Super poklic

Če bi bila ustvarjalca oddaje Pogledi Slovenije Uroš Slak in Bojan Traven na RTV Slovenija redno zaposlena, bi vsak od njiju na svoj tekoči račun dobil okrog 2200 evrov neto plače na mesec. Tako nam je vsaj pojasnil Bojan Traven. V tem primeru bi država pobrala 503 evre za zdravstveno zavarovanje, 949 evrov za pokojninsko zavarovanje in okoli 40 evrov za starševsko varstvo ter zavarovanje za poškodbe pri delu. Poleg tega bi morala oba plačati še akontacijo dohodnine, s katero bi napolnila državni in lokalni proračun mesta Ljubljana. Ob predpostavki, da nimata nobenega vzdrževanega otroka ali člana družine, bi morala v državni proračun plačati še dodatnih 838 evrov na mesec. Tako bi Slak in Traven na svoj račun dobila 2200 evrov neto, ob čemer bi dejansko javni zavod stala vsak po 4500 evrov bruto.

Slak in Traven bi se verjetno lahko zaposlila, a sta se raje odločila, da postaneta samostojna podjetnika. Oba sta ustanovila podjetji za »poslovno svetovanje in novinarstvo«, ki sta ju registrirala za podjetniško in poslovno svetovanje, izstavljata račune in od RTV Slovenija na mesec prejemata 4500 evrov bruto. Koliko torej dejansko zaslužita na ta način? Oba imata iste pravice iz zdravstvenega varstva, le da dejansko za zdravstveno zavarovanje plačujeta enkrat manj, kot če bi bila zaposlena. Poleg tega si lahko kot s. p. zvišata neobdavčene stroške. V njunem primeru so to poleg kakšnega nakupa telefona ali računalnika predvsem potni stroški. Traven ima recimo svoj s. p. registriran v 82 kilometrov oddaljeni Stari Fužini pri Bohinju, Slak pa v Grosuplju. Hiter preračun tako pokaže, da dobita na koncu na mesec na svoj račun verjetno 33 odstotkov več, kot če bi bila redno zaposlena, ali okrog 3300 evrov neto.

Če bi s. p.-ji pravilno vodili svoje evidence, bi država na leto prejela 200 milijonov evrov DDV-ja več, če bi za zdravstveno zavarovanje plačevali isto kot zaposleni, bi zdravstvo dobilo 110 milijonov evrov več.

V Sloveniji je že okoli 76 tisoč samostojnih podjetnikov, primerjava s starimi kapitalističnimi deželami, kot sta Avstrija ali Nemčija, kjer bi naj bilo podjetništvo veliko bolj razvito, pa pokaže, da je v relativnem smislu samostojnih podjetnikov že sedaj v Sloveniji za kakšno tretjino več. Njihovo število se v času krize, od leta 2007, povečuje tudi v takšnih dejavnostih, kot je področje finančnih storitev in posredništva pri nepremičninah, ki so povsem očitno v recesiji. Še posebej očiten je porast letos. Brez dvoma sta med razlogi tudi visoka brezposelnost in najrazličnejše davčne spodbude, ki jih država namenja samozaposlenim. A te davčne spodbude na koncu vse bolj financirajo prav redno zaposleni, samostojni podjetniki pa vse bolj pogosto niso samostojni podjetniki, ampak redno zaposleni, ki skupaj z delodajalci izkoriščajo s. p. kot »obvod«. Lani je vlada tudi sprejela novo spremembo zakona o dohodnini, po kateri je status samostojnega podjetnika, ki uveljavlja t. i. normirane stroške, z letošnjim letom še privlačnejši.

Robert Potočnik iz podjetja Semafor, ki samostojnim podjetnikom zagotavlja računovodske storitve, je recimo izračunal, da v tem trenutku tako imenovana efektivna stopnja obdavčitve za zaposlenega v Sloveniji znaša okrog 49 odstotkov, povprečna stopnja obdavčitve za samostojnega podjetnika po omenjeni reformi pa znaša zgolj še 13 odstotkov. Ker so tako imenovani »podjetniki normiranci« v primerjavi z zaposlenimi po novem že v izraziti prednosti, je sam napovedal plaz registracij s. p.-jev. »Za tak status se bodo odločili zlasti tisti, ki bi sicer sklenili delovno razmerje. Status samostojnega podjetnika jim bo bodisi močno zvišal neto zaslužek bodisi bo znižal celotne stroške delodajalca (naročnika). Novi sistem obdavčitve pomeni svojevrsten obvod rigidne delovnopravne zakonodaje in izogibanje pretirani obdavčitvi dohodkov iz delovnega razmerja,« je povedal in dodal, da je izbira med statusom zaposlenega v delovnem razmerju in statusom samostojnega podjetnika z vidika davčne zakonodaje jasna: obdavčitev »normiranca« je daleč ugodnejša od obdavčitve zaposlenega.

Med novinarji je danes največ novih zaposlitev v obliki s. p. A najbolj sporni primer te prakse so zdravniki. Zdravnik radiolog z redno plačo v obliki davkov in prispevkov v povprečju od bruto zneska svoje plače državi plača skoraj 50 odstotkov. Če pa ima odprt svoj popoldanski s. p., si za pokojninsko blagajno plačuje le 31,51 evra v zdravstveno in 4,4 evra za zdravstveno zavarovanje. S svojim popoldanskim s. p.-jem dobi več on, hkrati pa prispevkov ni treba plačevati niti javnemu zavodu, pri katerem je redno zaposlen. Ta praksa se je v Sloveniji izrodila že do skrajnosti. Med prvimi zdravniki s. p.-jevci po čistih prihodkih za leto 2011 je recimo predstojnik slikovne diagnostike iz Ortopedske bolnišnice Valdoltra, primarij magister Lucijan Miklavčič, ki ima svoj s. p. Radiologija Lucijan Miklavčič. Njegova redna plača je le še obstranska stvar: od novembra 2010, ko je začel z delom, je od Splošne bolnišnice Izola prejel 265 tisoč evrov bruto, od Splošne bolnišnice Murska Sobota pa 115 tisoč evrov. Samo marca 2013 mu je izolska bolnišnica nakazala 25 tisoč evrov. Radiolog Miklavčič je sicer na četrtem mestu v Sloveniji med s. p.-ji zdravniki z najvišjimi prihodki v letu 2011.

Na osmem mestu je Marija Šantl Letonja, ki ima s. p. »diagnostika in svetovanje«. Šantlova sicer dela v Splošni bolnišnici Murska Sobota, kjer je predstojnica oddelka za radiologijo. Odkar je novembra 2007 odprla svoj s. p., pa je zaslužila že 465 tisoč evrov bruto. 264 tisoč evrov je prejela od Splošne bolnišnice Murska Sobota, 176 tisoč od ptujske splošne bolnišnice in 24 tisoč od Zdravstvenega doma Lendava. Na devetem mestu je Robert Čeh, donedavni direktor, ki ima ravno tako s. p. »radiološke storitve« in je lani celo izjavil, da je njegovo delo kot s. p. za javni zavod 16 odstotkov cenejše, kot če bi ga opravljal v obliki nadur ali plač. Robert Čeh je od novembra 2007 skupaj tako še dodatno zaslužil 294 tisoč evrov, največ od svoje, ptujske bolnišnice, 95 tisoč evrov od bolnišnice v Murski Soboti, 22 tisoč evrov od zdravstvenega doma v Ljutomeru in 10 tisoč evrov od zdravstvenega doma v Ormožu.

V Sloveniji je kot s. p. registriranih že 557 podjetnikov, večinoma zdravnikov, na področju bolnišnične dejavnosti. V treh letih je njihovo število naraslo za več kot 30 odstotkov.

Zdaj je v Sloveniji kot s. p. registriranih že 437 samostojnih podjetnikov, ki opravljajo »specialistične zunajbolnišnične dejavnosti«, že 111 s. p.-jev je registriranih za opravljanje »splošne zunajbolnišnične dejavnosti«, devet pa je registriranih za bolnišnično zdravstveno dejavnost. V zadnjih treh letih je njihovo število naraslo za več kot 30 odstotkov. V teh primerih gre večinoma za zdravnike, ki so zaposleni v javnih zavodih in imajo še hkrati odprt večinoma svoj s. p. ali popoldanski s. p. Javni zavodi to »tolerirajo«, ker je delo, ki ga za njih opravi njihov zdravnik kot s. p., manj davčno obremenjeno, isto pa velja tudi za zdravnika. Kratko pri tem potegnejo država ter skladi pokojninskega in zdravstvenega zavarovanja. V mnogih od teh primerov gre celo za nezakonito dejavnost, saj bi vsak izmed naštetih moral dobiti dovoljenje ministrstva za zdravje za opravljanje zdravstvene dejavnosti, na ministrstvu za zdravje pa odkrito priznavajo, da takšnega števila samostojnih podjetnikov niti ne morejo nadzorovati. Hkrati bi moral vsak dobiti soglasje svojega delodajalca. In četudi ga ima, je takšna praksa skrajno sporna z vidika države, saj gre za praktično neobdavčeno zaslužkarstvo.

Martin Toth, bivši svetovalec direktorja Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije in svetovalec pri ministrstvu za zdravje, pravi, da se je ta nezakonita in neokusna praksa v Sloveniji nenadzorovano »razpasla«. »Precej časa smo imeli tudi ministra za zdravje, ki je zagovarjal privatizacijo, ki da bo rešila vse. Ljudje so začeli v to verjeti, in ko je začel denar pritekati, so bili vsi zadovoljni,« pravi. Takšno zdravniško s.p.-jevstvo je zanj tudi etično sporno: »Ne moreš biti hkrati zasebnik in javni uslužbenec v isti dejavnosti. In to tako, da ne plačuješ nobenih prispevkov,« pravi. Deloma je razumljivo, da se je ta dejavnost razširila med deficitarnimi poklici, kot so radiologi ali ortopedi: »A zakaj ne bi neke dejavnosti, ki je deficitarna v Trbovljah, na podlagi pogodbe opravljal klinični center?« se sprašuje Toth. Ta način dela je poznan v akademski sferi, kjer se pogodbe navadno podpisujejo med institucijami, ki poleg plačila vseh dajatev zadržijo tudi del dobička. A zdravniškemu cehu to seveda ni v interesu.

49 %
znaša danes efektivna stopnja obdavčitve na zaposlenega

13 %
znaša danes efektivna stopnja obdavčitve s.p. »normiranca«,  s 50 tisoč evri prejemkov letno

Kaj takšen porast in razrast samostojnega podjetništva pomenita za državo, si je mogoče zlahka predstavljati. Po zadnjih podatkih za leto 2011 je 50 zdravnikov, ki imajo svoje s. p.-je, prejelo več kot pet milijonov evrov, kar pomeni, da je država dobila milijon evrov manj v obliki dohodnine, milijon evrov manj pa sta dobila tudi pokojninski in zdravstveni sklad. A to je zgolj legalna »utajitev«. Obstaja še ilegalna: pred letom dni so na statističnem uradu predstavili rezultate analize, ki so jo izpolnjevali od leta 2000 in s katero so dobili verjetno najbolj zanesljivo oceno obsega sive ekonomije v Sloveniji. Tako so recimo s pomočjo policijskih poročil, števila odvisnikov od drog v Sloveniji in zdravstvenih evidenc ocenili, da obseg ilegalnih dejavnosti, kot je prostitucija ali preprodaja drog, letno znaša okrog 113 milijonov evrov. Naslednja kategorija so bile »namenoma neregistrirane dejavnosti«, kot so inštrukcije na črno, oddajanje sob v sezoni, prevozi s taksijem ali varstvo otrok, ki bi naj obsegale 72 milijonov evrov na leto. Potem pa so na statističnem uradu predstavili še kategorijo, ki jo evropski statistični urad Eurostat suhoparno imenuje »N6«: »proizvajalci, ki namerno poročajo napačno«.

Ocena tega dela črne ekonomije v Sloveniji naj bi znašala kar 1,4 milijarde evrov ali 4,1 odstotka družbenega bruto proizvoda. Ta del pomeni najpomembnejši del davčnih utaj v Sloveniji. Kaj pomeni N6? N6 pomeni prikrivanje prihodkov od prodaje. Npr. pri naročenem poslu podjetje ne porabi vsega materiala, tega pozneje uporabi na črno, ali pa na drugi strani prikazuje prevelike oziroma napihnjene stroške, predvsem potne stroške, reprezentanco in druga nadomestila poslovnih stroškov, zaradi tega, da plača manj dohodnine. Ena izmed značilnosti pojava N6 je, da je »izrazit pri malih podjetjih, predvsem samozaposlenih in v malih podjetjih z do štirimi zaposlenimi, pri čemer ga statistiki pri večjih podjetjih analitično skorajda niso več mogli zaznati,« je dejal avtor raziskave Andrej Flajs, vodja nacionalnih računov pri statističnem uradu.

Več kot 90 odstotkov sive ekonomije v Sloveniji je po ugotovitvah statističnega urada del registriranih dejavnosti, ki jo gre po oceni Flajsa »v pretežni meri pripisati malim podjetjem (z do tremi zaposlenimi) in samozaposlenim. Siva ekonomija torej ni paralelna dejavnost registriranim dejavnostim, ampak njen sestavni del«, je dejal Flajs, ki je tedaj predstavil zanimiv podatek. Statistično gledano neki obrtnik, podjetnik ali s. p. v Sloveniji ne more sam imeti milijona evrov dohodnine. Milijon evrov dohodnine ima lahko le v primeru, če zaposluje od 120 do 150 ljudi, ker glede na statistiko »podjetniško-menedžerski dohodek oziroma nagrada pri nas znaša od 400 do 600 evrov po zaposlenem mesečno«, je dejal. Prvi med s. p.-ji zdravniki, radiolog Damir Jošar, ki je imel leta 2011 kar 307 tisoč evrov prihodkov, bi torej moral imeti, recimo, okrog 40 zaposlenih. A je po evidenci agencije za javnopravne evidence in storitve (Ajpes) na podlagi delovnih ur pri njem zaposlena ena sama oseba. Že omenjeni Lucijan Miklavčič iz Izole pa po Ajpesu ne zaposluje nikogar. Pa je lani, sodeč po Supervizorju, imel 170 tisoč evrov prihodkov.

Na ta način, so izračunali državni statistiki, Slovenija v zadnjih letih izgubi od 100 do 200 milijonov evrov DDV-ja na leto. Recimo z neizdajanjem računov pri gostincih, prevoznikih, gradbincih, s fiktivnimi računi za odhodke, kot so razne svetovalne storitve, s prikazovanjem stroškov za osebno rabo, s fiktivnimi potnimi stroški in dnevnicami. Te ilegalne prakse so na nekaterih področjih še posebej razširjene. Flajs je lani omenil odvetništvo in prav zdravnike, ki naj bi prikrivali tudi do 50 odstotkov vseh svojih prihodkov. Do vstopa v EU je Slovenija tako izgubila okrog 2,6 odstotka vsega pobranega DDV-ja, v zadnjih letih pa že šest odstotkov. Tukaj je seveda govor le o DDV-ju. Če bi recimo samostojni podjetniki plačevali isto povprečno zdravstveno zavarovanje, bi morali še dodatno prispevati v zdravstveno blagajno okrog 110 milijonov evrov na leto. Pravo podjetništvo se zato po Flajsu »statistično« začne šele pri štirih zaposlenih.

50 zdravnikov, ki imajo svoje s. p.-je, na leto prejme več kot pet milijonov evrov, kar pomeni, da država dobi okrog milijon evrov manj v obliki dohodnine, milijon evrov manj pa izgubita pokojninski in zdravstveni sklad.

Ob izbruhu finančne krize so mnogi že pred leti pozornost usmerili v neregulirane finančne trge, ki so se razbohotili s pomočjo davčnih oaz. Mnogi so v tem času ugotovili, da klasična definicija davčnih oaz, kot jo je doslej zagovarjal recimo OECD, ni primerna. Davčne oaze niso oddaljene države, nekje sredi oceana, »pri katerih so določeni davki nizki ali jih sploh ni«, ampak so davčne oaze dejansko v centrih razvitih držav. Ne samo, da so Kajmanski otoki ali Deviški otoki pod jurisdikcijo Velike Britanije, osnovne strukture se skrivajo v Londonu in ZDA. Davčne oaze so postale mogoče zaradi posebnih ureditev, ki jih ponujajo »normalne« države, kot je recimo ameriška zvezna država Delaware. V Delawaru so davki isti kot v Washingtonu, le da tam registriranim podjetjem ni treba plačevati davkov za dejavnosti zunaj ZDA. D. o. o., ustanovljen v Delawaru, je za malenkost drugačen od d. o. o.-ja, ustanovljenega kjerkoli drugje. Zato je v Delawaru, v pritličnem bloku na 1209 Orange Street, registriranih že 285 tisoč korporacij, med drugimi Apple, Bank of America, Coca-Cola, Ford, General Electric in Google. Učinek davčnih oaz je bil v zadnjih 30 letih uničujoč za svet, saj je prisiljeval države k zniževanju davkov. A na koncu tudi to ni pomagalo.

Takšna davčna oaza postajajo v Sloveniji strukture, imenovane s. p. V Sloveniji se prek tega izgubi že 4,1 odstotka BDP-ja, v sosednji Avstriji, sodeč po Eurostatu, le 1,6. In tudi glavni argument, s katerim vsaka posamezna vlada še bolj olajša njihovo poslovanje, češ da je normalna delovnopravna zakonodaja rigidna in da se tako pomaga brezposelnim, je dvorezen in dolgoročno uničujoč za vse. Kaj storiti – je sicer že dlje časa znano. Igor Bavčar, s. p., danes v zdravstveno blagajno še zmeraj plačuje enkrat manj kot npr. delavec v Gorenju, pa ima iste pravice. Zaradi tega so v vladi že leta 2008 napovedali reformo, s katero bi plačevanje prispevkov razdelili bolj solidarno, a se to vse do danes ni zgodilo. Strožjih kazni za davčne utaje pred dvema letoma parlament ni sprejel. Neke izrazite želje, razen standardnih floskul, ni. Niti dolgo obljubljenih davčnih blagajn, ki jih je z velikim uspehom med tem uvedla Hrvaška, v Sloveniji še nismo dobili. Na koncu manjka zgolj še nova reforma delovnopravne zakonodaje, s katero bi zmanjšali »rigidnost« rednih zaposlitev, da bi bila ta oblika dela konkurenčnejša delu prek s. p.-ja. A »Slovenija ni Ciper«, bodo ob tem še naprej ponavljali.