Še pomniš, Nemčija, svoj dolg?

Naslov tega članka nima nobene zveze s kakšnim moralnim dolgom trenutno najmočnejše evropske države (npr. v zvezi z drugo svetovno vojno). Niti ne gre za parafraziranje pesmi Otona Župančiča. Ne, Nemce je preprosto treba spomniti na njihov dolg v najtemeljnejšem pomenu te besede – dolg kot denarno obligacijsko obveznost. V svoji zgodovini namreč dolgov niso jemali prav resno.

To pa po naravi stvari pomeni, da je sedanje pozivanje nemških politikov (z religioznim žarom!), naj zadolžene države le še varčujejo, se odpovedujejo socialni državi ter jo do kraja posekajo in oklestijo – da bodo le poplačani vsi tuji upniki –, neprepričljivo in celo dvolično. Poglejmo, zakaj.

Prva svetovna vojna

Leta 1919 je morala Nemčija podpisati versajsko pogodbo, ki je vsebovala načelo njene odgovornosti za ogromno škodo, ki jo je z agresivno vojno povzročila državam antante in njihovim državljanom. Končni znesek denarnih reparacij (odškodnin), ki jih je Nemčija dolgovala, je bil (prvič) določen leta 1921: 132 milijard »zlatih mark«. Sledila sta Dawesov načrt leta 1924 in nato Youngov načrt leta 1929, po katerem je Nemčija dolgovala le še 112 milijard zlatih mark, plačala pa naj bi jih v 59 letih. Deležna je bila torej velikih odpisov. Razumelo se je, da bo precejšen del reparacij plačan s sredstvi iz ameriških posojil, kar je v bistvu pomenilo, da se Nemčiji denarna obveznost delno spremeni iz reparacije v posojilo. Velika depresija leta 1929 in bančni zlom sta povzročila nemško plačilno nezmožnost. Leta 1931 je bil razglašen enoletni moratorij na reparacije. Na konferenci v mestu Lausanne v Švici leta 1932 so bile zaveznice iz prve svetovne vojne dejansko pripravljene preostanek reparacij Nemčiji odpustiti, če bi le Združene države Amerike njim odpustile njihove obveznosti iz posojil za t. i. medvojne dolgove. ZDA tega sicer niso želele (dogovor iz Lausanna pa ni bil ratificiran), vendar je vprašanje reparacij z vzponom nacistov na oblast tako ali tako postalo brezpredmetno: Hitler jih ni želel plačevati, upnice pa jih niso več terjale.

Nemčija je za škodo iz prve svetovne vojne v letih pred drugo svetovno vojno plačala skupno približno 20 milijard zlatih mark (najvišja ocena, ki sem jo videl, je 22,89 milijarde). Torej je večina reparacij ostala neplačana. Pretežni del odplačanega bremena je Nemčija tako ali tako financirala z ameriškimi posojili, ki jih ni odplačala vse do leta 1983, velik del preostanka tistega, kar je bilo plačano, pa je bilo plačano z dobavo različnega blaga (v naravi). Zgodovina nemških reparacij za škodo iz prve svetovne vojne je zgodovina nenehnih nemških provokacij, upiranja, pritoževanj, omiljevanja pogojev, prekinitev odplačil in preskušanja pripravljenosti zaveznikov (zlasti Francije), da si plačilo reparacij zagotovijo s silo. Večina ekonomskih zgodovinarjev je enotnega mnenja, da za odplačilo reparacij v Nemčiji preprosto ni bilo politične volje. Pri teh prizadevanjih je bila Nemcem v veliko pomoč britanska politika, ki je nenehno minirala francosko težnjo po tršem odnosu do dolžnice Nemčije. Tako (v rokavicah) se torej ravna, ko denar dolgujejo velike in močne države. Svetovni mediji so leta 2010 poročali, da je Nemčija končno poravnala vse svoje dolgove iz prve svetovne vojne. Vendar je v resnici šlo le za to, da se je po letu 1990 začelo dolgo časa ustavljeno odplačevanje obresti za posojila, ki jih je v obdobju 1920–1930 najela za plačilo reparacij. Skupno je iz lastnih sredstev torej dejansko plačala le omenjenih približno 20 milijard zlatih mark glavnice oziroma le manjši del sprva dogovorjenih reparacij za škodo, povzročeno v prvi svetovni vojni. Za to, da so bile poravnane še pripadajoče obresti, je potrebovala celih 89 let.

Pri tem je treba upoštevati, da je Nemčija po prvi svetovni vojni dolgovala tudi visoke zneske iz obveznic, s katerimi je financirala vojno; ekonomsko vrednost teh dolgov pa je bilo mogoče znižati z naklepno inflatorno politiko, kar je Nemčija tudi storila. Današnjim dolžnicam na evroobmočju ta pot seveda ni odprta zaradi politike Evropske centralne banke, ki se je pod pretežnim nemškim vplivom zavezala, da inflacija na evroobmočju ne bo presegla približno 2 odstotka na leto.

Nemce je treba spomniti na njihov dolg v najtemeljnejšem pomenu te besede – dolg kot denarno obligacijsko obveznost. V svoji zgodovini dolgov namreč niso jemali prav resno.

Druga svetovna vojna

Škoda, ki jo je Nemčija povzročila v drugi svetovni vojni, je bila tako ogromna, da jo sama v bistvu ni mogla v celoti poravnati oziroma bi bilo to nehumano (več generacij nemškega naroda bi bilo treba spremeniti v suženjsko delovno silo, Nemčijo pa v agrarno državo). Kljub temu so vojni zmagovalci izpeljali ukrepe, s katerimi so si povrnili del(ček) nastale škode, skupaj s stroški, ki so jih imeli z vojno. Zmagovalne sile, ki so leta 1945 zasedle Nemčijo, so množično uporabljale prisilno delo nemških vojnih ujetnikov, hkrati pa so plenile nemški industrijski potencial in so celotne proizvodne linije pošiljale v domače države.

Če izvzamemo spontano in kaotično ropanje in prilaščanje, je načelo, da bodo Nemci za drugo svetovno vojno plačali (tudi) s svojim premoženjem, zlasti z odvzemom industrijskih zmogljivosti, zlata in prometnih sredstev, pa tudi s prisilnim delom, dobilo pravno podlago v dogovorih zaveznikov na konferencah v Jalti in Potsdamu leta 1945 ter na posebni konferenci v Parizu leta 1946. Ti ukrepi niso imeli le motiva reparacije, pač pa delno tudi vrnitve ukradenega premoženja in šibitve nemške gospodarske moči.

Kljub temu so Nemci imeli srečo. Ker je Zvezna republika Nemčija (Zahodna Nemčija) postala steber Nata in ameriške politike v Evropi, so ZDA naredile vse, kar je bilo v njihovi moči, da jo zavarujejo pred prevelikimi reparacijskimi zahtevami. Tako Nemčija (ta termin v obdobju do združitve uporabljam za ZRN) dejansko ni bila na najvišji ravni politično prisiljena, da bi prevzela visoke denarne obveznosti do vseh držav, ki jih je v vojni oškodovala, čeprav bi jih morala dolgo, leto za letom, odplačevati iz svojih javnih prihodkov. Ustavila se je tudi razgradnja njene industrije. Okoli leta 1948 je postalo jasno, da bodo ZDA obnovo evropskega gospodarstva zgradile prav okoli močne Nemčije. Ta je tako prejela velikodušno ameriško pomoč v posojilih in donacijah v okviru Marshallovega načrta (1948–1951).

Nemčija je po drugi svetovni vojni dolgovala visoke zneske iz posojil za namen financiranja reparacij za prvo svetovno vojno in tudi iz posojil za druge namene. Posojila so izvirala pretežno iz medvojnega obdobja, nekatera pa so bila plasirana že po drugi svetovni vojni, tudi v okviru Marshallovega načrta. Vprašanje odprtih dolžniških obveznosti Nemčije do tujih javnih in zasebnih upnikov je bilo rešeno z londonskim sporazumom o dolgovih leta 1953, ki je močno upošteval potrebo po gospodarski obnovi in rasti Nemčije. Ta se je zavezala plačati dolgove, vendar nikakor ne v polni višini ali pod prvotnimi pogoji. Upniki so ji odobrili odpise glavnic in zapadlih obresti, dolga podaljšanja odplačilnih rokov (tudi do 40 let), znižanja obrestnih mer, črtanja t. i. »zlatih klavzul« iz posojilnih pogodb (kar je razvrednotilo terjatve upnikov do 40 odstotkov), odlog začetka odplačevanja nekaterih že zapadlih obresti do združitve Nemčije in druge ugodnosti. Londonski sporazum je vzpostavil tudi vsebinski okvir za ugodne reprograme obveznosti nemških zasebnih dolžnikov, ne le države. Te so upniki morali sprejeti, če je tako odločila posebna arbitraža. Ekonomski zgodovinar Timothy W. Guinnane navaja, da so natančni izračuni zelo težavni, da pa je nemški državi in zasebnim dolžnikom z londonskim sporazumom zagotovo uspelo znižati obveznosti – po zelo konservativni oceni – vsaj za polovico. Obveznosti so postajale iz leta v leto manj obremenilne za rastoče nemško gospodarstvo in so bile leta 1983 dokončno poplačane.

Če bi današnje države dolžnice dolgove odplačevale kot Nemčija, bi se obresti nižale, nazadnje pa bi bil pretežni del njihovih dolgov odpisan.

Londonski sporazum se izrecno ni nanašal na reparacije za škodo iz druge svetovne vojne. Še več, njegov 5. člen je reševanje teh zahtevkov in nekaterih drugih zahtevkov do Nemčije, ki so izvirali iz druge svetovne vojne (npr. prisilna posojila centralnih bank okupiranih držav Nemčiji), odložil v bolj ali manj nedoločeno prihodnost. Nemčija je ta vprašanja, kolikor sploh, kasneje reševala predvsem z bilateralnimi sporazumi. Tako se je med drugim zavezala plačati določene denarne zneske Izraelu, Jugoslaviji je odobrila ugodno posojilo, Grčija je dobila nekaj denarja za poplačilo žrtev okupacije, ustanovljen je bil poseben sklad za poplačilo trpljenja nekdanjih prisilnih delavcev … V priznavanju zahtevkov različnih držav in skupin se je Nemčija ravnala po načelih politične oportunosti, upoštevanja različne moči različnih pogajalskih partnerjev in zaščite svojih javnih financ, ne pa po načelih enake kompenzacije za v bistvenem enako trpljenje. V splošnem se je na reparacije kar pozabilo.

Zavezniške oblasti so nadalje na škodo domačih upnikov zgodaj pomagale nemški državi, gospodarstvu in prebivalstvu (kot dolžnikom) še z enim ukrepom. Leta 1948 je bila izpeljana valutna reforma, po kateri so (med drugim) imetniki terjatev, tudi bančnih depozitov, za vsakih 10 »starih« mark (Reichsmarke) premoženja dobili premoženje v vrednosti ene »nove« marke (Deutschmarke). V praksi je to pomenilo izbris 90 odstotkov vrednosti neplačanih posojil.

* * *

Če bi torej Nemčija kot država, ki narekuje način reševanja evropske dolžniške krize, obravnavala današnje zadolžene evropske države tako, kot je bila v slabih trenutkih obravnavana sama, bi bil način reševanja krize drugačen. Dolžnice bi bile deležne velike naklonjenosti in finančne pomoči, ki ni vezana na ubijalske pogoje, lahko bi zmanjševale vrednost svojih dolgov z inflacijo, dobivale bi velikodušne reprograme obveznosti, čas njihovega odplačevanja bi bil nenormalno dolg, obresti znižane, nazadnje pa bi bil pretežni del njihovih dolgov odpisan. Da je realna slika drugačna, kaže na hipokrizijo velikih in močnih v mednarodni politiki. To pa ne pomeni, da ne moremo te hipokrizije kritizirati in nanjo stalno opozarjati.