Slab dan KPK

Vsak od nas doživlja dneve, ko ga idoli nekoliko razočarajo. Ko globoko zavzdihne in pomisli: stari moj, tokrat si ga pa malo zasral. Saj veste, o čem govorim. Johnny B. naredi zateženo pesem, Haruki napiše predolgo knjigo, ki vas kljub trudu in vloženemu času večji del pusti hladne, nova Vojnovićeva kolumna ni tako odlična kot prejšnje, Messi se vso tekmo skriva pred žogo, Klemenčičeva komisija izda neprepričljivo mnenje ... Ja, priznam. Načeloma sem navdušenec ter podpornik lika in dela predsednika Komisije za preprečevanje korupcije in večinoma pritegnem tistim, ki trdijo, da je Klemenčič car, ampak ... Če ima slab dan lahko Messi, ni vrag, da ga ne bi mogel imeti tudi Klemenčič. In zadnje mnenje Komisije za preprečevanje korupcije o izvajanju pediatričnega kardiokirurškega programa je zame prav to: slab dan komisije in njenega prvega zvezdnika.

Sedanji in prejšnja direktorica UKC naj bi bila s tem, ko sta s priznanim izraelskim otroškim kardiovaskularnim kirurgom namesto podjemnih sklepala avtorske pogodbe, pri čemer si ta od slovenske zdravniške zbornice ni pridobil ustrezne licence za delo, izpolnila znake korupcije, saj naj bi bil izraelski kirurg zaradi tega zaslužil dober milijon evrov. Da bi razumeli, kaj se direktorjema UKC v resnici očita, moramo nekoliko natančneje analizirati vse tri elemente sicer kratkega in preprostega tenorja ugotovitve komisije. Oba očitka o kršitvah naj bi bila, po moji pravniški pameti, z milijonskim zaslužkom v razmerju vzroka in posledice. Pa sta res?

Najprej je zapisan očitek, da so bile z izraelskim kirurgom namesto podjemnih sklenjene avtorske pogodbe. Kakšna je razlika med obema vrstama pogodb? Ne velika, minimalna pravzaprav. Podjemna pogodba je tista, s katero se izvajalec (podjemnik) zaveže naročniku opraviti neki posel ali izdelati kakšno stvar, naročnik pa mu za to obljubi plačilo. Avtorska pogodba je le oblika podjemne, s katero se podjemnik zaveže naročniku izdelati oziroma opraviti avtorsko delo, pri čemer za avtorsko delo med drugim štejejo tudi različne predstavitve znanstvene in izobraževalne narave. Pri obeh pogodbah imamo opravka z naročilom neke storitve in plačilom zanjo, vprašanje je le, ali ima ta storitev naravo avtorskega dela ali ne. Ne bom razpravljal o tem, ali so bile operacije dr. Mishalyja avtorsko delo, ker gre lahko za zelo mejno in zelo akademsko pravno vprašanje, bi pa pripomnil, da bi Slovenijo glede na to, kaj vse je bilo pri nas v zadnjih dvajsetih letih opravljeno na podlagi avtorskih pogodb, z lahkoto poimenovali tudi dežela avtorjev. Najrazličnejša dela so bila opredeljena kot avtorska ne zato, ker bi si njihovi izvajalci želeli kakršnokoli avtorsko zaščito ali priznanje, pač pa preprosto zato, ker je avtorsko delo manj obremenjeno s prispevki, ki jih mora naročnik, ko plača izvajalca, odvesti v zdravstveno blagajno in proračun. Bi bile torej operacije, ki jih je opravil dr. Mishaly, za UKC cenejše, če bi jih opravljal na podlagi podjemne namesto na podlagi avtorske pogodbe? Ne, v resnici bi bile dražje. Dr. Mishaly bi imel natanko enak neto prejemek, le izplačevalec bi moral nekaj dodatnega denarja odvesti v proračun. Glede na to pa, da gre v konkretnem primeru za javni zavod, ki je iz proračuna za svojo dejavnost konstantno podfinanciran, bi plačevanje teh dodatnih dajatev v resnici pomenilo vračanje denarja tja, od koder je sploh prišel, pri čemer celotni učinek za zdravstveno blagajno verjetno niti ne bi bil zgolj nevtralen, pač pa celo negativen.

V položaju, ko malčki nujno potrebujejo operacijo na srcu, bi dr. Mishaly moral najprej v postopek licenciranja pri zdravniški zbornici, za povrhu pa še na šnelkurz slovenščine za tujce? Korupcija!

Drugi očitek KPK leti na to, da je dr. Mishaly v UKC operiral otroke, ne da bi imel ustrezno licenco in dovoljenje za delo. Pridobitev licence za delo tujih zdravnikov predpisuje zakon o zdravniški službi, ki pravi, da se z licenco, ki jo podeli Zdravniška zbornica Slovenije, dokazuje strokovna usposobljenost zdravnika za samostojno opravljanje zdravniške službe. Po mnenju KPK bi torej UKC v položaju, ko je leta 2007 ostal brez edinega pediatričnega kardiokirurga, Slovaka dr. Vlada Sojaka (ta je, mimogrede, odšel zaradi rigidnosti našega sistema, ki ne sprejema dejstva, da nekaterih profilov znanja preprosto ne moreš pridobiti pod pogoji, ki jih določa zakon o sistemu plač v javnem sektorju), in ko se mu je že uspelo dogovoriti z vrhunskim izraelskim strokovnjakom, tega kirurga moral najprej izpostaviti presoji strokovnosti, ki naj bi jo opravila Zdravniška zbornica Slovenije. Seveda KPK niti za trenutek ne pomisli, da dr. Mishaly ni usposobljen za operacije, ki jih je opravljal na najmlajših pacientih, ampak red je red, odločba mora biti, taka ta zaresna, s podpisom in z žigom. Komisija v obrazložitvi svojih ugotovitev sicer kot očitek vodstvu UKC zapiše stavek, ki bi ga v resnici morala še enkrat prebrati, in sicer, da je postopek pridobivanja licence predpisan zaradi varstva pacientov in njihove pravice, da jih obravnavajo zdravniki, preverjeno usposobljeni za samostojno opravljanje zdravniške službe. Hočete še ščepec paradoksa na vse skupaj? V času, ko je dr. Mishaly začel izvajati operacije, se je za pridobitev licence zahtevalo tudi potrdilo o znanju slovenskega jezika. O čem nas hoče torej KPK s tem svojim mnenjem pravzaprav prepričati? O tem, da bi v položaju, ko naši malčki (med njimi tudi nedonošenčki z zgolj 800 grami telesne teže) nujno potrebujejo operacijo na srcu, dr. Mishaly moral najprej v postopek licenciranja pri zdravniški zbornici, za povrhu pa še na šnelkurz slovenščine za tujce na Filozofski fakulteti!? Vse v skrbi za varstvo malih bolnikov?

Žal se motite, če mislite, da smo na tej točki vse paradokse mnenja KPK končno izčrpali. Vse te hude očitke o tem, da je dr. Mishaly leta in leta operiral brez licence, komisija zabeli še z nadaljnjim očitkom, da mu v vsem tem času ni uspelo za samostojno delo usposobiti nobenega slovenskega kirurga. Kako, prosim? V isti sapi oziroma v istem načelnem mnenju očitamo vodstvu UKC, da je dovolilo operirati zdravniku brez licence, hkrati pa bi isti zdravnik med tem svojim delom na črno moral za ozko specializirano vejo kardiokirurgije usposobiti dva slovenska kirurga. Pustimo ob strani, da ni jasno, na podlagi česa je komisija sploh prišla do spoznanja, koliko je oziroma koliko ni mag. Robert Blumauer usposobljen za zdravljenje prirojenih srčnih napak. Zanke nesmislov v tem mnenju se zategujejo v vozle na toliko mestih, da pozornemu bralcu resno otežujejo dihanje.

Z obema opisanima kršitvama naj bi bilo vodstvo UKC omogočilo dr. Mishalyju plačilo v višini 1.246.114,44 EUR. Na tej točki nas želi komisija prepričati o nečednosti ravnanja vodstva UKC s precej poceni populističnim trikom, ki bi ga lahko poimenovali šokiranje z veliko številko. Dober milijon evrov je precej denarja, vendar ga dr. Mishaly v resnici ni prejel zato, ker je vodstvo UKC storilo prej opisani napaki, ampak preprosto zato, ker je 358 otrok nujno potrebovalo operacijo srca. Podatek, s katerim bi se komisija morala ukvarjati, če nas ne bi želela zgolj šokirati z milijonsko številko, je cena posamične operacije, ta pa znaša slabih 3.500,00 EUR. Številka ni več tako šokantna. Morate priznati, da bi ugotovitve komisije v konkretni zadevi zvenele precej drugače, če bi se glasile na znesek posamezne operacije, ne na njihov seštevek.

Tako smo se počasi prebili še do zadnjega odstavka ugotovitev komisije, ki vse navedene ugotovitve zapakira v zaključek, da so bili z opisanim ravnanjem izpolnjeni znaki korupcije, kot jo opredeljuje zakon. Korupcija je težka beseda in večina ljudi pod njo razume ravnanje, ki sodi med tisto najbolj zavržno, sploh v zadnjem času, ko nas hude negativne posledice korupcijskega ravnanja vsak dan bodejo v oči. A korupcija, o kateri govori komisija, ni nujno samo tisto, kar vsi skupaj soglasno razumemo pod tem pojmom, pač pa gre za pravni pojem, ki ga definira zakon o integriteti in preprečevanju korupcije. Po zakonu pa je korupcija prav vsaka (in na tej besedi je poudarek in v njej je zajeta bit problema, ki ga opisujem v tem članku) kršitev dolžnega ravnanja odgovornih oseb zaradi koristi zase ali za koga drugega.

V isti sapi komisija očita vodstvu kliničnega centra, da je dovolilo operirati zdravniku brez licence in da ta zdravnik med svojim delom na črno ni usposobil dveh slovenskih kirurgov.

Pri tako široki definiciji korupcije je mogoče skoraj vsakršno, tudi najmanjšo napako v postopku oddaje nekega posla, ki ga izpelje direktor nekega javnega zavoda, opredeliti kot dejanje z znaki korupcije. Tako kakor v obravnavanem primeru: imamo dve nekakšni napaki pri sklepanju posla z izraelskim kirurgom in domnevno korist dr. Mishalyja v obliki milijonskega plačila, s čimer naj bi bilo, če zgolj črkobralsko tolmačimo zakon, zadoščeno široki definiciji korupcije. Vendar etiketiranje vsake, tudi najmanjše napake odgovornih oseb s korupcijo ne bi smel biti namen tega zakona in tudi ne komisije, ki sama na svoji spletni strani pri definiciji korupcije poudarja, da je pri presoji takšnega ravnanja bistvena ugotovitev koruptivnega namena. Ta je podan, kadar je kršitev dolžnega ravnanja storjena z namenom pridobiti korist nekomu drugemu.

V konkretni zadevi je tudi sama komisija ugotovila, da je izraelski kirurg licenco zdravniške zbornice pozneje, ko se je to pokazalo kot problem, pridobil hitro in brez kakršnihkoli težav, zato kršitvi, ki se očitata vodstvu UKC, gotovo nista mogli imeti namena omogočiti mu delo in s tem plačilo, ki ga sicer ne bi smel opravljati in ne dobiti. Tudi če očitani kršitvi ne bi bili zagrešeni, bi dr. Mishaly lahko operiral v UKC, njegov zaslužek bi bil natanko tak, kot je bil, res pa je, da bi verjetno začel operirati nekaj kasneje, kar najbrž pomeni, da bi bil njegov prihod za tistih nekaj prvih od 358 operiranih otrok žal prepozen. Če je imel torej zaradi očitanih dveh kršitev v resnici kdo kakšno korist, to ni bil dr. Mishaly, ampak ravno ti otroci in njihovi starši. Res želimo to imenovati s tako težko besedo, kot je korupcija?

Ker nisem dolgoletna voditeljica Odmevov, svojega prispevka ne bom zaključil z apelom k odstopu predsednika KPK, pač pa bi mu, prav nasprotno, zaželel, da pri svojem delu še čim dlje vztraja. Morda naj si pred nadaljevanjem le še ogleda film Jaz sem Janez Janša in premisli o njegovi poanti. Če je namreč vse korupcija, potem ni nič korupcija, tudi čudežnih dvesto tisoč ali dva milijona evrov, ki iz neznanih razlogov pristanejo v znanih žepih.