Janševi prozorni manevri in zavajanja

Želeli bi Savudrijo, še dve leti po osamosvojitvi pa slovenski državni organi niso imeli pojma, kateri prebivalci živijo v spornih zaselkih na hrvaški strani meje

Vladna odločitev, da spremeni petkovo odločitev in ne podpre memoranduma o meji s Hrvaško, je znova zarožljala z okostnjakom že precej razmajane vlade. Zunanji minister Karel Erjavec je dejal, da predlog memoranduma za arbitražo z oznako 1A, za katerim stoji Zavod 25. junij, Sloveniji škodi, čeprav naj bi imel podporo predsednika vlade Janeza Janše.

"Novi predlog, tako imenovani predlog 1A, je škodljiv za slovenske interese. Težko ga je argumentirati, ker je treba vedeti, da bo arbitražno sodišče o meji s Hrvaško presojalo po mednarodnem pravu in je zato treba imeti tudi prave argumente. Mednarodni odvetniki, ki smo jih najeli, popolnoma stojijo za predlogom zunanjega ministrstva. Glede na to, da je zadeva s strokovnega dela prišla v politične vode, mislim, da je prav, da DZ sprejme končno odločitev. Upam, da bo toliko treznosti, da bo sprejet predlog, ki je strokovno pripravljen in tudi po navodili naših mednarodnih pravnikov, torej predlog zunanjega ministrstva," je dejal zunanji minister Karl Erjavec v izjavi novinarjem pred sejo odbora državnega zbora za zunanjo politiko. Odbor za zunanjo politiko je medtem na zaprti seji ponovno razpravljal in potrdil predlog MZZ. Po seji odbora se je ob 16. uri začela zaprta seja DZ glede iste teme, potrjevali pa naj bi še mandate treh novih poslancev.

Kdo je pripravil predlog 1A, se uradno še ne ve, čeprav na poziv, da se ta predlog sprejme, javno poziva Zavod 25. junij. Vlada je sicer v soboto na dopisni seji sprejela sklep, s katerim DZ predlaga, da se opredeli do dopolnitve predloga memoranduma Slovenije v zadevi arbitraže o meji s Hrvaško z izhodišči, kot so opisani v prilogi 1A. Tako je delno spremenila predlog s petkove seje vlade, ko je DZ predlagala, naj se odloči, ali bo Slovenija v memorandum vključila predlog A ali 1A. DZ naj bi se torej glede na omenjeni petkov sklep odločil med dvema različicama, zdaj pa vlada pričakuje le, da se DZ opredeli do priloge 1A, ki naj bi vključevala zahtevo po pripojitvi Savudrije Sloveniji. Alternativni predlog, kot je znano tudi iz stališč Zavoda 25. junij, naj bi se namreč zavzemal, da Slovenija pred arbitražnim sodiščem zagovarja kopensko mejo na Savudrijskem polotoku, s čimer bi bil slovenski tudi cel Piranski zaliv.

Predsednik vlade je pri svoji argumentaciji potrebe po 'spremembi' predloga MZZ spomnil na sklepe Državnega zbora, ki je leta 2009 v zvezi z arbitražo sprejel sklep o zaščiti slovenskih interesov. Vlada naj bi se za napotitev zadeve na DZ odločila zaradi problema "povsem formalne narave, glede na sklepe, ki jih je sprejel DZ". Zatrdil je, da vlada kot izvršilna oblast ne more iti čez tovrsten sklep DZ, kar je formalni razlog, da mora parlament obravnavati izhodišča za memorandum in sam memorandum ter se odločiti, kakšno besedilo bo poslala na arbitražno sodišče, je dejal premier.

Opozicija je omenjena stališča že kritizirala. Poslanka največje opozicijske stranke PS in podpredsednica OZP Janja Klasinc je dejanje vlade označila za nesprejemljivo in neresno. Sloveniji se mudi, OZP pa je pozitivno ocenil pripravljeno gradivo, je poudarila Janja Klasinc. Opozorila je tudi, da je imel premier Janša leto dni časa za ukvarjanje s temi vprašanji, a se je začel z njimi "ukvarjati slab mesec preden moramo oddati memorandum v Haag". Ravnanje okrnjene vlade sta kritizirala tudi predsednik SD Igor Lukšič in voditeljica PS Alenka Bratušek. Da si je Slovenija s spreminjanjem stališč 'zabila avtogol', pa poroča tudi reški Novi List.

Čeprav se premier sklicuje na Državni zbor, je takšno sklicevanje seveda prozorno, saj je v arbitražnem zboru natančno določeno, da je potrditev memoranduma najprej delo vlade, šele nato pa Državnega zbora. Izigravanje postopka v Sloveniji bi lahko bilo zato še kaj več kot zolj poniglavost – gre tudi za izigravanje mednarodnega prava in že danih mednarodnih zavez Slovenije. Očitno si Janša na zelo preprost način ustvarja še dodaten prostor za to, da bo čez čas, ko bo odločitev o meji znana, lahko znova iz udobne pozicije napadal razsodbo arbitražnega sodišča in zatrjeval, da njegova stranka nikoli ni glasovala za nekaj, kar je bilo 'škodljivo' za slovenske nacionalne interese, saj so to naredile 'leve' stranke v slovenskem parlamentu.

Pri odločanju o tem, kateri državi pripada kakšen del morja, se mednarodna sodišča ravnajo po preprostem načelu – državi, ki ima obalo, pripada tudi morje pred to obali. Predlogu okrnjene vlade, ki za Slovenijo zahteva nič manj kot mejo pri Savudriji, je zato potrebno priznati, da je utemeljen na jasni in preprosti logiki. Kajti če bi arbitražno sodišče Sloveniji res dodelilo kopensko mejo ob južnih mejah katastrske občine Savudrija, potem bi Sloveniji brez kakršnih koli pravniških akrobacij, zgolj na osnovi preprostih pravil mednarodnega prava, pripadel tudi 'stik' z odprtim morjem. Predlog Zavoda 25. junij, ki se je nenadoma spremenil v predlog okrnjene vlade, je v tem pogledu zagotovo povsem na mestu. To je vsekakor edini predlog, ki bi Sloveniji zagotovil okoli 200 kvadratnih kilometrov morja več, kot pa bi ga Sloveniji pripadlo sicer, da o nespornih pravicah izkoriščanja podmorskih bogastev in pravici do izključne jurisdikcije nad ozemeljskimi vodami, ki bi pripadle Sloveniji in podobnih bombončkih, sploh ne govorimo.

Predlog ima eno samo majceno težavico: Na vladni mizi se je znašel 59 let prepozno. S Spomenico o soglasju iz leta 1954 (t.i. londonski sporazum) je namreč Svobodno tržaško ozemlje (STO) prenehalo obstajati, cona A je bila priključena Italiji, cona B pa Jugoslaviji. Dokončno je bila meja med Italijo in Jugoslavijo potrjena z Osimskim sporazumom, ki sta ga podpisali Socialistična federativna republika Jugoslavija in Republika Italija 10. novembra 1975 v italijanskem mestu Osimo, toda notranja razdelitev ozemlja cone B je bila nato stvar Jugoslavije. Takrat je bil zadnji trenutek, da se meje morda postavijo drugače. Morda celo na Mirni. Vendar se to ni zgodilo. Zakaj? To je zanimivo vprašanje, vendar zanimivo za zgodovinarje. Za mednarodne pravnike se zgodba na tej točki konča. Slovenija je vse od tedaj imela meje, ki so bile drugačne. Trditi leta 2013, da bi Slovenija morala imeti drugačne meje, je zato zanimivo, morda celo romantično, za nekoga tudi nadvse domoljubno, toda v resnici nima ničesar skupnega z realnostjo, načeli mednarodnega prava in prav tako tudi ne s pravim patriotizmom. Pravi domoljubi namreč niso tisti, ki državo pehajo v boj za nemogoče in v konflikte z drugimi državami, pač pa tisti, ki vedo, kje so meje. In tudi meje pri postavljanju zahtev glede meja.

Prav zato je postopek slovenske vlade v popolnem v nasprotju z že sprejetim arbitražnim sporazumom, ki določa, da je opredelitev predmeta spora delo vlade. Prav tako se zanemarja dejstvo, da je arbitražni sporazum za Slovenijo dober in da bi postopki, ki bi jih Hrvaška lahko razumela kot kršitev mednarodne pogodbe, lahko privedli tudi do hrvaške zavrnitve izvajanja arbitražnega sporazuma (to je najpogostejša sankcija kadar se države ne morejo sporazumeti), kar bi za Slovenijo imelo resne mednarodnopravne in finančne posledice. Odprlo bi novo poglavje v nadvse napetih odnosih s Hrvaško, na koncu pa bi lahko imeli celo dva tragična rezultata – spopade in konflikte na južni meji, do katerih bi prišlo že po vstopu Hrvaške v EU, ko Slovenija ne bi imela več nobene možnosti diplomatskega pritiska na Hrvaško, ali pa celo do odloga ratifikacije pridružitvenega sporazuma s Hrvaško, kar bi lahko imelo negativne posledice za celoten Balkan.

Zelo prozoren je tudi način, s katerim Janša utemeljuje sedanje 'bremzanje' memoranduma o meji. Predsednik vlade je pri svoji argumentaciji potrebe po 'spremembi' predloga MZZ spomnil na sklepe Državnega zbora, ki je leta 2009 v zvezi z arbitražo sprejel sklep o zaščiti slovenskih interesov, ker vlada kot izvršilna oblast menda ne more iti čez tovrsten sklep DZ, kar je formalni razlog, da mora parlament obravnavati izhodišča za memorandum in sam memorandum ter se odločiti, kakšno besedilo bo poslala na arbitražno sodišče, je dejal premier.

Gre seveda za popolno zavajanje. Prvič zato, ker tudi v skladu s slovensko ustavo, dunajsko konvencijo o pogodbenem pravu in drugimi dokumenti, ratificirane mednarodne pogodbe veljajo neposredno. V arbitražnem sporazumu pa je natančno določen vrstni red korakov v tem primeru. Kakršnikoli dodatni 'sklepi' parlamenta v tem primeru niso več potrebni, vsekakor pa na obveznosti Slovenije nimajo nikakršnega vpliva. Te obveznosti obstajajo tudi v primeru, če se slovenski Državni zbor še enkrat postavi na glavo.

Da je Janševo sedanje izvajanje popolno zavajanje pa je očitno tudi iz preteklih ravnanj slovenske politike. Poglejmo samo en primer – primer Memuranduma o Piranskem zalivu in slovenske Bele knjige o odnosih s Hrvaško. Toda to, kar je zanimivo, niso samo objavljeni dokumenti - pač pa tisti neobjavljeni. V Beli knjigi namreč ni ključnih dokumentov slovenskega prometnega ministrstva s predlogi za 'zamenjavo' Tomšičeve parcele za slovenski dostop do mednarodnih voda, ni dokumentov o Trdinovem vrhu in še nekaterih drugih spornih delih meje. V Beli knjigi pa prav tako ni niti Memoranduma o Piranskem zalivu in ne sporazuma Drnovšek – Račan. Sporazum Drnovšek – Račan res nikoli ni zaživel, toda Memorandum o Piranskem zalivu je sprejel slovenski Državni zbor z veliko večino. Memorandum o Piranskem zalivu, ki ga je leta 1993 sprejel parlament, je bil uradno predan Hrvaški 5. maja 1993. Iz Bele knjige pa je izpadel predvsem zato, ker je v njem sam slovenski parlament – ki sedaj znova premleva že dve desetletji znane resnice – zapisal, da “Republika Slovenija … sodi v skupino geografsko prikrajšanih držav, ki zaradi geografske lege ne morejo razglasiti svoje izključne ekonomske cone”. Kjer se je Slovenija, povedano preprosto, z lepo merjenim strelom ustrelila v koleno. In vlada je seveda brez kakršnih težav 'šla čez' omenjeni memorandum. Zato je trditev, da sedaj nenadoma 'ne more čez' nek svoj sklep, čeprav je v preteklisti šla že čez cel memurandum, navadno zavajanje.

DZ je vladi že dal pravico, da odloči o predmetu spora. To je njena naloga. Toda ne – Janša bi užival samo sladko plan vladavine, vse druge odgovornosti pa prelaga na ramena Državnega zbora. Zgolj zato, da bodo stranke, ki izhodišč Slovenije ne bodo podprle, čez nekaj let znova lahko napadale tiste stranke, ki bodo sedanji Memorandum podprle. Zelo prozorno in poceni, za Slovenijo kot celoto pa zelo škodljivo.

V Zavodu 25. junij bodo seveda znali gostobesedno leporečiti o tem, kako zelo pomembno je, da Slovenija zahteva še Savudrijo (in zakaj ne še Umag, Novigrad in Poreč, tudi to so krasna mesta), toda preprosto dejstvo je, da Slovenija teh zahtev ne bo mogla podpreti z dokazi o tem, da je 'de facto' nadzorovala omenjeno ozemlje. Tako na primer tudi v Beli knjigi ni dokumenta z dne 12. julija 1994, v katerem je predsednik izvršnega sveta občine Piran načelniku za državno mejo in tujce MNZ na zahtevo ministrstva za zunanje zadeve odgovoril, da tej občini ni znano, "koliko prebivalcev živi v zaselkih Bužini, Škodelini in Škrile, ker nimamo evidence prebivalstva za to območje", saj je leta 1952 "občina Piran odstopila evidenco prebivalstva za to območje občini Buje" ter da je katastrski dohodek uprava za družbene prihodke, kot piše v tej strogo zaupni depeši občine Piran, "v celoti pobirala na omenjenih danes spornih območjih samo do leta 1990".

Povedano preprosto: želeli bi Savudrijo, še dve leti po osamosvojitvi pa slovenski državni organi niso imeli pojma, kateri prebivalci živijo v spornih zaselkih na hrvaški strani meje. Kaj je naslednji predlog borcev za južno mejo? Boj za Veliko Slovenijo? Kaj torej reči tistim, ki bodo glasovali za takšen bebav predlog? Samo eno: spokajte že enkrat, gotovi ste!