"Pozivate nas, naj bomo povezani. Smo. Morda celo bolj, kot si kdo želi"

V nedeljo, 13. januarja, se je na osrednji slovesnosti ob 71. obletnici dražgoške bitke zbralo več kot osem tisoč ljudi. Množico je nagovoril zgodovinar prof. dr. Božo Repe, ki je v svojem govoru potegnil vzporednice med narodnoosvobodilnim bojem in aktualnimi ljudskimi protesti ter kritično ovrednotil trenutno politično elito. Govor dr. Boža Repeta, ki je požel veliko pozornosti, objavljamo v celoti.

Spoštovane Dražgošanke in Dražgošani, spoštovane borke in borci, spoštovani gorenjski rojaki, spoštovani organizacijski odbor, spoštovane udeleženke in udeleženci pohodov, spoštovani politiki, spoštovani zbrani!

S tega mesta so govorili mnogi pomembni ljudje, večinoma politiki. Sporočila, poslana od tukaj, so imela težo in so doživela odmev v javnosti. Zahvaljujem se organizacijskemu odboru, da se je tokrat odločil za kritičnega intelektualca. Kdor koli bi že bil. Z izborom so organizatorji pokazali, da razumejo duh časa in razmere, v katerih smo. Navsezadnje tudi to, da je politika, kakršno doživljamo in kakršna nam vlada, del problema, in ne del rešitve. Rešitve, kot mnogokrat v zgodovini, nastajajo drugje. Po dolgoletnem mrtvilu se v slovenski družbi sprošča ustvarjalnost in veseli me, da sporočilo o tem prihaja tudi iz začetnega jedra slovenskega partizanstva.

Ko je Milan Kučan s tega mesta leta 1987 kritiziral nedotakljivo Jugoslovansko ljudsko armado in v bran vzel mladince, ki so zahtevali civilno služenje vojaškega roka, je v odgovoru na vojaške kritike odgovoril, da tako stališče brani z znanim Voltairjevim stavkom: »Ne strinjam se s tvojim prepričanjem, toda pripravljen sem dati življenje, da ga lahko izpoveš!« Zdaj naj bi znova obstajala le ena resnica, napisana v enem štabu. In tudi zdaj nam z grožnjami, zmerljivkami, kontrolo medijev,

odpuščanjem novinarjev in na druge načine skušajo preprečiti izpovedovanje svojega prepričanja. A tega ni mogoče. Pravo sporočilo pride do ljudi. In od ljudi. Hitreje kot je prišlo kadar koli v zgodovini.

Kaj so sporočila, ki jih razbiramo v teh težkih časih?

Zgodovinsko sporočilo Dražgoš je pretresljivo, a jasno. Zasluži si globoko spoštovanje. Je neizmerno tragično zaradi zločinov, poboja nedolžnih civilnih oseb, razselitve preživelih, požgane vasi. In je neizmerno junaško, saj se je zgodil upor – na videz brezupen – v tedaj popolnoma pokorjeni Evropi. Kdor vsaj malo pozna zgodovino odporniških gibanj v nacistični Evropi, ki so večinoma nastala mnogo pozneje kot v Jugoslaviji in v Sloveniji, bo pritrdil, da je bilo to eno najzgodnejših in najodmevnejših odporniških dejanj. Dražgoška bitka je bila le vrh gorenjske množične vstaje, ki zanimanje med zgodovinarji spodbuja še zdaj. V nedavni knjigi Poljanska vstaja jo je na novo popisal zgodovinar mlajše generacije, dr. Martin Premk. Zato se bom sam vzdržal opisa veličastnega dogajanja. Naj omenim le oceno dr. Toneta Ferenca, da je bila poljanska vstaja v hudi zimi 1941-1942 največji vojaški dogodek v evropskem odporniškem gibanju na interesnem območju nemškega rajha. In do primorske vseljudske jeseni 1943 tudi edina množična vstaja na Slovenskem.

Pripadam generaciji otrok, ki je zrasla ob radijskih oddajah Še pomnite, tovariši in se od zgodnjih otroških let udeleževala partizanskih proslav. Za našo generacijo »iz petdeset i neke«, je Đorđe Balašević v pesmi Računajte na nas pel, da se nam po žilah pretaka kri partizanov. Takrat se tega morda nismo zavedali. Takrat so nam pomenile proslave del nekega preživelega rituala. Znova smo se pomena, vsebine in sporočil zavedli pozneje. Še posebej v današnjih časih. Tudi sam na kurirčka, ki mi ga je kot otroku narisal slikar poljanskega upora Ive Šubic, zdaj gledam drugače. Organizacijskemu odboru pohodov in prireditev Po stezah partizanske Jelovice se moramo zahvaliti, da je znal spominu na zgodovinski upor vdihniti vsebino in pritegniti mlade generacije Dražgošanov in okoličanov, pa tudi številne druge Slovence in slovenske državljane. »Sleherni dogodek v zgodovini je sam po sebi popolnoma nevtralno dejstvo, ki za nas nima nikakršnega pomena, če mu ga sami ne določimo, s svojim odnosom do njega. Ta odnos pa je njegovo vključevanje v sedanjost kot del odgovora, ki ga moramo izoblikovati na izzive sedanjega časa«. To je s tega mesta rekel dr. France Bučar leta 1992.

Spoštovani!

Dražgoše niso več le ime kraja dogodkov pred tolikimi leti, ki se jih zvesto spominjamo. Ime Dražgoš prerašča v prispodobo našega vztrajanja na slovenskih tleh. To ime je znamenje pripravljenosti slovenskih ljudi na odpor in upor, na punt in na vstajo.

Naj danes, ko v tej pripravljenosti in v tej pravici nekateri vidijo absurdno težnjo, da želimo zapustiti Evropo in se vrniti v nekakšno neobstoječo Jugoslavijo, citiram dr. Matjaža Kmecla iz leta 1997: »Tu se je v najhujših trenutkih, ko je bilo za tako imenovano Evropo treba zastaviti življenja, gradila Evropa.«

Res je, »razdeljeni smo na dve polovici, od katerih ena drugo izničuje, demonizira in onemogoča v sleherni pozitivni akciji. Pravimo, da je to logika demokracije«, če še zadnjič citiram katerega od svojih predgovornikov, tokrat pesnika, Cirila Zlobca iz leta 1999. Pa je to nujno in neizogibno?

Ni, če v ospredje postavimo svobodo, bratstvo, to je solidarnost in enakost, temeljne postulate francoske revolucije, na katerih je bila utemeljena moderna evropska družba. A ta gesla so zdaj potlačena in zaničevana. Dr. Aleksander Doplihar iz ambulante za osebe brez zdravstvenega zavarovanja, ki je stiskam ljudi bližje kot kdor koli, je nedavno izjavil: »Mali človek ne pomeni ničesar. Nima nobenih pravic, je popolnoma potisnjen ob rob, nima nobene zaščite, ne na sodišču in ne v državi.«

Nikoli si nismo predstavljali, da bo generaciji naših otrok slabše, kot je bilo nam. Da bo kateri koli otrok lačen v šoli. Da bodo naši starši, ki so izborili svobodo in z lastnim delom zgradili moderno in solidarno Slovenijo, na stara leta stiskali in se odrekali socialnim podporam, da bi kako nepremičnino zapustili otrokom. Generacije svojih otrok nismo pripravili na brezobzirni neoliberalistični kapitalizem, niti ga nismo znali preprečiti. To je naša slaba vest. Ni pa naša odgovornost. In ni naša krivda. Krivi so pohlepneži in politiki, ki so obljubljali slovensko Švico in namesto odgovornih državljanov ustvarjali potrošnike. Zdaj mnogo ljudi še to ne more biti več.

Spoštovani! Ljudi, ki so se bojevali po teh hribih in široko po slovenskem ozemlju, so označevali za bandite. Današnje upornike, ki želijo pravično družbo, označujejo za zombije. Ljudje, ki take sodbe izrekajo, so namerno žaljivi. V resnici pa jih je strah. Banditi so postali osvobodilna in zmagovita vojska, ki je Slovencem priborila državo. Zombiji bodo ukradeno državo priborili nazaj.

V Sloveniji niso vse inštitucije last vseh, tudi ne delajo v dobro vseh. Slovenska vojska je vojska vseh, vojaki in njihove družine delijo z nami tudi breme krize. Politiki in poveljniki, ki jo vodijo, pa niso od vseh. Politiki in poveljniki, ki zaničujejo legendarnega partizanskega komandanta, ki ga želijo izbrisati iz vojaške tradicije, čeprav vemo, da je bilo partizanstvo edina osvobodilna in zavezniška armada, politiki, ki vojsko podrejajo eni politični opciji, ki vojake silijo, da predsednika vlade sprejemajo kot kakšnega latinskoameriškega generalisima ali jim vsiljujejo katoliško ideologijo, niso politiki in poveljniki vseh. Imeli smo verske vojske in vojne. Vemo, kaj so povzročile. Tudi ne morejo biti kar vse vojske, v katerih so Slovenci v zgodovini služili, izenačene. Uravnotežene, kot se moderno reče. In poceni manipulacija je zamenjevanje partizanskih junakov iz druge svetovne vojne z junaki vojne za samostojno Slovenijo iz leta 1991. Eni in drugi so naši. Eni in drugi so se bojevali za svobodo in za slovensko državo. In za socialno pravično družbo. Ne za družbo ozkih cerkvenih in političnih elit na eni strani in revnega ljudstva na drugi strani, ki se je k nam iz tridesetih let 20. stoletja vrnila kot nočna môra. Eni in drugi so bili na strani ljudstva. Zato tudi vidimo veterane na demonstracijah proti političnim elitam in za pravičnejšo Slovenijo. Niso se bojevali za državo kot lupino brez vsebine, ki se na simbolni ravni izkazuje s praznimi rituali za peščico politikov, varno zavarovanih v Cankarjevem domu. V domu, ki je leta 1987 sprejel stavkajoče delavce iz Litostroja. V domu, iz katerega je leta 1989 prišlo sporočilo vseh političnih opcij Slobodanu Miloševiću, da svoje državnosti ne damo. »Z jeklom in policijskimi specialci obdati osrednjo slovensko hišo je nekulturno,« je tako ravnanje označil direktor Cankarjevega doma Mitja Rotovnik. Prišel bo čas, ko bo to spet dom kulturnikov. Tistih, ki zdaj na ulicah in v mrazu dokazujejo, kje je vitalnost slovenske kulture. Kulture, zaradi katere smo preživeli. Kot narod in kot posamezniki. In Cankarjev dom bo spet dom, v katerem nastajajo zamisli o naši prihodnosti.

Odtujene politične elite od nas pričakujejo, da bomo vsaka štiri leta šli na volitve, potem pa molčali in mirno prenašali njihova kupčkanja, malverzacije, sprenevedanja, izigravanja volilnih rezultatov. Pa osebno bogatenje temelječe na internih informacijah po vzoru certifikacijske privatizacije devetdesetih let, s katero s katero smo bili izigrani. Mirno naj bi kot nekaj normalnega sprejeli nepotistično zaposlovanje sorodnikov in delitve poslov za državni denar po najprimitivnejših balkanskih plemenskih navadah. Saj vsega tega še skrivajo ne več! Vse se ustavi pri kazanju s prstom na nasprotno opcijo, češ, saj oni počnejo enako.

Slovenska vladajoča politika želi zgraditi t.i. drugo republiko. Mimo ustave, s permanentnimi izrednimi razmerami v državnem zboru in državi, z izrednimi zakonodajnimi postopki, s pravnimi malverzacijami in tudi zlorabami, kot je nekaznovano goljufanje z referendumskimi podpisi. Z umetnimi delitvami na javni in t.i. realni sektor. Z ustrahovanjem in podrejanjem učiteljev in uradnikov. V Sloveniji doživljamo konservativno revolucijo, ki se izvaja pod krinko ekonomske krize in varčevalnih ukrepov. Enovitost oblasti je eden od njenih glavnih ciljev. Žal pri tem sodelujejo tudi pravniki, ki so na oblasti. Pri podrejanju izvršni veji oblasti sodeluje ustavno sodišče. Tudi novoizvoljeni predsednik države že kot kandidat ni videl alternative sedanji oblasti. Demokracija brez alternative?

Spoštovani gospod predsednik republike Slovenije! Trije predsedniki: Milan Kučan, dr. Janez Drnovšek in dr. Danilo Türk so zmogli ohraniti neodvisnost predsedniške funkcije. In se opredeljevati v kritičnih trenutkih. To se pričakuje tudi od vas. Vaša skrb niso nekakšni vlaki iz že opuščenega programa. Niti ne bonitetne ocene. In še najmanj sedanja vlada, ki je vlada elit. Če že, bi se morali truditi za najboljšo vlado, ki jo Slovenija v teh časih lahko sestavi. A vaša prva skrb so ljudje. In naj dodam: ne piarovska, medijska skrb, ampak sistemska. Pozivate nas, naj bomo povezani. Smo. Morda celo bolj, kot si kdo želi. Smo in bomo tudi solidarni. A ob državi, ne namesto nje.

Slovenska vladajoča politika in večina političnega razreda sta v svoji samozadostnosti spregledala, da ne nastaja samo njihova druga republika, ampak tudi nova, drugačna Slovenija. Država v državi, tako kot je med drugo svetovno vojno. Nobene zarote ni v tem nastajanju, nobenih skrivnih štabov, nobenih stricev, nobenih senc in ozadij, kot skušajo podtikati politiki in z njimi povezani razumniki z mentaliteto iz preživelih narodnjaških časov. In, seveda, cerkveni ideologi, ki k svojemu poklicu cinično dodajajo besedo »moralni«, čeprav sejejo žalitve in nestrpnost.

Znotraj Slovenije nastaja nova družba nasproti etablirani politiki, ki se pred ljudstvom skriva za ograjami in kordoni policistov. Policistov, ki so del ljudstva in na strani ljudstva. Tako kot je nastajala v osemdesetih. Tudi tedaj so bili policisti na strani ljudstva. A se politiki niso skrivali, niso si delali skrivnih izhodov za beg is pisarn. Nova podoba Slovenije, nasprotna drugi republiki, nastaja javno, nastaja v socialnih omrežjih, nastaja na ulici. Izhod je negotov, idej je mnogo. Razvija se množično ljudsko gibanje, ki lahko vpliva na spremembo in izboljšanje razmer, lahko odpravi ali vsaj omili strankokracijo in omeji moč strank, lahko vzpostavi nove standarde v politiki. Z množičnim pritiskom lahko doseže tudi predčasne volitve. Sedanje gibanje lahko v ospredje pripelje novo generacijo, doseže soupravljanje ljudi v gospodarstvu in njihovo večjo neposredno vlogo v politiki, pomaga narediti Slovenijo prijaznejšo in bolj povezano. Nič se ne bo zgodilo čez noč. Proces bo dolg. Čeprav tega morda nismo dovolj zaznali, se je začel že na prejšnjih volitvah, ki so v politiko sicer naplavile marsikaj v najslabši maniri obstoječih elit. A odšlo je nekaj strank in prišlo kar nekaj novih, poštenih, delovnih in inteligentnih poslank in poslancev, ki politiko v resnici razumejo kot delo v dobro ljudi. Ne zavrnimo vsega v celoti in kar povprek.

Prevečkrat v zgodovini se je zgodilo, da so skupaj z umazano vodo zavrgli tudi dete. Potrebna bo pretanjena presoja, komu izraziti zaupanje. In vzpostavitev takih mehanizmov, ki nam bodo to omogočili. Potrebna bodo zavezništva civilne družbe in tistega dela politike, ki v resnici želi pravično in socialno Slovenijo. Zavezništva, temelječa na skupnih vrednotah in zaupanju, ne pa strankarskem kupčkanju. Res smo del globaliziranega sveta, a to ne pomeni, da nam lahko s pomočjo servilnih domačih politikov vsilijo recepte velikih držav in multinacionalk. Imamo tradicijo krščanskega socializma, krekovstva. In imamo izkušnjo samoupravnega socializma. Prevladujoča politična misel v slovenski sodobni zgodovini nikoli ni bila velikoliberalna, temelječa na tenkem sloju bogatašev na eni strani in revnih množicah na drugi. Čeprav smo take razmere imeli. Zaradi njih sto tisoči Slovencev in njihovih potomcev živijo po vseh kontinentih sveta. Zaradi njih je prišlo do revolucije. Zdaj so razmere spet take. Državljanov Slovenije je za eno predmestje večjega mesta. Pri današnjih tehnologijah bi s socialnimi in ekološkimi programi, s socialnim podjetništvom in na druge načine lahko poskrbeli za prihodnost prav vsakega prebivalca. Ne dopustimo novih eksodusov, političnih in ekonomskih. Zlasti pa ne dopustimo, da našo skupno prihodnost spet omadežujeta sovraštvo in kri. Naredimo to državo tàko, da se bodo ljudje vanjo priseljevali, in ne iz nje izseljevali. Naredimo to dostojanstveno.

Hvala.