Iz Guantanama v Slovenijo

Če bi Ujguri kadarkoli res prišli v Slovenijo, bi jim tukaj vsekakor morale biti zagotovljene vse človekove pravice, vključno z dostopom do sodišč in izpustitvijo

Po poročanju SiOL-a naj bi Slovenija že kmalu sprejela dva zapornika iz Guantanama. Vlada je sicer te informacije uradno zanikala, češ da odločitev ni sprejeta. Toda po drugi strani naj bi na veleposlaništvu ZDA po poročanju Dela hkrati potrdili »tajni sestanek Erjavca z ameriškim diplomatom«, ki ureja bivanje Ujgurov v Sloveniji. Če te informacije držijo, potem je jasno vsaj to, da se Slovenija pripravlja na sprejem Ujgurov iz ameriškega zapora na Kubi, ki so ga ZDA ustanovile ob začetku svoje vojne proti terorizmu.

Tem zapornikom so ob kršenju Ženevskih konvencij in številnih drugih mednarodnih konvencij ZDA odrekale kakršnokoli možnost poštenega sojenja, še manj pa pravico do izpustitve na svobodo v samih ZDA ali drugih državah. Po teh informacijah naj bi prihod samo enega zapornika davkoplačevalce letno stal okoli 50 tisoč evrov, celoten znesek pa je odvisen od števila družinskih članov, ki bi prišli z njima. Slovenija naj bi bila namreč »dolžna poskrbeti za njihovo integracijo v družbo, kar pomeni, da jim mora zagotoviti pogoje za bivanje, izobraževanje ter primerno socialno in zdravstveno oskrbo«.

Če vse to drži, potem bo to ponoven dokaz o novi zgrešeni potezi slovenske zunanje politike. Po eni strani je seveda res, da obstajajo tudi razlogi, zaradi katerih bi bilo prav, da Slovenija morda vendarle sprejme kakšnega zapornika iz Guantanama. To je, končno, tudi zahteva, ki jo je z veliko večino sprejel Evropski parlament.  Povedano preprosto: evropske države so od ZDA zahtevale zaprtje Guantanama in zato je prav, da ZDA pri tem pomagajo – tudi s sprejemom zapornikov. Slovenija je prav zato spremenila zakon o tujcih.

Vendar pa takšno, na prvi pogled preprosto načelno stališče odpira celo vrsto problemov. Še najmanj pomemben, ne pa zanemarljiv, je geopolitičen: Ujguri so kitajska manjšina, Kitajska pa seveda zahteva njihovo izročitev njim. Američani so namreč leta 2001 v Afganistanu ujeli 22 kitajskih Ujgurov, ameriška sodišča pa so nato ugotovila, da niso nevarni za ZDA, ampak se borijo le proti Kitajski, zato je bilo potrebno najti države, ki bi jih sprejele. V kitajsko provinco Xinjiang, iz katere prihajajo, se zaradi možnosti kršenja človekovih pravic ne morejo vrniti. Aprila lani so ZDA iz taborišča za osumljene teroriste Guantanamo na Kubi v San Salvador poslale dva Ujgura, večino pa so že pred tem poslali na tuje, in sicer v Albanijo, na Bermude in Palau. Gre za države, ki so tako tesne zaveznice ZDA, da svojo zunanjo politiko skorajda slepo prilagajajo zunanji politiki ZDA. To je sicer legitimna politika, ki pa je med diplomati bolj samostojnih držav deležna posmeha in zaničevanja.

Problem je seveda večplasten. Končno gre za ljudi, ki so se v Afganistanu šolali za oborožen upor proti Kitajski. Verjetno ni dvoma, da se Ujgurom tudi kršijo človekove pravice. Opozarjati na to ter boriti se za njihove pravice, je seveda prav, toda kadar upor preraste v načrtovanje oboroženih napadov, je treba računati vsaj na to, da bo matična država takšne posameznike smatrala za teroriste. Simpatije gor ali dol, omenjena poteza Slovenije zato vodi vsaj v nezadovoljstvo in morda tudi v zunanjepolitični konflikt s Kitajsko. Kako gre to skupaj z željami Karla Erjavca in novo strategijo zunanjega ministrstva, ki menda predvideva prodor slovenskega gospodarstva na trge držav BRIC-a in s tem tudi na največji svetovni kitajski trg, pa je verjetno znano samo zunanjepolitičnim genijem iz Mladike.

Sprejem zapornikov odpira še celo vrsto zunanjepolitičnih dilem. Predvsem po zaslugi dokumentov WikiLeaksa vsi vemo – in to vedo tudi tuji mediji –, da je nekdanji slovenski predsednik vlade o sprejemu dveh zapornikov iz Guantanama govoril v kontekstu prošnje po 20-minutnem sprejemu pri Baracku Obami. Do katerega je kasneje res prišlo. Zgodba o prihodu zapornikov iz Guantanama je v javnosti prvič odjeknila novembra 2010, ob objavi diplomatskih depeš na spletni strani WikiLeaks. Iz dopisovanja med ameriškimi in slovenskimi diplomati je bilo razvidno, da naj bi bila slovenska vlada pripravljena sprejeti zapornika iz Guantanama, če bi si premier Borut Pahor zagotovil srečanje z ameriškim predsednikom Barackom Obamo. Zgodba je bila nato s strani vlade uradno zanikana, vendar je originalni dokument ameriškega veleposlaništva v Ljubljani neizprosen in ne dopušča veliko dvomov o tem, kaj se je zgodilo.

Večina svetovnih medijev je prišla do sklepa, da Slovenija sprejema zapornike iz Guantanama tako, da trguje s fototermini. Da torej menjava zapornike za diplomatska srečanja. Kar je precej nenavaden, doslej še neznan način delovanja diplomacije. Gre torej za izviren prispevek slovenske zunanje politike k stabilnosti v svetu. Zadevo bi lahko imenovali 'Slovenska doktrina' - število srečanj slovenskih diplomatov na najvišji ravni bi bilo premosorazmerno s številom v tujih državah ugrabljenih ljudi, ki bi jih Slovenija 'varovala' na svojem ozemlju. Vse to pa zaradi 'vojne proti terorizmu' in stabilnosti sveta. Pri tem je samo ena težava – država, ki so jo tuji mediji označevali za otok svobode v nekdanji Jugoslaviji, bi se lahko neopazno spremenila v največji evropski gulag. V katerem bi slovenski policisti in obveščevalci noč in dan spremljali potencialne teroriste, v resnici pa povsem nedolžne (ali pa celo krive) ljudi, ki jim nihče nikoli ni priznal pravice do poštenega sojenja.

Se pa ob tem zastavlja še eno neprijetno vprašanje: v čem bi se takšen evropski gulag pravzaprav razlikoval od prejšnje države, v kateri smo kritično pisali o ugrabitvah jugoslovanskih emigrantov s strani UDBE in SDV? Samo po imenu? Predvsem pa bi Sloveniji ob takšnem ravnanju lahko škodila tudi ocena tujih diplomatov, da državo pri njenem ravnanju glede zapornikov v Guantanamu pravzaprav ne vodijo načela, pač pa načelo koristnosti in kratkoročni politični interesi elite na oblasti. To pa za ugled države v mednarodni skupnosti ni dobro. Ugled v mednarodni skupnosti ter mednarodno pravo sta pogosto edino, na kar se majhne države v mednarodni skupnosti lahko oprejo.

Prav tako ni jasno, pod kakšnimi pogoji naj bi bila Ujgura sprejeta v Sloveniji. Po doslej znanih podatkih so na primer britanski diplomati zavrnili ameriško ponudbo zaradi ameriških pogojev: da morajo biti ali »priprti za nedoločen čas« ali pa pod »neprestanim nadzorom«. So se ZDA pri pogajanjih s Slovenijo tem pogojem odrekle? Ob tem pa se od držav s strani ZDA ponavadi še zahteva, da morajo zagotoviti, da ti 'zaporniki', ki so jim ZDA (in očitno tudi Slovenija) odrekle zaščito Ženevskih konvencij, ne bi nikoli več v prihodnosti predstavljali grožnje nacionalnim interesom ZDA – kar pa nobena država ne more zagotoviti niti za lastne državljane. Nemčija je zato zavrnila zahtevo ZDA, da se Ujguri ne smejo nikoli več vrniti v ZDA. Postavili so preprosto vprašanje: zakaj bi lahko bili v Nemčiji, ne bi pa smeli potovati v ZDA? So torej nevarni? Odgovora ni bilo in nemški 'prevzem' je padel v vodo, čeprav bi Ujgure radi sprejeli v ujgurski skupnosti blizu Münchna.

Tudi Italija  je že zavrnila sprejem zapornikov iz Guantanama. »ZDA so nas prosile, da naj sprejmemo pripornike, ne več kot dva ali tri, toda jaz nisem podprl tega,« je ameriško prošnjo komentiral evropski komisarja za pravosodje Maroni. Kot razlog je navedel, da ne more sprejeti pripornikov »ne da bi imel pravna sredstva, s katerimi bi jih zadržal v zaporu«. Toda tudi druga možnost, da živijo svobodno, se evropskemu pravosodnemu ministru ni zdela obetavna. »V 25-članskem območju Schengena, kjer med državami nimamo notranjega nadzora identitete, si ne moremo privoščiti tega, da bi ljudi, ki so bili osumljeni terorizma, spustili na svobodo.« Nemški notranji minister pa se je vprašal, »zakaj ti ljudje, če ne predstavljajo varnostnega tveganja, ne morejo oditi v ZDA?« Italija je nato sicer sprejela dva pripornika (iz Tunizije, ne iz Kitajske), vendar pa sta imela pravico do sojenja. Sodišče je odločilo, da sta nedolžna. Pri tem je osnovni problem tudi ravnanje ZDA – tudi visoki ameriški diplomat Daniel Fried je svoj čas priznal, da bi ameriške prošnje za sprejem zapornikov večkrat naletele na posluh, »če bi tudi mi bili pripravljeni sprejeti nekatere«. 

»Če ZDA zavračajo te ljudi, zakaj bi jih sprejeli mi? Če 50 ameriških držav pravi: 'Oprostite, mi jih ne moremo sprejeti', potem to ni zelo prepričljivo,« se je ob nemških razpravah o sprejemu Ujgurov na primer vprašal Thomas Silberhorn, član nemškega parlamenta z Bavarske. Sicer pa so se v preteklosti za rešitev tega problema pojavljali še različni drugi predlogi. Savdski kraj Abdulah je na primer predlagal, da bi vsem zapornikom, tako kot na primer konjem ali ptičem, vgradili posebne čipe in jim nato sledili, nato pa je svetovalec ZDA za nacionalno varnost Brennan dejal, da »konji nimajo dobrih odvetnikov«. V Sloveniji je seveda drugače in kmalu bomo torej lahko videli, kako dobre odvetnike imamo v Sloveniji.

Sprejema Ujgurov v Slovenijo zato ni mogoče popolnoma odkloniti, toda na prvem mestu bi bilo potrebno postaviti nekatera vprašanja samim ZDA. Ni dvoma, da bi ZDA veliko lažje prenesle morebitno slabo voljo Kitajske kot pa Slovenija. In če bi Ujguri kadarkoli res prišli v Slovenijo, bi jim tukaj vsekakor morale biti zagotovljene vse človekove pravice, vključno z dostopom do sodišč in izpustitvijo. So ZDA na to pripravljene? Je na to pripravljena Slovenija? Tega še ne vemo. Vemo pa, da mnogi v ZDA že razmišljajo v tej smeri in se strinjajo z zahtevo, da naj njihova država najprej sama počisti pred svojim pragom. Da naj že enkrat upošteva sodbo Vrhovnega sodišča o institutu 'habeas corpus', ki smo si jo izborili že srednjem veku in vsem zaprtim omogoči ali pošteno sojenje, ali pa izpustitev.

In s tem se je mogoče strinjati. Ali kot o tragični zgodbi Ujgurov v Guantanamu zapiše Ellie Olson: »V tej zgodbi o lojalnosti in dolžnosti močno verjamem, da bi morali sprejeti ujgurske brate v našo skupnost. Tako bi mednarodni skupnosti pokazali, da znamo prevzeti odgovornost za naša dejanja ter da se bomo prenehali zanašati na širokogrudnost drugih narodov za rešitev naših problemov.« Odgovor slovenske diplomacije bi moral biti zelo preprost in odločen: da, vsekakor, toda pokažite vodstvo. Vodite z zgledom. Začnite zapirati Guantanamo, sodite jim, sprejmite nezakonito priprte. Vendar resno dvomim, da je ameriški diplomat na srečanju z Erjavcem slišal vsaj približno takšen odgovor.