O drugačnosti in različnosti

Še slab mesec in minilo bo leto od referenduma o družinskem zakoniku. Takrat bo jasno, da matematična formula, s katero so se ustavni sodniki izognili razpravi o vsebini zakona in dovolili referendum, ne drži vode. Čez mesec, ko bi vsebina družinskega zakonika spet lahko postala materija parlamentarnih razprav, se to ne bo zgodilo. Zakoni, za katere ni veliko politične volje, ne nastajajo čez noč.

Odločitev ustavnega sodišča leto pozneje ni presenetljiva. V preteklem letu je sodišče pokazalo svoje prave barve (in tisto rumeno kravato): o tvoji družini smo lahko odločali, o naših bankah nismo smeli.

Nekoliko drugačne barve je pred dnevi pokazal Borut Pahor. Odprl je Legebitrino mednarodno konferenco Prebijmo molk: o homofobiji in transfobiji v šolah. Za nevladno organizacijo Legebitra, po kateri se je med razpravo o družinskem zakoniku zlivalo ogromno gnojnice – Primčevi so v neskončnih verižnih pismih trdili, da Legebitra v šolah otrokom spreminja spol in spolno usmerjenost –, je bil predsednikov odziv bržkone prvovrstno presenečenje. Še toliko bolj, če pomislimo, da Kučan v devetdesetih letih ni želel dati niti intervjuja za gejevsko revijo Revolver, češ da je, kot je sporočila njegova predstavnica za medije, homoseksualnost »preveč obrobna tema, da bi se predsednik z njo ukvarjal«.

Pahorjeva prisotnost na konferenci je bila za tuje udeležence in udeleženke zagotovo navdihujoča. Doma pa se je javnost – predvsem tista tviteraška – spotaknila ob njegovo izjavo, da je spolna usmerjenost stvar osebne svobode in da je zamejena s svobodo drugih ljudi. Ampak kaj pravzaprav pomeni, da je moja spolna usmerjenost zamejena s svobodo drugega? Sta se Aleš Primc in Ljudmila Novak tako sovražno odzivala na družinski zakonik, ker sta se morala kar naprej otepati ljudi z neko spolno usmerjenostjo, ki so posegali v njuno svobodo? So geji v vrsti čakali pred Primčevim domom in poskušali z njim udejanjiti svojo spolno usmerjenost, tako kot ljudje iz Sodome pred Lotovo hišo? O tem mediji niso poročali. Tudi za lezbijke se ni govorilo, da bi v vrsti stale pred Ljudmilo Novak in jo želele spoznati v bibličnem smislu.

Morda pa je Pahor mislil na obraten položaj: da primci in ljudmile te dežele nimajo pravice posegati v zasebnost ljudi, ki je povezana z njihovo spolno usmerjenostjo. A ta ni zgolj stvar štirih sten spalnice, pač pa slehernega vidika vsakdanjega življenja. In prav tu veliko ljudi meje svoje svobode potiska v nezamisljive širine. V takšnem premikanju meja tiči razlog, zakaj se heteroseksualni pari lahko slovesno poročijo ob sobotah na ljubljanskem gradu, istospolni pari pa se lahko le registrirajo, tako rekoč na skrivaj, v neki »dovolj svetli sobi« na občini.

Čez mesec, ko bi vsebina družinskega zakonika spet lahko postala materija parlamentarnih razprav, se to ne bo zgodilo.

Res je, Pahorjeva izjava je bila nerodna. Še toliko bolj, ker se prav spolna usmerjenost – če o njej sploh lahko govorimo kot o pravici (prej gre za okoliščino, na podlagi katere ima posameznik pravico biti nediskriminiran) – ne konča na točki posameznikove meje, ampak se tam s konsenzom šele udejanja. Če bi bila spolna usmerjenost zamejena le z mejo moje svobode, potem bi bil pravzaprav vse življenje obsojen na masturbacijo.

A bolj kot opisana zagata me je v vsej tej razpravi ponovno zmotila v našem prostoru povsem nereflektirana uporaba oznake »drugačen«. Pahor je, na primer, pozival k vzgoji za drugačnost – karkoli že to je. V razpravi v zvezi z družinskim zakonikom, ko so si nekateri parlamentarci razbijali zobe ob besedah »gej«, »lezbijka«, »homoseksualci«, nazadnje pa smo pristali kar pri »istospolnikih« (kar naj bi bili ... hm, ljudje, ki so iz istega spola?), se je oznaka »drugačen« uveljavila kot politično korektna opredelitev. A drugačnost vedno implicira normo, v odnosu do katere se vzpostavi. (In, kakopak, drugačnost je vedno integralni del norme, saj ta brez svojega grozljivega Drugega ne more obstajati.) Ko rečemo: »Spoštujmo drugačnost!«, hkrati rečemo: mi, heteroseksualci, smo norma, homoseksualci so pa ... drugačni, ampak jih je treba spoštovati. Takšna strpna pozicija, ki jo je moč aplicirati tudi na odnos do drugih manjšin, je le v lepe besede zakrito razmerje moči: tolerirali vas bomo, dokler se nam bo tako zdelo. Že jutri se lahko premislimo.

Zato bi bil v političnem smislu obetajoč premik, če bi doumeli, da ne gre za drugačnost, pač pa za različnost. Ta je namreč tista, ki je razsrediščena in ne implicira norme. V resnici smo vsi različni. Čeprav v jezikovnem smislu razliki med različnostjo in drugačnostjo lahko ugovarjamo, tu ne gre za to. Razlika je vprašanje mentalnega preskoka, ki je pomemben v političnem smislu, ker odpravlja »manjšinskost« kot filter, skozi katerega presojamo politične prioritete. A bojim se, da ga tudi nova vlada ne bo zmogla. Že zdaj ima v rokavu priročen izgovor, znan iz odločitev ustavnega sodišča: reševati mora banke, ne ljudi in njihove družine. »Drugačni« lahko (spet) še malo počakajo.