»Stranke so se v celoti polastile oblasti ljudstva«

Govor Toneta Peršaka na javni tribuni Slovenska kultura sredi razpada vrednot v Cankarjevem domu.  Peršak je poudaril da je to, kar lahko danes razberemo iz novoreka etablirane slovenske politike, nekakšen ideološki spaček neoliberalizma in celo skrajnega konservativizma, ki človeka v celoti podreja na videz gospodarstvu, v resnici kapitalu in zahtevam po rasti kapitala oziroma dobičkih in hkrati zahteva od njega spoštovanje davno preseženih moralnih norm, predsodkov in omejitev.

Spoštovani, v minutah, ki jih imam na voljo, želim izpostaviti procese, ki so, ob mnogih drugih, bistveno prispevali k temu, da je stanje danes takšno, kakršno je, in da terja temeljit prevrat.

Slovenci smo se s plebiscitom z visoko stopnjo soglasja dokončno vzpostavili kot družbena skupnost ali nacija v sodobnem pomenu besede, kot skupnost, ki se opredeljuje kot kulturna in socialna skupnost in ne samo kot narod v etničnem pomenu besede, torej kot skupnost s skupno voljo po samostojni poti v prihodnost, po lastni državi in demokraciji. Tedaj dosežena enotnost in volja, da Slovenci poslej živimo sami s seboj, je po moji sodbi tudi izraz ponotranjenja sprave in volje, da presežemo nekdanje razkole in vzroke zanje, vključno s kulturnim bojem in državljansko vojno v času NOB. To je bil pozitivni kapital, s kakršnim je začela svojo pot malokatera država na svetu. Plod tega soglasja pa je bila v bistvu samo še sodobna in v prihodnost odprta Ustava RS, sprejeta 23. decembra 1991, sprejeta kljub temu, da so tedaj že stekli procesi, ki so rušili doseženo soglasje in preusmerjali poglede od prihodnost v preteklost ter obujali nekdanja neskladja in sovraštva.

Plebiscit in ustava sta bila izraz volje po celoviti spremembi, vključno z uveljavitvijo novih, s časom in drugačnim družbenim sistemom skladnih vrednot, ne da bi s tem zavrgli dotedanje vrednote kot denimo solidarnost med člani in sloji družbe, izkušnjo NOB, kulturne dosežke ipd. Zgodilo pa se je, da je velik del politike volji ljudstva navkljub zahteval popoln prevrat v tem pogledu in skušal vsiliti vrednostni sistem in domnevno edino veljavne norme iz časa pred II. svetovno vojno in tako rekoč restavrirati stanje iz prve polovice 20. in celo iz 19. stol., obenem pa vcepiti državljanom domnevne vrednote združujoče se Evrope oz. sodobne zahodne civilizacije in globalizacije, kar se je s časom izkazalo kot svojevrstna variacija neoliberalizma brez učinkovitih družbotvornih dejavnikov.

To, kar lahko danes razberemo iz novoreka etablirane slovenske politike, je nekakšen ideološki spaček neoliberalizma in celo skrajnega konservativizma, ki človeka v celoti podreja na videz gospodarstvu, v resnici kapitalu in zahtevam po rasti kapitala oziroma dobičkih in hkrati zahteva od njega spoštovanje davno preseženih moralnih norm, predsodkov in omejitev – spomnimo se razprav ob družinskem zakoniku, o izbrisanih ipd.

Skladno s povedanim v javnem življenju ponovno vse bolj prevladujejo sprenevedanje, hipokrizija, lažna morala, metode javnega diskreditiranja in manipulacij v politično pristranskih medijih, a hkrati tudi sodbe, da pripadnost tej ali oni politični opciji opravičuje neprimerno ravnanje, neznanje, laži, prilaščanje skupnega premoženja ipd. Prevzeli smo, zelo navdušeno, formo oziroma videz demokracije, bistva in vsebine, to pomeni dialoga in iskanja čim višje stopnje soglasja o urejanju javnih zadev, pa ne. Slovenska demokracija se je z leti, skladno z naravo naših političnih strank povsem izrodila.

Stranke so se v celoti polastile oblasti ljudstva, čeprav ustava pravi, da ljudstvo izvaja svojo oblast neposredno in preko volitev, torej ne samo preko volitev!

Slovenske stranke po pravilu niso programske, temveč personalne stranke, ki jih v maniri totalitarističnih partij vodijo oboževani »ljubljeni vodje«, ki jim članstvo slepo verjame in zaupa, jih ne nadzoruje in ne dovoli pripomb v zvezi z njihovim delom, četudi je morda oporečno, kajti »ljubljeni vodje« imajo znotraj strank in deloma tudi volivcev teh strank status nedotakljivih idolov ter absolutno oblast.

Stranke povečini nastopajo ideološko, ne programsko, ljubljeni vodje avtokratsko in zahtevajo od članov, poslancev, svojih županov, občinskih svetnikov popolno pokornost, jim ne dovolijo glasovati po lastni vesti, jim ne dovolijo dialoga z drugimi poslanci ali svetniki, hkrati pa jim za zvestobo opravičijo sleherno napako, goljufijo ali drugo etično nečednost. V parlamentu vladajo preglasovanje, celo rušenje dejansko koristnih predlogov, gluhota za argumente, podtikanja, laži ipd.

Skratka, demokracija je zreducirana na zgolj videz, v resnici pa prevladuje totalitarni sindrom, ki izključuje tudi dialog z drugimi družbenimi podsistemi, kajti o čisto vsem odloča zelo ozki in ozkogledi »partijski« vrh trenutne koalicije ali kar najmočnejše vladne stranke. Od tod predlogi, da je treba onemogočiti ali vsaj zelo otežiti referendum, preprečiti vse druge oblike neposredne demokracije, ukiniti državni svet, nevtralizirati javnost, kulturo, šolstvo, znanost, si podrediti medije …

Vprašanje kulture v tem svetu brez vrednot in veljavnih etičnih norm? Kultura je temeljnega pomena za družbo; kultura ustvarja, nenehno preoblikuje družbo, ustvarja njeno identiteto in jo hkrati izraža. V stiku s kulturo, naj bo dejaven ali pasiven, družba kot skupnost posameznikov in skupin, prepoznava samo sebe, sodi o sebi, izraža zadovoljstvo in nezadovoljstvo in se vedno znova skuša preoblikovati, izpopolniti itn. Seveda kultura ni samo umetnost, je pa najbrž umetnost njen vrh in najučinkovitejši medij tega samoprepoznavanja družbe in posameznika, za katerega je občutje pripadnosti družbi in tudi kulturi ena važnih komponent njegove identitete. Kultura je ob socialni integriranosti družbe najpomembnejša sila kohezije za obstoj družbene skupnosti.

Dejstvo, da politika po osamosvojitvi, nemalokrat celo skozi izjave in odločitve politikov, ki so prišli v politiko iz kulture, kulturo dokaj grobo odriva na obrobje, zavrača dialog z njo v slogu izjave »Zdaj imamo stranke zato, da urejajo in se brigajo za javne zadeve, vi pišite, skladajte, slikajte in se ne vmešavajte v naše delo!« je torej razumeti kot protidružbeno in celo nedržavotvorno držo, kar je skladno s hlapčevstvom slovenske politike, kajti država je ali mora biti ustanova družbe v celoti, v kateri mora sleherni posameznik in sleherni segment družbe imeti svoje mesto in svojo vlogo in možnost za vpliv na odločanje. Kultura je že odrinjena na rob in v položaj prostočasne dejavnosti, ki ni nujno potrebna, in ki predvsem veliko stane in neposredno škoduje kapitalu, torej ne gospodarstvu, temveč kapitalu.

Dejstvo je, da se je slovenski politiki ob prizadevanju, da se polasti gospodarstva, v bistvu kapitala, zgodilo, da si je kapital podredil njo in jo skoraj zasužnjil, in da od nje zahteva, naj v največji možni meri zreducira stroške za vse dejavnosti, ki ne služijo neposredno rasti kapitala; to pomeni, da kapital in tudi politika vedno bolj krčita javna sredstva za kulturo in silita kulturo, naj sprejme diktat kapitala in preprosto dela tisto, kar potrošniki želijo, in kar prinaša dobičke. To pomeni, da jo želi potisniti v sfero množične kulture, ki je potrošno blago, podrejeno zakonom trga. Družba pa naj bi se podredila in se razvijala v skladu z zahtevami in merili multinacionalnega kapitala ali, kot je večkrat slišati, po zgledih iz razvitega zahodnega sveta!