Nerazumne zahteve

Slovenija ima pravico zahtevati mejo s Hrvaško v skladu s katastrskimi mejami občine Piran, vse več od tega pa bi bilo v nasprotju s temeljnimi načeli mednarodnega prava

Nujno zasedanje odbora za zunanjo politiko, ki je potekalo v »gluhi sobi« in se je vrtelo okoli »priprav na zagovor pred arbitražnim sodiščem« ter v zvezi z mejo s Hrvaško, je tokrat resnično potekalo na zelo pravem mestu. Ni namreč šlo samo za varnost in zaupnost, šlo je tudi za simboliko. Gluha soba je namreč nadvse primerno mesto za zasedanje zunanjepolitičnega odbora parlamenta, ki že dve desetletji posluša in še vedno s težavami sliši razumne argumente.

Poslanci so namreč, kakor da bi bil slovenski parlament res popolnoma gluh za mednarodnopravne argumente, ponovno razpravljali o problemih, o katerih se je v slovenski javnosti in še posebej tudi na straneh Mladine razpravljalo že pred skoraj dvema desetletjema, takoj po osamosvojitvi Slovenije. Zadnjič na primer leta 1994, ko smo odgovarjali na pismo tedanjega predsednika OZP Zorana Thalerja in pojasnili, zakaj zahteva po meji na reki Mirni in njegovo prepričanje, da je »potrebno zahtevati čim več, da bi dobili vsaj nekaj« enostavno ni v skladu z mednarodnim pravom in ni prepričljiva.

Stari zunanjepolitični otrobi

In točno o tem so poslanci tega sklica slovenskega parlamenta razpravljali znova. Pravzaprav so razpravljali o dveh predlogih - »uradnem«, ki ga zastopa MZZ ter predlogu Marjana Podobnika in njegovega zavoda, ki je predlagalo »razširitev« slovenskih pogajalskih izhodišč oziroma postavitev zahteve po – Savudriji oziroma celo po meji »na reki Mirni«. Da Slovenija zahteva 1,13 kvadratnega kilometra veliko območje južno od reke Dragonje, kjer ležijo zaselki Mlini, Škrilje, Bužini in Škodelin seveda ni sporno. Manj Slovenija ne more zahtevati, saj bi taktični "umik" Slovenije iz tromeje občin Sečovlje, Savudrija in Kaštel na sredino reke Dragonje, ki bi Hrvaški tudi de jure prepustil spornih 113,279 hektarjev ozemlja (ki jih Hrvaška dejansko že "ima" oziroma dejansko nadzoruje), po sedanjih predlogih slovenskih pogajalcev bil možen le v primeru, če bi si Slovenija pridobila izhod na odprto morje in ustrezni del Piranskega zaliva. Prav o tem pa bo seveda šele odločalo arbitražno sodišče, zato Slovenija od te zahteve ne more odstopiti.

Vendar pa Slovenija zelo težko zahteva tudi karkoli več od tega. Sporno je bilo predvsem to, da so nekateri ministri Nove Slovenije in nekateri strokovnjaki iz zgodovinskega dela komisije predlagali »širše zastavljen« predmet spora s katastrskima občinama Kaštel in Savudrija in kopensko mejo do rta Savudrija. Zavod 25. junij je zato zahteval predvsem »podrobno opredelitev spora«, to pa tako, da bi pri tem določanju meje »Slovenija s polno odgovornostjo povsem kredibilno in dobronamerno zahtevala upoštevanje načela pravičnosti, ki vključuje dejstvo, da je več kot sto tisoč Slovencev pripadlo Italiji zato, da je takratna SFRJ, današnja Hrvaška, dobila Istro, Kvarner, nekatere otoke...« Prav tako pa bi po oceni Marjana Podobnika Slovenija morala »kot predmeta spora opredeliti odcepitve katastrskih občin Kaštel in Savudrija od občine Piran in priključitve občini Buje, kar je bilo »v nasprotju z Londonskim memorandumom« oziroma »predstaviti dejstva« glede »zadnje mednarodne priznane meje na reki Mirni«.

V tem trenutku je popolnoma vseeno, kaj je bil pravi vzrok za zaplet - fotografija iz Ruplove »Bele knjige« o meji s Hrvaško, na kateri sta v grobem začrtani katastrski občini Kaštel in Savudrija, ki sta bili nekdaj del piranske občine, ponovno prebiranje publikacij zavoda 25. junij o »zgodovinskih mejah« Slovenije v Istri ali kaj tretjega – slovenska zunanja politika je Hrvaški neposredno pred najpomembnejšim trenutkom v arbitražnem postopku poslala signal, da sama točno ne ve, kaj hoče.

Ker so bile vse razumne razprave preslišane, Marjan Podobnik pa si je pridobil tudi naklonjenost številnih poslancev NSi in SDS, so bili člani OZP skupaj s predsednikom Ustavnega sodišča dr.Ernestom Petričem, predsednikom razpadajoče vlade Janezom Janšo in zunanjim ministrom v odhodu Karlom Erjavcev prisiljeni več kot devet ur premlevati že davno premlete in prežvečene zunanjepolitične otrobe, da bi na koncu prišli do že stokrat potrjenega spoznanja, da bo res najpametneje, če dajo zeleno luč predlogu, ki ga je potrdilo tudi ministrstvo za zunanje zadeve in ima edini tudi široko strokovno podporo slovenskih strokovnjakov za mednarodno pravo. To pa seveda pomeni, da Slovenija ne bo zahtevala nemogočega oziroma »meje na Mirni« ter hrvaške Savudrije.

Zgodba je seveda zelo stara. Razprave, ki so znova potekale za tesno zaprtimi vrati državnega zpora imajo že zelo dolgo zgodovino. Vse skupaj se je začelo, ko so poslanci Dimitrij Rupel, Zmago Jelinčič in Zoran Thaler obiskali sporne zaselke na južni meji. To je bilo 14. junija 1994. V kontekstu zapletov z južno mejo se je kasneje zgodila tudi zavrnitev ratifikacije Sporazuma o obmejnem sodelovanju, ki ga je dve leti blokirala prav Slovenska ljudska stranka, razmere pa so se še dodatno zaostrile zaradi poraznega sklepa Bajukove vlade o "stalni prisotnosti policije na levem bregu Dragonje v katastrski občini Sečovlje", ki bi ob poskusu realizacije gotovo pripeljala do resnih oboroženih konfliktov s Hrvaško. Slovenski parlament je prav tako, čeprav po vrsti enostranskih hrvaških dejanj (graditev mejnih prehodov, nadzoru v Piranskem zalivu) pri določitvi občin vključil in nato izključil sporne zaselke iz slovenskih občin. Ti so kasneje dobili hrvaške, pa tudi slovenske hišne številke. OZP tokrat v državnem zboru o omenjenem problemu južne meje ni razpravljal prvič – še bolj je prilil olja na ogenj že leta 1994, ko je kot slovensko pogajalsko stališče zahteval "mejo na Mirni", kar ni bilo daleč od podobnih zahtev Starmanovega odbora in Slovenske nacionalne stranke, ki sta se zavzemala za postavitev slovensko-hrvaške meje precej južneje od sedanje zahteve po meji »na Dragonji« oziroma kanalu sv. Odorika. Istočasno je slovenska politika storila le malo za to, da bi imela v rezervi sredstva za učinkovite odgovore na hrvaško politiko gotovih dejstev. Tudi politika Hrvaške ni bila veliko boljša. Hrvaški policijski čolni so redno vstopali v sporni “trikotnik” morja, ki si ga v Piranskem zalivu in južno od njega prisvajata obe državi in privajali slovenske ribiče. Načela, ki jih je Hrvaška zagovarjala na svojih južnih mejah, ni želela uporabiti na svoji severni meji. Na jugu, v razmejitvijo z Bosno, Hrvaško in Srbijo je Hrvaška želela mejo, kot je zapisana v katastrih, na severu pa mejo, kot se je "de facto" ustvarila z nadzorom hrvaške policije v slovenskih delih občine Piran. Tu je tudi Hrvaška ravnala enostransko in nenačelno, saj občini Piran formalno res pripadajo tudi Škrile, Bužini, Mlini in Škodelini.

Toda vsi ti poskusi spreminjanja stanja so bili dejansko zaman. Arbitražno sodišče bo namreč pri svojem delu upoštevalo dejansko stanje in ne bo sprejelo nikakršne odločitve po nekakšni trgovski logiki, češ, bolje da zahtevamo »mejo pri Dubrovniku« samo da bi jo dobili »pri Zadru« kot je te zahteve lepo karikiral zunanji minister Erjavec. Sicer pa je bilo vse to jasno že leta 1992, ob razpadu Jugoslavije. Na vprašanje lorda Carringtona Badinterjevi komisiji, ali je vse notranje meje, ki razmejujejo Hrvaško, Srbijo ter Bosno in Hercegovino potrebno smatrati za mednarodne meje je namreč Badinterjeva komisija odgovorila, da se bodo "demarkacijske črte med Hrvaško in Srbijo ali Srbijo in Bosno in Hercegovino ali morda med drugimi neodvisnimi državami lahko spreminjale samo po poti svobodnih in medsebojnih dogovorov" in da, če ne pride do dogovora, "prejšnje meje dobijo značaj meja, ki jih ščiti mednarodno pravo".

Nove zahteve – kršitev mednarodnega prava

Kar seveda pomeni, da so »demarkacijske črte«, ki še danes obkrožajo omenjene države – pa tudi Slovenijo –, »meje«, ki so zaščitene z mednarodnim pravom, ne glede na vse kasnejše poskuse osvojitev, razširitev ali odcepitev raznih ozemelj. V obrazložitvi stališča je bila Badinterjeva komisija popolnoma jasna: "To je sklep, ki ga zahteva princip spoštovanja ozemeljskega "statusa quo" in še posebej načelo "uti posidetis juris qui", ki danes, čeprav je bilo najprej priznano v reševanju problema dekolonalizacije v Ameriki in Afriki, predstavlja princip, ki ima, kot je določilo tudi Meddržavno sodišče, splošno veljavo... Ta princip nima značaja posebnega predpisa, ki ne bi bil povezan s sistemom mednarodnega prava. Zato predstavlja splošen princip, ki je logično povezan z pojavom pridobivanja neodvisnosti, v kateri se manifestira."

Ker se je torej tresla gora, rodila pa zunanjepolitična miš, ostaja – vsaj do odločitve arbitražnega sodišča – vse tako, kot je bilo že doslej. Hrvaška stran bo tako kot izhodiščno ozemeljsko točko za razdelitev morja najverjetneje predlagala sedanjo strugo Dragonje in razdelitev Piranskega zaliva »na pol«, medtem ko Slovenija to zavrača z argumentom, da meja katastrske Piranske občine poteka celo južneje od sedanjega toka Dragonje. Slovenija bo tako zahtevala določitev meje po katastrskih občinah, torej južneje od Dragonje, s tem pa bo zahtevala zase tudi skorajda cel Piranski zaliv. Katastrska meja občine Piran namreč sega preko Dragonje, tako da je med reko in med mejo občine ob hribu samo kakšnih 200 metrov gospodarsko nepomembnega, vendar strateško zelo pomembnega šavja. Bolj skrajna stališča, ki bi zahtevala sedanjo hrvaško Savudrijo in nato še pomembnejši kos morja ob Istri – prav to pa zahteva Zavod 25.junij – pa bi bila v nasprotju s pomembnimi mednarodnimi dokumenti (npr. Helsinška sklepna listina), sklepi Badinterjeve komisije, predvsem pa načelom nespreminjanja meja.