Ne finančni oligarhiji: primer uspešne Islandije

Država je storila vse popolnoma obratno od tega, kar je od nje zahtevala finančna elita. Zadolžene banke je prepustila propadu – ter uspela stopiti na pot okrevanja. Dogovor med vlado in sindikati je bil uspešen. Kolektivne pogodbe o plačah sklenjene maja leta 2011 so podaljšali in delavcem zagotovili 3,25-odstotno povečane plač od 1. februarja letos. Tudi to, seveda, ni novica iz Slovenije, pač pa iz Islandije.

Samo dan pred začetkom stavke javnega sektorja v Sloveniji so omenjeni dogovor delodajalci in sindikati podpisali v prostorih Islandske konfederacije dela (ASÍ). Veljal bo do novembra leta 2013, podpisala pa sta ga predsednik Konfederacije islandskih delodajalcev (SA) Vilmundur Jósefsson in predsednik sindikata ASÍ Gylfi Arnbjörnsson. Oba sta izrazila zadovoljstvo nad tem, da je na trgu zaposlovanja za večji del leta »dosežen mir«.

To so novice, o katerih se v Sloveniji redko poroča. Jasno je tudi zakaj – gre za Islandijo, državo, ki je storila vse v nasprotju z priporočili »finančne industrije« in kljub slabim napovedim zelo uspešno preživela izjemno globoko krizo. Vodijo jo ljudje, ki so že velikokrat v zgodovini dokazali, da znajo misliti s svojimi glavami. Toda namesto »islandskega« modela se Sloveniji še vedno ponujajo bistveno drugačni, za najširše sloje držav bistveno hujši »modeli«. Na primer »latvijski« in »grški«. V Sloveniji je vse drugače kot v uspešni Islandiji.

»V Latviji in Grčiji, ki ju je kriza prizadela bolj od Slovenije, so bili sprejeti ukrepi veliko ostrejši. Obžalujemo, da so nekateri sindikati, ko še ni bilo znanih zaključkov, napovedali stavke in organizirali stavkovne odbore," je še aprila lani dejal Janša in dodal, da so ukrepi, ki so na mizi, daleč od tega, da bi zatirali socialni dialog.

Tako je torej petega aprila lani, ko se je vlada zdela še čila in krepka vsej Sloveniji in svetu sporočal slovenski predsednik vlade. In nato je Slovenija krenila po »latvijski« in »grški« poti – poti varčevalnih ukrepov, reševanja propadlih bank, »banksterjev« in tajkunov, predvsem pa zmanjševanja »socialnih transferjev« najbolj prizadetim in ranljivim skupinam prebivalstva. To naj bi bila namreč edina prava in zveličavna pot, po ocenah strokovnjakov Evropske banke in IMF-a – prehuda in zgrešena. IMF je namreč priznal, da so se evropski in njihovi finančni strokovnjaki pri ocenah posledic varčevalnih ukrepov zmotili kar za trikrat.

Načrtovan propad bank

Svetovni mediji zato kot primer države, v kateri se je gospodarstvo uspelo pobrati, vse pogosteje navajajo Islandijo. Še pred nekaj leti »propadlo« in »bankrotirano« državo, ki je storila čisto vse popolnoma drugače, kot so to zahtevali v IMF-u. In danes se kaže, da so imeli Islandci v resnici prav. Medtem ko so se države evropskih držav tri leta trudile prepričati svoje državljane da morajo plačati visoke obresti na obveznice je Islandija storila vse popolnoma obratno od tega, kar je od njega zahtevala finančna elita. Islandija ni pristala na to, da bi reševala (večinoma britanske) banke z denarjem davkoplačevalcev, pač pa je odločila, da bodo tudi banke seveda dobile svoj del državnega denarja – toda šele potem, ko in če bo v blagajni še ostalo, ko bo država izpolnila svoje obveznosti do svojih državljanov. Banke so seveda trdile, da je takšno ravnanje nezaslišano, da bo privedlo do nacionalne katastrofe in kolapsa celotnega islandskega gospodarstva. Evropska trojka (po slovensko: »strici iz Bruslja«) je trdila, da v Evropi ni mogoče zadržati enake ravni izobraževanja, zdravstvene oskrbe in pokojnin, kot je bila običajna v času njihovih staršev, toda Islandija je vse te zahteve gladko zavrnila. Vrednost islandske krone je padla za 50 odstotkov, nezaposlenost se je povečala na 10 odstotkov, devizne rezerve pa so odtekle v tujino. Islandija je nato izbrala močna zdravila – uvedla je mehanizme za nadzor odtekanja kapitala, ki so v Evropski uniji sicer prepovedani, uvedla je okoli 100 novih davkov in si izposodila denar od skandinavskih sosedov in IMF. Storila pa je še najpomembnejši korak – pustila je, da banke, ki so povzročile krizo, enostavno propadejo. Ker so vlagatelji izgubili vse, so se davkoplačevalci s tem prav tako rešili vseh bančnih bremen in dolgov.

Na poti okrevanja

Da so imeli prav, je vse bolj očitno. Tako na primer Bloomberg Businessweek opozarja na besede predstavnika IMF v Islandiji, da je "pristop Islandije k obnovi gospodarstva pripeljal do njegovega presenetljivega in močnega okrevanja«.

»Islandsko gospodarstvo je na poti okrevanja. Zamrznjeni otok na robu Atlantika, ki je doživel deset zaporednih četrtletij zmanjševanja bruto družbenega produkta, je nenadoma priča sedmim četrtletjem povprečne rasti v višini 2,5 odstotka bruto družbenega produkta letno – nekaj, kar lahko evropske države samo sanjajo,« je o Islandiji nedavno poročal BBC. Nezaposlenost je upadla na zavidljivih pet odstotkov. Predsednik države Olafur Grimsson, ki je dvakrat zavrnil podpis zakona, s katerim bi Islandija morala odplačati 2,3 milijarde funtov, ki so jih britanski bankirji izgubili v islandskem bančnem sistemu leta 2008, trdi, da so na otoku še zmeraj »večinoma ribiči in kmetje«. Za britanske posojilodajalce je zato morala poskrbeti kar Velika Britanija. Za razliko od Slovenije, kjer so referendumi o »slabi banki« in prodaji državne »srebrnine« prepovedani – za razliko prejšnjih o »malem delu«, pokojninski reformi itd., ki so bili državi menda povsem nenevarni in za ustavne sodnike povsem sprejemljiv – so se na Islandiji odločili, da ljudem vrnejo pravico do odločanja. »Gospodarstvo ni samo odmev bank. Je skupnost ljudi. Če se ljudje ne počutijo močne, potem je vseeno kakšne davčne ukrepe sprejmete. To je pokazal referendum o hranilnih vlogah. Vsakemu Islandcu je bil dan glas in vsak je dobil nov občutek samospoštovanja; to je družbo naredilo močnejšo, ta demokratična stvar je ljudem omogočila, da se počutijo močne,« opozarja predsednik Islandije. Država je kljub temu morala uvesti varčevalne ukrepe in višje davke. Mnogi se tudi niso izognili odplačevanju precej višjih zneskov kreditov. Družina Magnusson je na primer vzela 6 milijonov kron kredita in sedaj dolguje še 9,7 milijona kron, čeprav je v dvanajstih letih in pol odplačala že 5 milijonov kron kredita. V družini so zato jezni in žalostni, kajti čeprav je »dežela narejena iz ljudi, in je narod sestavljen iz ljudi in so družbe sestavljene iz ljudi, se zdaj vseeno zdi, da banke vodijo družbe in to je strašno narobe«. Mnogi imajo zato več služb hkrati in delajo tudi 60-70 ur tedensko.

Danes v Islandiji opozarjajo svoje britanske sosede, naj ne nasedajo »lažnemu gospodarstvu«, finančno gospodarstvo pa ni realno, ker»pobere najboljše.

V nasprotju s tem pa so druge vlade – in med njimi tudi Slovenija – stopile na pot, ki so jo predlagale svetovne finančne institucije in s tem po oceni nekaterih analitikov storile isto napako, kot jo je že pred 2000 leti diagnosticiral grški zgodovinar Plutarh, ki je zapisal, da je »nesorazmerje med številom bogatih in siromašnih smrtno zlo za vsako republik« ter da bo »gospodarstvo bolj zdravo, če bodo bogastva v rokah siromašnih in ljudi srednjega razreda in ne sme biti zbrano v rokah manjšine.«

Islandija se je verjetno uspela upreti finančnemu kapitalu tudi zato, ker gre za relativno majhno gospodarstvo s samo 320.000 prebivalci. V vseh drugih državah finančni krogi ne odstopajo tako zlahka od svojih načrtov, razen če naletijo na vztrajen odpor množic ljudi. Če je Islandija samo izjema, ki potrjuje pravilo ali pa primer, ki prinaša nova pravila igre vsem »banksterjem« na svetu, pa bomo lahko videli že kmalu – tudi na primeru Slovenije.