Svet Vmes

Slovenske šole so ustanove, kjer se z vso resnostjo pristopa k izobrazbi mladih. Šolski prostori so praviloma oblikovani tako, da spodbujajo spoštovanje, red in disciplino. Toda učenje v šolah ne poteka samo v učilnicah, ampak tudi med njimi – na hodnikih, pred šolo in v okolici. Tako kot pri pisarniškem delu največ ustvarjalnosti ni za pisalno mizo in se kočljive podrobnosti posla običajno lažje razrešijo ob kosilu kot pa v sejni sobi, podobno v šolah druženje in izobraževanje ne potekata samo v učilnicah, ampak tudi med njimi.

Če se v tem prostoru med prostori, v tem svetu vmes, dogaja tako veliko stvari, kako to, da je večinoma prazen? Kako to, da so prostori, ki so nekaj drugega, in niso jasno namenjeni učenju, prehrani, branju ali delu, tako prezrti? To se je spraševala tudi skupina mladih arhitektov, združenih v skupino Svet Vmes, ki jo sestavljajo Ana Kreč, Jure Hrovat in Ana Kosi. Že med študijem so s svojimi diplomskimi deli raziskovali vpliv ’prostorov vmes’ v šolah, vrtcih in drugih izobraževalnih ustanovah. Opazili so, da se razumevanje učnega procesa spreminja; šole postajajo bolj odprte, vključujoče, prijazne, vendar šolski prostori temu ne sledijo.

Posebej pohvalno je, da svojih zamisli niso obdržali zase ali jih omejili zgolj na razstavljanje ali jadikovanje o stanju v državi. Logično se jim je zdelo, da jih preizkusijo v praksi. Pomanjkanje primernih prostorov so prepoznali kot priložnost in sestavili nabor predlogov. Obiskali so več šol, občin in drugih institucij ter razlagali, kako je prostore mogoče popestriti in izboljšati. Razmišljali so torej podjetniško in naredili produkt. In niso naleteli na gluha ušesa.

Nekatere organizacije so razmeroma hitro prepoznale kakovost njihovega pristopa. Sledile so najprej manjše, nato pa tudi malo večje izvedbe.

Ime skupine se navezuje neposredno na to, s čimer se ukvarja – na ambiente, ki kot lepilo povezujejo posamične prostore in stavbe. Ti arhitekti se ukvarjajo z ambienti, ki se zdijo samoumevni in jim nihče ne nakloni posebne pozornosti, pa čeprav se v njih odvije velik del našega življenja. Ali kot pravijo sami: »Največkrat se ukvarjamo s komunikacijami v objektih (stopnišča, hodniki, avle, prehodni prostori ...), ki so običajno namenjeni izključno potovanju ljudi od točke a do točke b. V izobraževalnih in poslovnih objektih je to velik problem, saj v prostorih, ki so namenjeni skupni rabi, ni zadostne interakcije med uporabniki, oddelki ali učilnicami. Naša skupina v prostorih vmes prepoznava neizkoriščen potencial. Vanje vnašamo dodatne programe, ki omogočajo nove načine uporabe prostora.«

Z drugače oblikovanimi vmesnimi prostori skušajo spodbuditi zadrževanje, druženje in pogovor v teh prostorih ter vdahniti značaj objektu, s katerim bi se uporabniki lahko poistovetili. »V šolah ali na delovnih mestih, kjer v povprečju preživimo osem od deset ur na dan, so ti vmesni, nedefinirani prostori večinoma prezrti. Prav v teh objektih so ti prostori najpomembnejši, saj omogočajo neformalno učenje, sproščeno kresanje idej in delovni napredek zunaj pisarne ali učilnice.«

Trenutno se največ ukvarjajo s preobrazbami in dopolnitvami prostorov v izobraževalnih ustanovah, kjer želijo izboljšati učna okolja mladostnikov, v prihodnosti pa bodo svoje razmišljanje skušali uporabiti tudi v drugih javnih objektih. »Naša želja, ki jo dojemamo tudi kot nalogo arhitekta, je, da subtilno izobražujemo uporabnike o pomenu in vplivu arhitekture in oblikovanja v vsakdanjem življenju. Želimo si, da bi uporabniki razvili odnos do prostora, v katerem bivajo, delajo, se učijo. Z našimi projekti bi radi v družbo vnesli več radoživosti, raznolikosti in optimizma.«

Posebej zanimivo je, da se je skupina mladih, ki ne izhaja iz podjetniškega okolja, odločila za zelo podjetniški pristop. Ko so prepoznali družbeni problem, se niso ustavili pri negodovanju in apatiji, ampak so predlagali spremembo, izboljšavo ter jo predstavili in uspešno prodali uporabnikom.