»O tebi pripoveduje zgodba!«

Sašo Furlan, Delavsko-punkerska univerza

15. 3. 2013  |  Mladina 11  |  Komentar

Po eni strani je Marxov Kapital v teoretski tradiciji marksistične kritike politične ekonomije in v politični tradiciji socialdemokratskih in socialističnih gibanj najpomembnejše delo, ki je bilo v zadnjih 150 letih predmet najbolj razgretih in najbolj produktivnih akademskih in političnih debat. Po drugi strani pa je tudi delo, ki je bilo, zlasti od meščanskih akademikov in drugih apologetov kapitalizma, deležno najostrejših kritik in vse prepogosto tudi zelo cenenih in popolnoma neutemeljenih poskusov diskreditacije. Ti so v marsičem pripomogli, da se danes Marx ne obravnava nič kaj spoštljiveje kot crknjen pes, njegov magnum opus pa kot zastarel spis, obsojen na gnitje na zaprašenih knjižnih policah.

Eden izmed najpogostejših očitkov Kapitalu je, da sicer podaja ustrezno podobo zgodnje »divje« razvojne faze kapitalizma v Angliji v 19. stoletju, a ne ponuja ustreznega konceptualnega aparata za razumevanje sodobnega globaliziranega, neoliberalnega ali pa finančnega kapitalizma. Sama zgodovinska dinamika kapitalizma v 20. in 21. stoletju naj bi Marxove izsledke o izkoriščevalski in krizno naravnani naravi kapitalističnega produkcijskega načina postavila na laž, Kapital pa naj bi danes zaradi svoje domnevne anahronosti nehal biti aktualen. A takšne kritike zgrešijo že v izhodišču, saj predmet analize Kapitala ni kapitalizem na določeni zgodovinski stopnji svojega razvoja. Kot v predgovoru k prvi izdaji Kapitala poudari Marx, »ne gre za višjo ali nižjo razvojno stopnjo družbenih antagonizmov, ki izvirajo iz naravnih zakonov kapitalistične produkcije. Gre za te zakone same, za te tendence, ki delujejo in se uveljavljajo z naravno nujnostjo.« Marxov Kapital je predvsem teoretska analiza temeljnih zakonov kapitalističnega produkcijskega načina in temu ustrezajočih družbenih produkcijskih odnosov, zgodovinski prikazi angleškega kapitalizma 19. stoletja, ki jih v Kapitalu sicer ni malo, pa so uporabljeni le kot empirična ilustracija te analize.

Predmet Marxove analize zato ni nobeden izmed zgodovinsko ali zemljepisno specifičnih kapitalizmov, temveč, kot se izrazi v III. knjigi Kapitala, »notranja organizacija kapitalističnega produkcijskega načina v svojem idealnem povprečju«. Kapital tako na razmeroma abstraktni ravni razvije temeljne določitve kapitalizma kot sistema, ki temelji na generalizirani blagovni menjavi, neskončni akumulaciji presežne vrednosti in izkoriščanju delavskega razreda. Te temeljne značilnosti kapitalizma ostajajo enake, ne glede na različnost njegovih zgodovinskih manifestacij. Ravno zato Kapital hkrati ponuja teoretski aparat, katerega razumevanje je prvi pogoj vsakršne zgodovinske analize kapitalizma v njegovih specifičnih zgodovinskih fazah. Ko govorimo o »konkurenčnem kapitalizmu« 19. stoletja, o »monopolnem kapitalizmu« ob koncu 19. in v prvi polovici 20. stoletja ali pa o »neoliberalnem kapitalizmu« ob koncu 20. in v začetku 21. stoletja, nam Kapital razloži, zakaj pri tem vedno govorimo o kapitalizmu. Tistim, ki bi si tudi danes grenak priokus ob branju Kapitala radi ublažili s tem, da zgolj farizejsko skomignejo z rameni, češ da jih ta zgodba ne zadeva, zato lahko z Marxom zabrusimo: »De te fabula narratur – o tebi pripoveduje zgodba.«

Temeljni dosežek Kapitala je, da konsistentno pokaže, zakaj je kapitalizem destruktiven in izkoriščevalski sistem, ki je nagnjen k uničujočim periodičnim krizam.

Čeprav je kapitalizem od 19. pa do 21. stoletja doživel številne preobrazbe, je neizpodbitno dejstvo, da danes še vedno živimo v kapitalizmu. Temeljni dosežek Kapitala je, da konsistentno pokaže, zakaj je kapitalizem, tj. politično-ekonomski sistem, v katerem živimo, po svoji notranji logiki destruktiven in izkoriščevalski sistem, nagnjen k uničujočim periodičnim krizam. Kapital nas oboroži s teoretskim aparatom, s katerim lahko razumemo, zakaj družbeno destruktivni učinki kapitalizma, kot so osiromašenje delavskega razreda, revščina in množična brezposelnost, niso posledica njegovih občasnih anomalij ali sporadičnih ekscesov posameznih kapitalistov, temveč konstitutivni del njegove temeljne sistemske dinamike.

Politične implikacije, ki izhajajo iz tega, so daljnosežne in radikalne. Če destruktivni učinki kapitalizma, ki jih prav danes, v času globalne krize kapitalizma, delavske množice in armade brezposelnih kar najintenzivneje občutijo na svoji koži, niso niti predvsem posledica nemoralnega delovanja ali pohlepnosti posameznih kapitalistov niti anomalij, ki bi izhajale iz pretirane ali pa preohlapne državne regulacije kapitalizma, potem to tudi pomeni, da opustošenja, ki ga kapitalizem pušča za seboj, ni mogoče dokončno odpraviti niti z moralnim očiščevanjem, s tečaji etike za pohlepne kapitaliste ali z dobrodelnimi kampanjami dajanja miloščine niti z reorganizacijo kapitalizma, ki bi si prizadevala nadeti mu človeški obraz. Za dokončno odpravo destruktivnih učinkov kapitalizma je potrebna odprava samega kapitalizma.