši delavec tako ali tako kmalu upokojil in se vanj ne splača več vlagati.

Tekmovanje in prožna varnost

Mnogi problemi sodobnega sveta, z negativnimi vplivi na zdravje in počutje vred, so povezani z nebrzdano (in nepošteno) tekmovalnostjo, sodelovanje pa je lahko pot do njihove rešitve. Vendar tudi številni slovenski ekonomisti in politiki menijo, da s tekmovalnostjo in povečanjem neenakosti med ljudmi pozitivno vplivamo na gospodarsko rast države. Pri tem se je razbohotil »pajdaški« kapitalizem, kjer se uspeva zaradi prijateljskih in sorodstvenih vezi ter članstva v neformalnih omrežjih namesto v pošteni tekmi. Posledična neenakost naj bi prisilila ljudi k boljšemu in učinkovitejšemu delu. Pojavlja se fraza »prožna varnost«. Ta koncept sindikati dojemajo drugače kot politiki in ekonomisti. Prvi menijo, da »prožna varnost« predvsem spodkopava varnost delovnih mest. Drugi so plačani za to, da izumljajo koncepte, ki naj bi maksimirali premoženje lastnikov kapitala. Vrsta slovenskih neoliberalno vernih ekonomistov, skupaj s politiki in delodajalci, trdi, da prožna varnost ne pomeni potiskanja ljudi v revščino. Večja prožnost pri zaposlovanju naj bi bila celo pozitivna, če se zaposlenim hkrati zagotovi tudi varnost. Vendar zdravniki opažamo, da uveljavitvi »prožne varnosti« pri prestrukturiranju pogosto sledi takojšna porast bolniškega dopusta, lahko pa tudi težje prepoznavnega prezentizma, ko se bolniška sicer ne veča, vendar se slabša zdravje, rasteta pa predpisovanje zdravil in stiska. Siljenje v tekmovalnost in k vse večji učinkovitosti v tržnem gospodarstvu je proces, v katerem uspeva predvsem brezobzirnežem, drugim pa ne. Sodelovanje in tekmovanje sta dva nasprotujoča si pristopa in načina življenja. Avtor knjige »Umetnost sodelovanja« Benjamin Crème je tekmovalnosti razvojno sledil nazaj v živalski svet in prikazal, kako z napredovanjem človeštva sodelovanje postopoma nadomešča tekmovanje. Ker je dokazano, da vse manjša varnost zaposlitve negativno vpliva na zdravje ljudi, se lahko upravičeno vprašamo, ali so ekonomisti in drugi strokovnjaki, ki promovirajo koncepte »prožne varnosti«, prodane duše.

Prezentizem

Prezentizem je v Sloveniji razmeroma nov koncept na področju dela, ki je malo poznan, saj ga razumejo le redki politiki, delodajalci in zaposleni. Raziskovalci so prezentizem opredelili kot prisotnost na delu ob hkratni odsotnosti od dela. V času recesije bi moralo postati ozaveščanje o negativnih ekonomskih in zdravstvenih posledicah prezentizma tudi pomemben del socialnega dialoga. Mnogi zaposleni prihajajo bolni na delo – zaradi lojalnosti, odgovornosti in pritiskov nadrejenih ali sodelavcev. Iz strahu pred odpuščanjem so sicer v službi prisotni, vendar pri delu niso miselno zbrani in učinkoviti, in sicer zaradi bolezni, hudih družinskih ali drugih življenjskih pritiskov ali ker si ne drznejo vzeti dovolj časa za okrevanje. Šele kasneje, zlasti pri delavcih s kroničnimi boleznimi ali slabšim zdravstvenim stanjem, lahko sledi poslabšanje neke bolezni. Na račun prezentizma se navidezno povečuje produktivnost, na dolgi rok pa povečuje problem odsotnosti od dela zaradi razvoja nezdravljene bolezni in invalidnosti. Epidemiologi opozarjajo, da v času širjenja obolenj dihal prav s prezentizmom podaljšujemo okrevanje in širimo bakterije in viruse na preostale zaposlene, kar lahko v skrajni meri pripelje do pravih epidemij. Stroški prezentizma presegajo stroške absentizma in so delodajalcem pogosto nevidni.

Nove epidemije

Načini vladnega in delodajalskega reševanja krize že posegajo na področja dela v obliki večjih delovnih obremenitev (pri tistih, ki bodo obdržali službe), nadzora nad delom in manjših nagrad za opravljeno delo. Pomembni so tudi vplivi na delovno skupnost, pravičnost in vrednote. To so hkrati tudi psihosocialne delovne okoliščine, ki jih povezujemo s pojavom izgorelosti. Vplivajo na vidne znake izgorelosti, kot so čustvena izčrpanost, jeza, žalost, neučinkovitost, neproduktivnost. Kronična zaskrbljenost za varnost zaposlitve ter problem dostopnosti in dosegljivosti zdravstvenih, izobraževalnih, socialnih, pravnih in kulturnih storitev bosta v času krize in še dolgo po njej prizadela velik del aktivne populacije. Poleg epidemije izgorelosti lahko predvidimo tudi epidemije stresa in porast trpinčenja na delovnem mestu. Te »nove epidemije« bodo neposredno vplivale na porast srčno-žilnih, mišično-kostnih in psihosocialnih obolenj, posredno pa na negativne spremembe v življenjskem slogu. Po podatkih IVZ se je že leta 2010 v Sloveniji delež ljudi, ki so bili na bolniškem dopustu zaradi srčnega infarkta, znatno povečal. To je v skladu z ugotovitvami evropskih raziskovalcev glede negativnih vplivov reorganizacije na zaposlene. V prvih treh letih so pri prestrukturirancih zabeležili petkrat večje tveganje smrti zaradi srčnega infarkta kot pri drugih delavcih. Že nekaj let nam v Sloveniji strmo naraščajo tudi reakcije na hud stres in prilagoditvene motnje. To je predvsem v zvezi s pričakovanji porasta preganjanja intelektulnega oporekanja tistih zaposlenih, ki se upajo upreti neupravičenim posegom v delavske in druge pravice ter opozarjajo na vprašljive organizacijske spremembe in kršenje etičnih norm. Tisti, ki si upajo na problematične načine vodenja in reševanja krize opozarjati, so trpinčeni in preganjani.

Vladni predlogi dosedanjih reform zdravstva dejansko niso bili z dokazi podprte spremembe, ampak predvsem krinka za vpeljevanje kapitalizma v zdravstvo.

Produktivnost in konkurenčnost

Svetovna zdravstvena organizacija vidi naložbe v zdravje in zmanjševanje neenakosti v zdravju kot eno izmed možnosti za doseganje ekonomskih ciljev. Strokovnjaki te organizacije poudarjajo, da je uspešno okrevanje evropskih držav zaradi ekonomske krize odvisno zlasti od duševnega zdravja prebivalstva. Tudi bela knjiga »Skupaj za zdravje: strateški pristop EU 2008−2013« navaja, da je vlaganje v zdravje investicija in ne strošek. Svetovna banka, ki državam v razvoju zagotavlja finančno in tehnično pomoč za razvojne programe, ki si prizadevajo zmanjševati revščino, pa vlaganje v zdravje prebivalstva razume kot način pospeševanja razvoja. Zdrava delovna sila namreč zagotavlja visoko produktivnost in konkurenčnost. Vendar sistem zdravstvenega varstva, ki je vse bolj obremenjen tudi zaradi naraščanja stisk in bolezni, v Sloveniji ne deluje tako, kot bi lahko ali kot bi moral. Ljudje postajajo nezadovoljni in nestrpni, ker ni sposoben zadovoljiti njihovih naraščajočih zahtev in pričakovanj. Strokovnjak za zdravstveno zavarovanje Martin Toth opozarja, da je Slovenija ena redkih držav, v kateri poteka razvoj zdravstvenih zmogljivosti nenačrtno in precej samodejno. Možne rešitve so predvsem v krepitvi primarnega zdravstvenega varstva in njenih institucij. »Namesto sedanje politične, finančne in organizacijske podpore hospitocentrizmu, moramo postaviti močno primarno zdravstveno varstvo, kateremu sta dražja specialistična in hospitalna infrastruktura v oporo in pomoč,« zatrjuje nekdanji predstojnik Katedre za javno zdravje na ljubljanski Medicinski fakulteti prof. dr. Marjan Premik. Dvoličnost, aroganca in izmuzljivost večine slovenske politike so razlog, da so priporočila raziskovalcev javnega zdravja upoštevana le na deklarativni ravni. Vladni predlogi dosedanjih reform zdravstva dejansko niso bili z dokazi podprte spremembe, ampak predvsem krinka za vpeljevanje kapitalizma v zdravstvo. Kljub problematičnim razmeram v zdravstvenem varstvu še vedno čakamo na »pravo« in z raziskovalnimi dokazi podprto zdravstveno reformo.

Delodajalci in promocija zdravja

Predvideni porast psihosomatskih in duševnih bolezni, samomorov, odvisnosti in nasilja v času krize in po njej bo negativno vplival na konkurenčnost in gospodarstvo. Potrebujemo veliko več državnih (vladnih) spodbud za vlaganje delodajalcev v psihosocialno zdravje in varnost pri delu. Včasih se je družba zanašala na to, da bo za zdravje skrbel le zdravstveni sektor. Danes pa je temeljnega pomena, da vlada in delodajalci dokažejo čim večjo odgovornost, tako do svojih zaposlenih kot družbe nasploh. Zato je delodajalec po novem Zakonu o varnosti in zdravju pri delu, ki je začel veljati decembra 2011, dolžan izvajati tudi promocijo zdravja na delovnem mestu in sprejeti ukrepe za preprečevanje in zmanjševanje psihosocialnih tveganj na delovnem mestu. To je v skladu s sodobnimi raziskavami, ki dajejo vplivom vodenja in menedžeriranja bistven pomen pri ohranjanju in varovanju počutja ter psihosocialnega zdravja zaposlenih in s tem večjo storilnost, produktivnost in konkurenčnost. Zato se pri zagotavljanju varnih, zdravih in produktivnih delovnih mest poudarja enakopravno sodelovanje delodajalcev, vodstev in delavcev. Štiriindvajseti člen novega Zakona o varnosti in zdravju pri delu tako na primer delodajalcem nalaga, da morajo sprejeti ukrepe za preprečevanje, odpravljanje in obvladovanje primerov nasilja, trpinčenja, nadlegovanja in drugih oblik psihosocialnega tveganja na delovnih mestih, ki lahko ogrozijo zdravje delavcev. Šesti člen tega zakona namreč pravi, da morajo delodajalci načrtovati in izvajati promocijo zdravja na delovnem mestu, 32. člen pa nalaga delodajalcem, da za promocijo zdravja zagotovijo tudi potrebna sredstva in način spremljanja njenega izvajanja. Torej imajo delodajalci zakonsko in moralno dolžnost, da zaposlenih ne izkoriščajo in jim zagotavljajo tudi varno psihosocialno okolje ter sprejetje ukrepov proti trpinčenju. Vendar je neskladje med to zakonodajo in njeno izvedbo ogromno. V krizi se varovanje zdravja zanemarja. Na to kaže tudi podatek predstojnice Kliničnega inštituta za medicino dela, prometa in športa dr. Metode Dodič Fikfak, da se je delež zdravniških pregledov, ki jih morajo delodajalci zagotavljati zaposlenim v času krize, zmanjšal za skoraj polovico.

Zavedati se je treba, da več ko bo brezposelnih mladih moških, več bo frustracij in pripravljenosti, da se stiske rešujejo z nasiljem.

Demokracija na delovnem mestu kot zdravilo za kapitalizem

Zaradi slabo delujočih posrednih demokratičnih poti so ljudje v Sloveniji začeli izražati svoje razočaranje, ogorčenost in obup tudi na ulici, a jih odtujene politične, menedžerske in bančne elite (še!) ne slišijo. Najuglednejši slovenski pravni strokovnjak prof. dr. Miro Cerar je to psihosocialno stanje v družbi opisal kot »krajo dostojanstva«. Vse to se odraža na zdravju, sprva najbolj na psihosocialnem zdravju. Protesti na ulicah slovenskih mest potrjujejo, da ljudi moti prav način vodenja države in upravljanje delovnih organizacij. Z negativno selekcijo zatiramo in preganjamo sposobne, podpiramo pa kilave kadre. Prof. Cerar in mnogi drugi intelektualci tudi opozarjajo, da so pri nas demokratični in pravni standardi vedno huje kršeni ali ignorirani. Demokratična kultura je na psu zlasti v delovnem okolju, kjer so prisotni nepotizem, klientelizem, korupcija, izkoriščanje, trpinčenje in druga neetična vedenja. K temu je v Sloveniji največ prispevalo prav negativno (politično) kadrovanje, ki delovnim organizacijam in celotni družbi ne prinaša vrednosti, ampak ob vseh neposrednih stroških tudi stroške izgubljenih priložnosti, ki so praviloma zelo visoki. Še posebej, če se napačna selekcija zgodi povsem na vrhu organizacij. Z oviranjem demokratičnih poti skušajo moralno sporno izbrani vodstveni kadri prikriti svoje pomanjkljivosti in nesposobnosti. Skupaj s številnimi uglednimi družboslovnimi teoretiki reševanja sedanje krize tudi eden od vodilnih ameriških socialističnih ekonomistov Richard Wolff v knjigi »Demokracija na delovnem mestu: zdravilo za kapitalizem« dokazuje, da je motnje sedanjega kapitalizma mogoče učinkovito preprečevati z visoko razvitimi oblikami t. i. organizacijske oziroma ekonomske participacije zaposlenih (sodelovanje pri upravljanju, udeležba pri dobičku in možnost notranjega lastništva oziroma solastništva pri kapitalu podjetij). Negativni vplivi na ekonomijo in zdravje bodo manj izraziti v okoljih, ki zagotavljajo večje demokratične standarde, torej tudi možnosti za večje sodelovanje delavcev pri upravljanju.

Povrnitev vrednot

Dokler bo vztrajala sedanja oblika kapitalizma, je prepričan svetovno priznani slovenski filozof dr. Slavoj Žižek, bo trajala tudi sedanja kriza. Pri vrednotenju napredka ni dovolj le merjenje našega materialnega standarda, ampak tudi to, kakšne so naše druge vrednote ter kakovost življenja in okolja. Ljudje po vsem svetu so začeli odločneje in vse glasneje opozarjati, da sedanji način vladanja, ki siromaši demokracijo in zdravje, ni sprejemljiv. S prehodom v kapitalizem se je zlasti spremenil pomen dela, ki je izgubil status pomembne vrednote, ki naj bi jo povezovali z varno službo, uspehom, napredovanjem, znanjem, poštenostjo, ugledom, zadovoljstvom in svobodo. Zato je nujno povrniti veljavo poštenemu, strokovnemu, odgovornemu in varnemu delu, ki lahko pomembno prispeva k zdravju in dobremu počutju za največji delež prebivalstva. S stališča varovanja zdravja so delo, dosegljivost zaposlitve in socialna pravičnost vprašanje življenja in smrti. Povrnitev vrednot dela, poštenosti, solidarnosti in zdravja bo v času recesije sicer strokovno in politično zelo zahtevna, vendar pravilna in pri ljudeh pozitivno sprejeta usmeritev.