Na starih polih

»There's nothing more dangerous than someone who wants to make the world a better place.« – Banksy

Leta 2001 sta avstrijska ekonomista Ernst Fehr in Simon Gächter v reviji Nature objavila kratek a odmeven članek, ki je z laboratorijskim poskusom pokazal, da skupine ljudi dosežejo učinkovito sodelovanje le prek medsebojnega kaznovanja. Udeleženci so bili razdeljeni v dve skupini. Vsak član prve skupine je moral svoj denar ali trud razdeliti med dva projekta: skupinskega in osebnega. Skupinski je bil veliko bolj dobičkonosen, a je bil njegov uspeh odvisen od celotnega vložka. Člani druge skupine so poleg vložka v oba projekta svoj denar lahko namenili tudi v kaznovanje drugih članov. Udeleženci prve skupine so sčasoma v skupinski projekt vlagali vedno manj denarja.

Fehr in Gächter sta s tem potrdila mnenje ekonomske teorije, ki pravi, da v okolju skupnih dobrin prosti trg zmanjšuje učinkovitost. Presenetljiva pa je bila vedenjska dinamika v drugi skupini, kjer je prišlo do pogostega medsebojnega kaznovanja in počasne rasti vložkov v učinkovit skupni projekt. To je bilo presenetljivo z vidika takratnih ekonomskih in evolucijskih modelov človeškega vedenja. Prva ni napovedala, da prosti trg lahko vodi v relativno učinkovitost tudi v okolju skupnih dobrin, če obstaja neodvisna institucija, ki omogoča medsebojno represijo. Druga ni napovedala, da bo medsebojno kaznovanje kljub stroškom tako visoko. V ekonomsko liberalni perspektivi ti rezultati potrjujejo pomen močnega pravnega sistema. V ekonomsko konservativni perspektivi ti isti rezultati potrjujejo smisel močne državne intervencije na prosti trg. V resnici so pokazali, da sta obe perspektivi v nekaterih pogledih pravilni. A hkrati je vsaka v drugih pogledih lahko močno napačna, še posebej ko se začne strokovni premislek nadomeščati z ideologijo.

Še zanimivejši je članek, ki so ga v reviji Science leta 2006 objavili nemški ekonomisti Özgür Gürerk, Bernd Irlenbusch in Bettina Rockenbach. V laboratorijskih poskusih so ljudem omogočili, da se sami odločajo, ali želijo delovati v okolju z represivnim mehanizmom kaznovanja. Na voljo sta bili enaki skupini kot v poskusu Fehra in Gächterja, a so se ljudje v vsakem trenutku lahko odločili, ali želijo ekonomsko delovati v prvi ali drugi skupini. Velika večina udeležencev je med poskusom prestopila v represivni sistem. Brez takšnega institucionalnega nadzora je prosti trg namreč vodil v skrajno neučinkovitost in sebičnost, z represivnim nadzorom pa je postal izjemno učinkovit in za udeležence dobičkonosen. A še posebej pomenljivo je, da je bilo pod represivnim sistemom več sodelovanja in manj kaznovanja kot v originalnih poskusih Fehra in Gächterja. Udeleženci novih poskusov so v represivni sistem namreč vstopili prostovoljno in šele ko so razumeli prednosti in delovanja instituta kaznovanja.

Slovenci smo podobni Nizozemcem v odnosu do denarja in večina ljudi razume, da je treba omejiti javno porabo. Kljub tej prednosti je bil pristop države popolnoma zgrešen.

Družbene in ekonomske institucije so torej učinkovite, kadar jih ljudje (in preostali udeleženci, kot so podjetja, univerze itd.) sprejmejo in razumejo njihov pomen. Lahko bi rekli, da je njihova učinkovitost odvisna od njihove legitimnosti. Tako lahko del razlik v ekonomski uspešnosti med državami znotraj Evropske unije razložimo z različno stopnjo razumevanja pomena formalnih institucij, demokratičnih procesov in tržnih zakonitosti. Nekatere države so svoje demokratične in tržne institucije oblikovale skozi stoletja, druge so jih vpeljale skozi proces tranzicije šele pred dvema desetletjema. Še manjša je legitimnost institucij, ki jih je vpeljala Evropska unija. Pri tem nista problematična njihova učinkovitost ali namen, ampak percepcija in razumevanje namena.

Na problem manka institucionalne legitimnosti občasno pozabljajo zagovorniki tako imenovanih šokantnih tranzicij, ki predpostavljajo, da je treba čim hitreje uvesti čim več institucij, ki so se izkazale za učinkovite drugod, in se bo družba prej ali slej (in verjetno prej) prilagodila. Ta predlog temelji na predpostavki o racionalnem človeškem vedenju, ki pravi, da se ljudje izjemno učinkovito in hitro prilagodijo spremembam v okolju. Predpostavka je temelj najenostavnejših mikroekonomskih modelov in je v ekonomski vedi razširjena, čeprav nima niti statusa vedenjske teorije. Raziskave v resnici kažejo, da je človeško vedenje v kompleksnih situacijah vodeno skozi vedenjske strategije, ki se spreminjajo počasi. Vedenje družb se zato prilagaja še počasneje in ni presenetljivo, da se pri tako dramatičnih institucionalnih spremembah, kot so se zgodile ob tranziciji in vstopu v Evropsko unijo, prebivalci ne znajdemo takoj in institucije ne dosežejo svojega namena. Pogosto slišimo, da se Slovenci obnašamo kot v socializmu, in to ni presenetljivo. Vprašanje je, kako realno je sploh pričakovati, da lahko vedenjske vzorce v družbi hitro spreminjamo s spreminjanjem institucij. Verjetneje je, da se bodo nam morale prilagoditi institucije. Prebivalci držav, ki so ob vstopu v Evropsko unijo sprejele veliko nepoznanih institucij, so postali dobri predvsem v evropskem leporečenju in metanju peska v oči, družba pa je poiskala načine, da je kljub novim institucijam nadaljevala svoje stare vedenjske vzorce.

Morda bi bilo še najbolj primerno, če bi se družbene institucije in vedenjske strategije prilagajale vzporedno. A tak gradualistični pristop ima svoje pomanjkljivosti. Prvič je nevarno, da se bo razvoj zaradi počasnega napredka ustavil ali celo obrnil smer. Drugič, gospodarske razmere se spreminjajo hitreje kot naše navade. In če se morajo institucije spreminjati hitreje kot ljudje, bi morala država ob njihovi spremembi državljanom te razložiti in utemeljiti. Dramatični posegi v slovenske javne institucije leta 2012 so nam lahko učna ura slabe prakse. Slovenci smo podobni Nizozemcem v odnosu do denarja in večina ljudi razume, da je treba omejiti javno porabo. Kljub tej prednosti je bil pristop države popolnoma zgrešen. Namesto novega družbenega konsenza je država za krizne poteze obtožila del prebivalstva – javne uslužbence, a javnost je hkrati spoznavala zgrešene in celo koruptivne odločitve nekaterih politično nastavljenih ljudi na vodstvenih položajih državnih bank in zasebnih podjetij. Strokovna javnost je mnogim posegom, ki pravzaprav niso imeli varčevalne logike, nasprotovala – na primer okoljski uredbi in spremembam zakona o visokem šolstvu. Represivnim spremembam je zato manjkalo legitimnosti: bile so neprostovoljne in njihova učinkovitost je vsaj med državljani ostala vprašljiva. Razširil se je občutek, da posegi v institucije sledijo načelu »poskusi in popravi« (trial and error), ne pa strokovnemu premisleku in družbenemu dogovoru. Državljani so zato tudi s protestnim gibanjem, ki je črpal ideje tako z leve (solidarnost) kot desne (dobro gospodarjenje in osebna odgovornost) strani političnih idej, opozorili državo, da potrebujejo boljše razlage za takšen poseg v njihov družbenoekonomski okvir.

Evropa in predvsem tisti, ki nam lahko s posojili omogočijo konvergenco, seveda nimajo posluha za nespretnosti naše politike. Kako torej pospešiti prilagajanje družbe na spremembe, ki se morajo zgoditi? Pomagala bi pretok prebivalcev Slovenije skozi tujino in večja odprtost do tujcev, vsaj s severa Evrope. Predvsem pa bi pomagal sistem, ki bi spodbujal strokovnost in dolgoročno razmišljanje, saj potem spremembe ne bi bile dramatične in izpeljane pod prisilo zadnjega trenutka. Na Nizozemskem, ki jo nekoliko bolje poznam, vse stranke pred volitvami svoj program prostovoljno dajo v neodvisno strokovno oceno finančne vzdržnosti. Celo manjše spremembe sistema se načrtujejo desetletje vnaprej. Na Univerzi v Amsterdamu smo pred kratkim končali raziskavo o reguliranju prenosa električne energije v spremenjenih razmerah, ker se bo čez deset let zaradi električnih vozil poraba energije podvojila. Tržni poseg se torej načrtuje desetletje v prihodnost. Država že več let posebej financira raziskovanje alternativnih pokojninskih sistemov skozi mrežo Netspar, v katero so vključeni ekonomski in družboslovni oddelki nizozemskih univerz, pa tudi nekaj takšnih oddelkov v tujini. Stroški takšnih raziskav so namreč veliko manjši od stroškov nespretnih odločitev, ki bi jih država sprejemala pod prisilo in brez strokovne podlage.

V Sloveniji se primerjajo skrajne ideje: neregulirani prosti trgi na eni strani in državno lastništvo na drugi. A dobre rešitve običajno niso na skrajnostih in tako je tudi pri ekonomskih sistemih.

V Sloveniji pa se še vedno namesto stroke in družbenega konsenza omenjajo nove razburljive spremembe sistema. Na eni strani se ponuja močna in morda socialna država. Želja po starem sistemu je razumljiva posledica našega nerazumevanja evropsko vpeljanih institucij, a strah pred zasebno lastnino in tržnim gospodarstvom prepogosto privede do zmerjanja z »neoliberalizmom« in (četudi protislovno) »neokonservativizmom«. Na drugi strani se poudarja skrajna osebna svoboda, nezaupljivost v državo in družbo ter, v skrajnosti, spodkopavanje državnih in javnih institucij. Politika in družba mešata eno z drugim: ekonomski liberalci se vedejo družbeno konservativno in se ohranjajo z vzvodi državne moči, družbeni liberalci pa so ekonomsko konservativni. Le redke tako imenovane nove ideje so kakorkoli podkrepljene s teorijo ali, še pomembneje, z empirično analizo. Prepričanje, da obstajajo enostavne in hitre rešitve za družbeno rešitev, je splošno razširjeno. V resnici pa potrebujemo le institucije, ki bi bile bolj realistične za počasi se prilagajoče vedenjske vzorce naše družbe.

Naj to ponazorim s primerom razprave o smiselnosti tržne ekonomije. V Sloveniji se primerjajo skrajne ideje: neregulirani prosti trgi na eni strani in državno lastništvo na drugi. A dobre rešitve običajno niso na skrajnostih in tako je tudi pri ekonomskih sistemih. Najučinkovitejši so dovolj sproščeni trgi brez politično usmerjenih posegov, a hkrati z močno in neodvisno regulacijo. Pomembno je tudi, da so tržna pravila razumljiva in kredibilna, saj imajo sicer na trgu notranje informacije in povezave prednost pred visoko dodatno vrednostjo. To je nekoliko v nasprotju s klasično ekonomsko idejo, da je prosti trg vse, kar je potrebno za stabilnost, saj naj bi prek nevidne roke vodil v učinkovitost, tudi kadar se udeleženci ne zavedajo njegovih zakonitosti in pravil.

Kako je pravzaprav s trgom, socialo in državnimi institucijami? V resnici drug drugega potrebujejo. Marsikateri trgi brez nadzora podivjajo in postanejo silno neučinkoviti. Sami smo spoznali primer okoljske uredbe, ki je z deregulacijo sicer olajšala gradnjo, a je hkrati povzročila razcvet črne gradnje. V bližnji preteklosti je najodmevnejša deregulacija finančnih instrumentov, po kateri so borzni trgi najprej nevzdržno rastli, a potem v recesijo potegnili ves zahodni svet. In to niti ni napaka ekonomske teorije, ker ta pravzaprav trdi, da večina trgov potrebuje regulacijo, saj jih običajno pestijo problemi asimetričnih informacij ter zunanjih učinkov, ali pa operirajo na skupnih dobrinah in naravnih monopolih.

George Akerlof, Nobelov nagrajenec za ekonomske znanosti, je problem asimetričnih informacij zelo lepo ponazoril s preprostim trgom rabljenih vozil. Na tem trgu se lahko prodajajo vozila različnih kakovosti, a resnična vrednost vozila je znana le prodajalcu. Kupci lahko ocenijo samo povprečje kakovosti vseh ponujenih vozil in so zato pripravljeni plačati le povprečno ceno. Zelo kakovostna vozila se tako ne prodajo in prodajalci jih trgu prenehajo ponujati. A tedaj se zmanjša povprečna kakovost ponujenih vozil in s tem tudi cena, ki so jo kupci pripravljeni plačati. S trga se tedaj umaknejo prodajalci srednje kakovostnih vozil in na dolgi rok trg ponuja samo še najmanj kakovostna vozila.

Nerazumevanje zakonitosti prostega trga je v Sloveniji očitna ob razpravi o konkurenci in trgu visokega šolstva. V Sloveniji imamo največ programov in konkurence na področju družbenih in poslovnih ved. Če bi konkurenca vedno povečevala učinkovitost, bi moralo biti slovensko družboslovje odlično. A mednarodno veljavo imajo predvsem slovenski naravoslovni programi, med katerimi je bolj malo prave konkurence. In to je v skladu z ekonomsko teorijo, ki pravi, da nenadzorovana konkurenca lahko zmanjšuje učinkovitost, saj s trga izriva kakovost. Če dijaki ob vpisu ne poznajo resnične kakovosti študija, se bodo raje vpisovali na tiste, ki zahtevajo najmanjši strošek – v času, trudu in denarju –, to pa s trga na dolgi rok lahko izrine kakovostne in dražje programe.

To seveda ne pomeni, da ne potrebujemo konkurenčnosti v visokem šolstvu, nasprotno – ta marsikje lahko vodi v kakovost. A zato potrebujemo neodvisno institucijo, ki javno presoja kakovost, njene ocene pa omogočajo realno razlikovanje med programi. A kljub tej se drage naložbe v kakovost splačajo šele na dolgi rok, ko se trg segmentira na dražje ponudnike, ki kakovost vzdržujejo zaradi ohranjanja ugleda, in na kratkoročno usmerjene ponudnike z nizko ceno in nizko kakovostjo. Poleg neodvisne regulacije moramo torej omogočati in spodbujati tudi dolgoročno perspektivo. In v slovenskem visokem šolstvu imamo še drugo oviro za prosti trg: naravni monopol. Univerzi v Ljubljani velikost omogoča koncentracijo znanja in povezovanja med disciplinami, ki je potrebna za mednarodno prepoznavnost. Njeno razcepljanje na več konkurenčnih ustanov bi zmanjšalo nujne sinergetske učinke. Namesto tega jo lahko motiviramo k resnejši tekmi s primerljivimi univerzami v regiji, na primer prek finančnih spodbud, ki bi temeljile na dosežkih univerze glede na nekaj izbranih večjih univerz v sosednjih državah. Pozabiti ne smemo tudi na zunanje učinke, ki v tržnem okolju niso vključeni v ceno. Državljani s kakovostno izobrazbo imajo poleg tržne dodatne vrednosti, ki jo merimo s plačo in zaposlitvijo, tudi družbeno vrednost, saj vzdržujejo kritičen odnos do ekonomije, družbe in države in so poleg tega vir inovacij in idej.

V Sloveniji je promoviranje poenostavljene ideje tržne učinkovitosti pripeljalo do manjšega zaupanja v tržno ekonomijo. To je škoda: dobro regulirani trgi so najučinkovitejši in tudi najbolj meritokratski sistem menjave, ki ga poznamo. Zato se bodo morali država in vsi, ki tržno ekonomijo promovirajo, potruditi in državljanom razložiti vse njene ovire in zakonitosti. Sicer bomo še naprej brezplodno iskali nove ideje le na starih skrajnih polih.