Matevž Krivic: Darilo in zdravilo protikorupcijske komisije

 Darilo in zdravilo, ki ga je pogumna in precizna protikorupcijska komisija na začetku tega hudega leta dala zmedeni in bolni Sloveniji, je neprecenljivo. Bomo znali to darilo ceniti in zdravilo uporabiti? Včerajšnje odločne in pretehtane besede dr. Rajka Pirnata in tudi Radovana Žerjava krepijo upanje.

 Tisti, ki v poročilu komisije zdaj z lučjo iščejo pravne napakice, pa ne delajo usluge ne Sloveniji ne sebi. Dr. Šturm (ki sem ga podpiral, ko je komisija lani nepravilno obravnavala njega) ji že dva dni očita, da je kršila 13. člen lastnega zakona, češ da bi po njem morala prizadetima poslati osnutek poročila sedem dni pred objavo, da bi nanj lahko podala svoje pripombe. Da, to tam res piše – toda dr. Šturm je spregledal (?) naslednji stavek, ki pa se glasi: »Če komisija na podlagi mnenja pristojnega organa oceni, da obstaja verjetnost, da bi to ogrozilo interese predkazenskega, kazenskega ali drugega nadzornega ali sodnega postopka, osnutka ugotovitev obravnavani osebi ne pošlje.« Trditve, da je komisija kršila lastni zakon, so torej neutemeljene – in prizadetim ter njihovim nekritičnim podpornikom samo vzbujajo lažne iluzije in s tem po nepotrebnem podaljšujejo krizo in oddaljujejo njeno razumno razrešitev.

Tudi to, da prizadeti nimajo sodnega varstva zoper ugotovitve komisije, če mislijo, da so neresnične, ni res. Res jim posebnega, za take primere posebej prilagojenega sodnega varstva ne zagotavlja ta zakon (Zakon o integriteti in preprečevanju korupcije), toda za vse take primere, kjer specifična oblika sodnega varstva ni zagotovljena, je zagotovljena s 157. členom Ustave in s 4. členom Zakona o upravnem sporu, ki se glasi: »V upravnem sporu odloča sodišče tudi o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo.« To je tako imenovani kvazi-upravni spor, ki se ga (v redkih doslej sproženih primerih) naše upravno sodišče sicer v praksi otepa kot hudič križa in se odločanju skuša na vse mogoče in nemogoče načine izmakniti – če se bosta nanj sedaj v tej zadevi obrnila Janša in Janković, pa se, upam, ne bo moglo več izmikati in bo iz tega nastala vsaj ta »kolateralna korist«, da se bo v širši javnosti in tudi med pravniki, ki te možnosti sodnega varstva večinoma tudi ne poznajo, razširilo in utrdilo spoznanje, da prizadeti svoje domnevno kršene ustavne pravice lahko pred sodiščem brani, kadar drugo sodno varstvo ni zagotovljeno, tudi na ta doslej praktično nepoznani način.