Rušenje živega spomenika

Začasno zaprtje kultnega Kluba K4, za kar se je novo vodstvo Zavoda K6/4 odločilo zaradi domnevnih 450 tisoč evrov dolgov, je uporabnike spomnilo na pretekle privatizacije lastnine Študentske organizacije Univerze v Ljubljani (ŠOU). S prikazovanjem izkrivljenih poslovnih rezultatov so vodilni dobili podporo študentske javnosti za prodajo, čeprav ta ni bila upravičena. V študentski organizaciji Iskra denimo opominjajo na privatizacijo Modrega študentskega servisa.

Ustvarjalci in obiskovalci »Štirke« so se zbali tudi morebitnih sprememb programskih vsebin. Nočejo, da bi klub postal le še en žurplac, prostor za prodajo pijače, in ne bi bil več prostor kaljenja novih upov slovenske glasbe in spoznavanja novih trendov. Kot je na Facebookovi strani skupine za ohranitev kluba zapisal nekdanji programski vodja Miha Brodarič, so očitki o dolgu tudi način obračunavanja med vodilnimi – »so argument in podlaga za odpustitev vseh in zaposlitev svojih«.

Donedavni direktor Zavoda K6/4, znotraj katerega poleg kluba delujejo še kavarna Metropol, Galerija Kapelica in multimedijski center Kiberpipa, Miloš Krajnc je v odzivu na dogajanje zapisal, da zavod sicer res ni v dobri finančni kondiciji, bi pa bilo za sanacijo dovolj sto tisoč evrov. Za rdeče številke je kriv mačehovski odnos lastnikov, meni. V zadnjih desetih letih, kar je zavod vodil, je ta od študentske organizacije prejemal vse manj sredstev. Za uporabo prostorov v lasti ŠOU plačuje na leto 90 tisoč evrov najemnine, sredstva za delovanje, ki jih dobi od organizacije, pa znašajo okrog sto tisoč evrov. Dolg je torej večinoma notranji, zato se Krajnc sprašuje, »ali ni v zadnjih dveh letih prišlo do načrtnega izčrpavanja zavoda, za katerega se je odločil ŠOU, glede na to, da so na političnem parketu prisotni isti akterji«.

Govor je o študentskih funkcionarjih iz skupine Povezani. Ti so konec leta 2011 spremenili statut zavoda K6/4 tako, da je njegov direktor lahko le nekdo z univerzitetno izobrazbo – te pa Krajnc ni imel. Prek razpisa so februarja pravo osebo našli v Alešu Logarju, ki je tri od petih glasov članov sveta zavoda dobil šele, ko je bila vanj imenovana Marina Rajković. Po statutu bi to morala biti ugledna predstavnica javnosti, a je javnosti neznana. Je pa žena nekdanjega študentskega funkcionarja Alena Nikole Rajkovića, ki zdaj v klubu skrbi za šank. Za Logarja sta glasovala še Damjan Planinc in Matic Colnar, s katerima je že prej sodeloval. Od nadzora nad zavodom naj bi imeli predvsem osebne koristi – povezani naj bi bili z dobaviteljem pijač in s turistično agencijo, ki naj bi v klubu opravljala promocijo. Prav osebne koristi so po Krajnčevem mnenju tudi razlog za sanacijo zavoda. A za to še ne bi bilo treba zapreti kluba, meni Uroš Veber, tudi sam nekdanji vodja programa v Štirki.

Novo vodstvo vztraja, da je dolg resničen in da hoče le rešiti zavod. Vse bojazni, da bodo program kluba komercializirali, so po besedah nove predstavnice zavoda odveč, radi pa bi ga razširili.

Ne glede na to, ali gre za zgodnjo fazo privatizacije – ŠOU ima vse manj sredstev iz naslova študentskega dela, kar bi lahko nadomestil s prodajo nepremičnin na Kersnikovi – ali za kazanje mišic starih in novih vodilnih, je zaradi ŠOU delovanje edinega pravega mestnega kluba skoraj vsaki dve leti ogroženo. Kot bi nadomestljivi študenti ne razumeli, da imajo opravka z nenadomestljivim »spomenikom« alternative in avantgarde.

»K4 je res v lasti ŠOU, vendar ga ni ŠOU naredil, ampak ga je naredil folk, zato ŠOU ne more delat z njim, kar mu pade na pamet,« je na Facebookovi strani skupine za ohranitev Štirke zapisal Bojan Anđelković. Upravljanje kluba bi se moralo zato konkretno spremeniti, menijo sodelujoči v spletni razpravi. Postal naj bi avtonomen prostor za umetniško, izobraževalno in tehnološko raziskovanje umetnosti, neodvisen od menjav vodilnih v ŠOU. Morda na pomoč priskoči ljubljanska mestna občina.