Kakšna je slovenska medijska krajina in kako jo izboljšati

Obiskovalci okrogle mize na temo Slovenske medijske krajine in medijske svobode pri nas, ki so jo priredili na Društvu Slovenskih pisateljev, lahko danes bolj kritično berejo. O odnosih med novinarsko skupnostjo, politično oblastjo in bralci so spregovorili filozof Boris Vezjak, publicist Vlado Miheljak, ter novinarja Dejan Karba in Matej Šurc. Je možen pakt s hudičem? Kaj je pristransko? Kdo vpliva na delo medijskih hiš? Kako urediti lastništvo, da se ne bi več? To je le nekaj vprašanj, na katera so udeleženci iskali odgovore. In jih nekaj tudi našli.

Debato je začel Miheljak, ki je opozoril, da živimo v medijski demokraciji. »To pomeni, da realnosti same po sebi ni. Da se realnost oblikuje šele skozi medijsko posredovanost.« Zato je nadzor medijev želja vsakršne oblasti in vseh politikov.

Ker si medijski ustvarjalci, tako kot vsi drugi, želijo varnosti, se je pojavila tendenca, da se političnih in ekonomskih skupin ne kritizira, če za to ni tehtnih razlogov. To je Miheljak opazil pri nekdanjem uredniku Dela Petru Jančiču, ki je ob kandidaturi za to mesto zapisal, da bo »poskrbel, da bo časopis mnenja o delu novinarjev in urednikov (natančnost, poštenost, uravnoteženost) občasno preverjal pri najpomembnejših osebnostih na različnih področjih, ki se v časopisu pojavljajo, in med bralci.«

A Miheljak je opozoril, da pakt s hudičem ni možen. »Na razpolago ne moreš dati samo svojega telesa, ampak tudi dušo. Varnost brez svobode pomeni klinično smrt novinarja. Podobno kot duševni bolnik neredko naredi samomor iz strahu, da mu strežejo po življenju. Iz panike, da bi mu kdo kaj naredil, naredi sam. Ubijem se, da me ti ne ubiješ. Podredim se, da me ne bi podredil,« je bil nazoren.

Druga iluzija, ki jo je omenil publicist in psiholog, je, da je možno sožitje svobode in novinarske varnosti. »Če si svoboden, nisi varen, ker si moteč. Zato, če hočeš biti varen, ne moreš biti svoboden,« je pojasnil, in dejal še, da sodelovanje med novinarji in politično močjo ni možno. »Ali se politika boji novinarjev, ali pa je obratno,« je dejal.

Temeljni problem pri nas je, da se novinarji, zato da bi se izognili konfliktom, izognejo tudi kritičnim glasovom v družbi. »Umaknejo prostor tistim, ki bi v njihovem mediju, čeprav v svojem imenu, izražali kritiko. Tako še utrjujejo stanje, ki probleme povzroča. Ker je situacija neznosna, se izogibajo tistim, ki bi javnosti povedali, da je neznosna.« Zato je po njegovem nujno treba iskati zavezništvo med javnostjo in novinarji, saj svojo avtonomijo in svobodo novinarstvo ohranja prav s paktiranjem s kritično javnostjo.

Besedo je prevzel Vezjak in kot največjo pomanjkljivost slovenskega novinarstva izpostavil pomanjkanje raziskav na temo pristranskosti. »Ker nismo definirali pojma medijske pristranskosti, se je ta naselila v medijski prostor. Dobili smo neskončno medijsko sovraštvo in delitev na leve in desne medije, politično pristranske medije, kjer se obe strani obkladata, katera je bolj, katera manj pristranka. In če ni meril, potem ta igra lahko poteka v neskončnost.«

Zaradi te delitve na leve in desne medije se normalnim medijem avtomatično pripiše levo usmerjenost, ki je v pretežni meri ni, je še dodal, in opozoril, da bi morali te medije 'dvomljivega slovesa' označevati drugače. »Ti mediji niso samo neprofesionalni, ampak so tudi politično diktirani. Ko na ta način označimo medije kot desne, oni naredijo pameten korak naprej: 'Mi smo desni mediji, vi ste pa levi, in tako pač je.' Desna politična pristranskost se tako legitimira, čeprav v njih prevladuje ideja diskreditacije.«

Vezjak je dejal še, da se za razliko od prejšnjega Janševega mandata pritiski na medije izvajajo bolj potiho, prikrito. »Zdi se, da se Pivovarna Laško (lastnik Dela) dobrika oblasti, da bi dobila reprogram kredita, ki bi ga pridobila s strani države vodenih bank,« je dejal.

Novinar Dela Karba je to potrdil. »Delo je že nekaj let v fazi digitalizacije. Bolj ko se je bližal datum reprograma kredita, bolj je preoblikovanje stagniralo.« To, kar se je zgodilo njemu, ko je bil (začasno) prisilno odpuščen, povezuje s tem, da je s poročanjem o Rodetu in s preverjanjem informacij o premierjevem sinu ogrozil ta reprogram posojila. »Ne trdim, da je to res, ampak mislim, da sta Laško in Cerkev dosegla dogovor, da bo Cerkev pomagala pri reprogramiranju kredita,« je dejal. »Če se na delu ne bi zgodil preboj, novinarska kolegialnost, bi jaz gladko letel iz službe. Novinarji so prvič stopili skupaj, kar se v primeru Matije Graha ni zgodilo.«

Mimo aktualnega dogajanja ni šlo.

Na vprašanje, ali se lahko ponovi pritisk na medije, ki smo mu bili priča leta 2006 in 2007, je Miheljak odgovoril, da »Janši vse razpada, izgubil je legitimnost in legalnost. Od leta 2004 do 2008 mu ni bilo vseeno, da bomo predsedovali EU. On je takrat napačno predpostavljal, da te EU gleda in ti kaj naredi, če narobe delaš. Od Orbana se je naučil nekaj: EU se sicer jezi, te obravnava v parlamentu, a zgodi se ne nič. Orban je preobrazil Madžarsko, pa se ni nič zgodilo. Poduk temu je, da na EU ne moreš računati, da bi kogarkoli zaščitila, ker tudi nima nobenega vzvoda za to.« Zaradi tega je možno, da bo Janša ponovno napadel medije, če si bo hotel pridobiti legitimnost vladanja.

Za Šurca je Janševa zgodba zaključena, zanj je 'mrtvo meso', kot se je izrazil. »V sodobni demokraciji, kar Slovenija je – kolikor čudno se to sliši –, taki ljudje, ki so korumpirani, nimajo kaj iskat tukaj. Pa Janković isto. Nimajo kaj iskat! Ali bojo šli danes, jutri, pojutrišnjem, je vseeno. Vozite. Hvala, nasvidenje. Ne obstajate,« je dejal vzneseno.

Ob koncu okrogle mize je povezovalec Igor Koršič govornike vprašal, kaj bi bilo treba narediti, da bi se stanje izboljšalo. Karba, Miheljak in Šurc so dejali, da je pomembna solidarnost v uredništvu in medijskimi hišami. Bolj bi se morala angažirati tudi civilna družba.

Šurc je omenil tudi razmere med mladimi novinarji: »Vse se začne in konča pri denarju. Koliko je redno zaposlenih mladih novinarjev? Vsi so od danes do jutri. Honorarci držijo gor medijske hiše. Omogočiti jim je treba, da lahko delajo, kot je treba.« Njegove besede je iz občinstva dopolnil Gojko Stanič, ki je menil, da je prekarnost novinarskih poklicev največji vzrok samocenzure. Kot je še dodal, bi morali mediji urediti lastništvo tako, da bi njihovi lastniki postali novinarji in bralci.

»Slovenski novinarji v povprečju ne mara prav posebej slišati za svobodo in se boriti za svojo avtonomijo. In to je problem. Biti morajo bolj profesionalni, bolj avtonomni, bolj svobodni,« pa je dejal Vezjak.