Vrhovno sodišče zahteva aretacijo premiera

Demonstranti, ki so organizirali »veliki marš« predsedniku vlade, sporočajo, da se je zaradi korupcije »v moralnem pogledu« čas »vaše vlade in vašega parlamenta to noč končal«. Odločitev vrhovnega sodišča je pozdravilo okoli 30.000 demonstrantov, ki demonstrirajo v glavnem mestu in zahtevajo odstop premiera zaradi korupcije, na včerajšnjo odločitev vrhovnega sodišča pa se je odzval tudi svetovalec predsednika vlade in sklep sodišča že označil za »neustavnega«. Nekateri drugi podporniki predsednika vlade pa so za čas odločitve vrhovnega sodišča dejali, da je »preračunljivo izbran«.

Vendar pa ta novica – ali bi na tem mestu morali dodati še »žal?- ni povezana s Slovenijo. Aretacijo premiera je namreč zahtevalo Vrhovno sodišče Pakistana, zaradi vpletenosti predsednika vlade Raja Pervaiza Ašarafa v škandal zvezi s prejemanjem podkupnin v primeru gradnje elektrarn. Podkupnino naj bi prejel leta 2010, ko je bil minister za energijo. Vrhovno sodišče je hkrati zahtevalo tudi aretacijo 15 drugih ljudi, povezanih s tem primerom. Svetovalec predsednika vlade Fawad Chaudhry je bil tisti, ki je odločitev vrhovnega sodišča označil kot »neustavno« ter ocenil, da je bila odločitev vrhovnega sodišča rezultat skupnega dela vrhovnih sodnikov in vrha vojske, ki poskušajo zrušiti vlado. Oglasili so se tudi nekateri borci za človekove pravice, na primer pravnik Asma Jahangir, ki je ocenil, da je bil »čas sklepa vrhovnega sodišča preračunano izbran«. Vendar so odločitev pozdravile množice na ulici, ki že drugi dan demonstrirajo zoper korupcijo v državi in jih vodi kanadsko-pakistanski klerik Mohamed Tahirul Kadri. Kadri je zahteval, da naj se pakistanski parlament razpusti do 11. ure. »»V moralnem pogledu,« je sporočil Kadri, »se bo čas vaše vlade in vašega parlamenta to noč končal. Vladi dajem do jutri skrajni rok za razpustitev parlamenta in pokrajinskih parlamentov. Po tem bo ljudska skupščina, ki je tukaj sprejela svoje lastne odločitve.« Ultimat ni bil izpolnjen in je prišlo do spopada med demonstranti in policijo. Pri tem je policija streljala v zrak in v množico večkrat izstrelila solzivec, demonstranti pa so policijo napadli s kamenjem in palicami.

Kadri je za nasilje, v katerem je bilo ranjenih šest demonstrantov, obtožil policijo, ker naj bi ga policisti želeli aretirati brez razloga. Na ulicah Islamabada se še zmeraj okoli 30.000 demonstrantov. Policija je v mesto poslala okrepitve in ukinila mobilne telefonske zveze. Kadri zahteva prestavitev datuma pomladanskih volitev na poznejši čas, ker si želi, da se najprej razčistijo vprašanja, povezana s korupcijo. V zahodnih državah velja za umirjenega politika. Če bodo volitve uspešno izpeljane, bo to prvi primer uspešnih demokratičnih volitev v zgodovini dežele. Po poročanju Indexa.hr, ki se sklicuje na dopisnika agencije Anadolija, pa naj bi bil premier Raja Pervez Ashraf medtem že razrešen dolžnosti in premeščen v enega od zaporov v bližini Islamabada. Analitiki menijo, da je imelo velik vpliv na aretacijo predsednika vlade tudi protestni gibanje pod naslovom »Veliki marš« v okviru katerega so demonstranti iz vseh delov države prišli v prestolnico in zahtevali njegov odstop.

Za Pakistan torej še je upanje. Ker pa se tudi Slovenija vsak dan bolj spreminja v Pakistan, medtem ko se sredi vladne krize Janez Janša sprehaja po Azarbejdžanu in rokuje z avtokratom Alhamom Alijevim, to morda pomeni, da upanje obstaja tudi za Slovenijo. Končno, ali ni tudi bivši srbski predsednik Boris Tadić neposredno pred svojim padcem z oblasti z Alhamom Alijevim slovesno odprl prenovljen Tašmajdanski park, ki ga je plačal Azarbejdžan, v katerem so na stroške Azarbejdžana postavili kip še večjega avtokrata, Alijevega očeta, tirana Gajdarja Alijeva? Kakšen bo torej izplen Janševega obiska v Azerbajdžanu? Bo za bolj vsebinsko polnejša srečanja demonstrantov tudi Slovenija že kmal dobila svoj tiranski park?

Sicer pa je pri primerjavi dogodkov v Sloveniji in Pakistanu očitno, da oba primera in oba premiera – ni še jasno, komu bi moralo za to biti bolj nerodno, nam ali Pakistancem - povezuje marsikaj; koruptivno ravnanje premierov, demonstracije, odziv premierovih sodelavcev in oprod, ultimati postavljeni vladi, spomladanske volitve… Tudi razlike seveda so. Janša ima sodnike, vsaj ustavne, očitno še vedno na svoji strani. Kar pa ne velja za KPK – ki je Pakistan nima (ima pa podobno telo, NAB). Drugi kraji, drugi običaji. Kljub temu pa nas v tem globaliziranem svetu toliko zadev vsak dan znova združuje in zbližuje. In naš premier je, na primer, še vedno na svobodi. In celo v tujini – za razliko od pakistanskega, ki pred lastnimi problemi ni zbežal čez mejo, kar mu je vsekakor potrebno šteti v velik plus.

Je pa težko ugotoviti, na kaj očitno že bivši predsednik slovenske vlade pravzaprav še vedno čaka.

Morda pa čaka na »veliki marš«?