Odrešitev brez odrešenika

Chicago, 11. septembra 1893. Na tisoče ljudi se je zbralo na svetovnem parlamentu religij. Prvič so se srečali častilci vseh najpomembnejših bogov na planetu. Nekaj dni je v boju za duše vladalo premirje.

Prvi dan je bil že skoraj mimo, ko je na govorniški oder prihitel čeden menih v oker halji. Bil je predstavnik hindujcev. Menih iz Indije je bil razburjen, ker ga ni nihče povabil. Noč je preživel v tovornem vagonu, saj ni našel prenočišča. Zbral se je in začel. Sektaši in fanatiki naj bi že predolgo vladali svetu, je zaklical. Njegova vera pa naj bi, nasprotno, ljudi učila strpnosti do vseh. Za hindujce naj bi bile vse religije prave – tako kot se vse reke zlivajo v morje, k bogu.

Občinstvo je navdušeno vzklikalo in ploskalo. A predstavnikom drugih ver se je na lepem zmračilo čelo, bili so pripravljeni na prepir in spor. Ta samozavestni hindujec iz kolonije, kjer raste poper, jim je na tako pomembnem srečanju ukradel soj žarometov. Menda je bil sin premožnega odvetnika in se je izobraževal na Zahodu. Njegovo ime je bilo Svami Vivekananda.

Govor je bil prava senzacija in ljudi po vsem svetu je zanimalo, kaj ima povedati Vivekananda. Potoval je po Združenih državah Amerike, imel predavanja, vabili so ga z enega družabnega večera na drugega. Več let je popotoval, tudi po Evropi, to je bila njegova življenjska misija.

A s tem se je začela tudi pot zgodovinske zmote, ki se nadaljuje še danes: prastara indijska duhovnost, kot si domišljamo, da jo poznamo, ni nikoli obstajala.

Izmislil si jo je Vivekananda.

Tako trdi Peter van der Veer, vodja raziskav večverskih in večetničnih družb na Inštitutu Maxa Plancka v Göttingenu. Antropolog se je dolga leta ukvarjal z vprašanjem, kako je mogoče, da so Zahod za toliko časa očarale azijske modrosti. Pri tem je naletel na zgodovino presenetljive zmote.

Vivekananda je vedel, kaj so ljudje želeli slišati. Indija ima darilo za svet, je pridigal po deželi: duhovno bogastvo, duhovnosti za izvoz! Prav to je bila dobrina, ki jo je brezdušni Zahod najbolj pogrešal.

Prastara indijska duhovnost, kot si domišljamo, da jo poznamo, ni nikoli obstajala. Izmislil si jo je neznani Svami Vivekananda.

A potujoči menih je na svoji odpravi pozabil omeniti marsikaj, kar ni bilo tako vzvišeno, pa je bilo navadnim hindujcem doma vseeno ljubo in sveto – to je bila predvsem boginja Kali z iztegnjenim jezikom med zobmi, ki zmagoslavno stoji na bogu Šivi, okoli vratu pa ji binglja verižica iz lobanj. »Njegovi sodobniki na Zahodu bi bili zgroženi nad tem,« pravi van der Veer.

Tudi drugi indijski bogovi s slonjimi rilci in z opičjimi glavami se Vivekanandi niso zdeli ravno zgledni; zatajil jih je, kot bi bil zamolčal revne sorodnike. Besedice ni rekel niti o čarovniškem teatru skuštranih jogijev v svoji indijski domovini, ki so trdili, da živijo od zraka in da lahko letijo z močjo misli.

Vivekananda je namesto tega govoril o eterični, čisti duhovnosti, ki pa je obstajala le v njegovi glavi: to je bil izdelek za široko porabo na ameriškem, zahodnem trgu. In navdušenje občinstva je potrdilo, da je imel prav.

Kar si danes predstavljamo pod azijsko duhovnostjo, trdi antropolog van der Veer, je predvsem Vivekanandovo maslo. Na trgu s svetovnimi nazori je bil menih iz Kalkute pravi izvozni genij. Njegova izmišljotina je tako natančno zadovoljila potrebe tistega obdobja, da je na Zahodu postal ključna osebnost svojega časa.

Ljudje povsod po Evropi so takrat iskali nadomestilo za prevladujočo vero. Krščanstvo se jim je zdelo preveč dogmatično, neveselo, zlito s posvetnimi silami. Namesto podedovanega verskega okvira se je razmahnila sodobna znanost: bila je razumska, zanimalo jo je le dokazljivo, marsikomu se je zdela prehladna. Kdor ni želel ostati povsem brez višjega smisla, je naletel na praznino.

Indija je bila kot nalašč, da jo zapolni. Oddaljena podcelina je simbolizirala nekaj drugačnega. Med učenjaki je bilo takrat v modi, da so se učili sanskrt. Sledili so jim romantični zanesenjaki, kot sta bila brata Schlegel, a tudi trezni razsvetljenci, kot je bil reformist izobraževanja Wilhelm von Humboldt.

Hindujska vera je bila privlačna predvsem zaradi možnosti za odrešitev že v tostranstvu, in to popolnoma brez odrešenika. »To je bila velika obljuba hinduizma. Z eksperimentiranjem s telesom lahko postaneš drug človek,« pojasnjuje antropolog van der Veer.

Joge v gimnastičnem smislu v Indiji dotlej niso poznali, trdi indolog Michaels.

Svetniški jogiji in fakirji so potrjevali, kaj vse je mogoče v skrajnem primeru storiti s takšnim telesom. Vivekananda je vedel, kakšen vtis so mojstri odrekanja naredili na Zahod. A poznal je tudi indijsko stvarnost. Asketi so šli rojakom pogosto na živce: sveti nebodijihtreba, ki so se na stroške skupnosti lahko posvetili izključno svoji odrešitvi iz tostranskega vrveža. Njihove vsiljive molitve so se jim zdele nadležne, a hkrati se ni bilo priporočljivo sporeči z njimi. Jogiji, izurjeni v dihalnih tehnikah in nadzorovanju telesa, so znali pokazati tudi vso svojo bojno pripravljenost.

Askeza ima korenine v vojaški službi, v pripravah na boj. Indijski asketi so bili stoletja plačanci različnih gospodarjev. Varovali so trgovske poti na podcelini pred napadi roparskih kast, in se udinjali kot vojaki območnih kraljev. Goli ali komaj kaj zakriti so se podali v boj in vsi so se jih bali zaradi njihove neustrašnosti. Namesto orožja so pogosto nosili samo navadne palice. Mnogi med njimi pa so vihteli kije, trizobe in grebljice za ogenj.

Ti bojevniški asketi so se organizirali v svoje regimente, ki so jih strumno vodili njihovi duhovni voditelji. Po potrebi so lahko zbrali celo vojsko. V mirnih časih je bilo veliko pritožb zaradi dejavnosti oboroženih plenilskih tolp.

Ko so britanski kolonialni gospodarji zasedli Indijo, so se potrudili in hitro razorožili te paravojaške potujoče bojevnike. Številni asketi so se zatekli v zabaviščni posel. Namazani s pepelom so pozirali v težkih verigah, ure dolgo stali na glavi ali si kot človek kača zavozlali vse ude. Popotniki so zgroženo pripovedovali o moških, ki so imeli pesti tako dolgo stisnjene, da so se jim nohti zarasli v meso.

Sodobnim Indijcem iz srednjega sloja so se ti cirkusanti zdeli grozni in so po njihovem poosebljali staro, zaostalo Indijo. Svami Vivekananda je bil enakega mnenja: v njegovi ponižani domovini skoraj ni bilo starega običaja ali navade, na katero bi bila lahko ponosna. Celo njegov lastni spoštovani mojster, slavni guru Ramakrišna, je bil le pogojno primeren za namene narodnega prebujenja.

Ta Ramakrišna, neizobražen mož iz neke bengalske vasi, je kot preprost duhovnik živel v templju grozljive boginje Kali ob reki Ganges. Skoraj vsak dan je več ur preživel v ekstazi, ker ga je obsedla Kali, kot je trdil.

»Izobraženi meščan Vivekananda mu preprosto ni mogel slediti v ta svet,« razlaga raziskovalec van der Veer z Inštituta Maxa Plancka. »Tako je nazadnje ustvaril nekaj novega, zelo drugačnega od svojega mojstra.«

Vivekananda je izbrisal hindujske bogove, dolgovezne molitve in obrede v templjih. Ostalo je komaj kaj več od meditacije, umetnosti zatopljenosti. In nov nauk o jogi kot ogrodje.

Dotlej je bila joga nepregledna mešanica vaj, ki naj bi bile namenjene odrešitvi; v vsakem templju so jih izvajali drugače. Vivekananda je iz tega oblikoval jasno metodo, ki so jo lahko razumeli tudi zahodni odjemalci. Njegov namen je bil ustvariti prečiščeno jogo, uporabno in zdravo, a tudi intelektualno enakovredna čemurkoli na Zahodu. »Na jogo je gledal kot na indijsko znanost o višji zavesti, nekakšno manj kalorično različico duhovnosti,« pojasnjuje van der Veer.

Na Zahodu se je zamisel takoj prijela, in to sploh ne samo med vernimi dušami. Veliko razsvetljenih glav se je pustilo očarati, med njimi tudi strumni borci proti cerkvi in establišmentu.

Politično levi in kozmično razsvetljeni, to v 19. stoletju ni veljalo za protislovje. Zlasti v Franciji in Angliji se je čaščenje Vzhoda mešalo s protesti proti njegovemu izkoriščanju: je bilo prav, da so si podjarmili duhovno tako zelo vzvišeno kulturo, le zato, da bi prišli do čaja, opija in bombaža?

Britanska socialistka Annie Besant, na primer, je več let preživela v Indiji in se tam borila za neodvisnost kolonije. Leta 1917 so jo izvolili za prvo predsednico stranke, ki se je poimenovala Indijski narodni kongres – kasneje je ta položaj prevzel neki Mahatma Gandi.

Na življenjski poti Annie Besant so se veselo prepletale ekonomija, politika in vera v duhove: bila je ena prvih žensk, ki so študirale na londonski univerzi. Nekaj kasneje je organizirala stavko londonskih delavk v tovarni vžigalic, ki so delale za drobiž – stavka je bila uspešna. Razredni boj pa socialistke ni oviral, da ne bi postala glasnica ezoteričnega teozofskega gibanja.

Podobno sproščeni so bili v številnih tako imenovanih sekularnih društvih, ki so se v Angliji zavzemala za napredek. Ta društva so povezovala socialistično usmerjene obrtnike in malomeščane. Enako silovito so se navduševali nad daljnovzhodno duhovnostjo in sodobno znanostjo – h kateri pa so velikodušno prištevali tudi duhovnost. »Prvi večer so povabili znanstvenika, naj ima predavanje o evolucijski teoriji, naslednjega pa je bil na vrsti zaklinjevalec duhov,« pravi van der Veer.

Tudi kdor je radikalno nastopal proti staremu redu, mu takrat ni bilo treba skrivati verovanja v nadnaravne sile. Saj ni preprosto verjel kot ovčice v cerkvi, kar so mu naročili glavarji – raziskoval je, delal poskuse. Zato je celo klicanje duhov med levimi spiritisti veljalo za dosežek sodobnega časa. Kajti zdaj niso več potrebovali teologov. Mrtvi naj bi jim povedali, kaj jih čaka po smrti.

Zaklinjevalci duhov so poleg tega upali, da bodo v onstranstvu odkrili stare mojstre in s tem dostop do njihovega znanja. Neposredna pot k vrelcem učenosti jim je bila z nekaj izjemami še zaprta. Univerze od Oxforda do Cambridgea so bile rezervirane za cerkev in plemstvo.

Torej si je narod znanost pisal sam. Še danes vztrajna ljubezen do eksperimentiranja povezuje ezoterike vseh vrst. »Sicer se le redko izcimi, česar se nadejajo, a v najslabšem primeru je bil pač poskus slabo zastavljen,« pravi raziskovalec religij van der Veer.

Prepletenost z iracionalnim se je ohranila presenetljivo dolgo. Razsvetljenstvo ni preprosto odčaralo sveta – številni ljudje so hoteli končno čarati sami. Želeli so si pridobiti izkušnje z višjimi silami.

Še na začetku 20. stoletja so Indijci komajda poznali katero od neštetih asan, ki jih danes poučujejo po dvoranah in telovadnicah po vsem svetu.

Ta duhovna svojeglavost je značilna za dolg prehod v moderno. Začel se je že v začetnem obdobju razsvetljenstva. Takrat so se številni ezoteriki oddaljili od cerkvenega nauka: med njimi prostozidarji, vitezi rožnega križa in kasneje iluminati. Bolj ali manj odkrito so si vzeli svobodo, da so sami oblikovali svoj svetovni nazor.

Ezoteriki so s svojeglavimi doktrinami spodkopali monopol velikih cerkva, je prepričana Monika Neugebauer-Wölk, zgodovinarka na Univerzi Halle-Wittenberg. Prav tisti, ki so verovali v duhove in so bili najbolj sovražno razpoloženi drug do drugega, so strpnost uvrstili na dnevni red zgodovine.

Preprosto so bili siti prelivanja krvi v imenu boga. »Ezoteriki so iskali prareligijo, iz katere naj bi izvirale vse druge,« razlaga Monika Neugebauer-Wölk. Upali so, da bodo z dokazom, da so vsi ljudje otroci ene vere, za večno ustavili grozovite verske vojne.

Vodilni razsvetljenci so bili enakih misli z ezoteriki, med drugim tudi zato, ker so izkazovali svežega raziskovalnega duha: poglabljali so se v prastare spise, se poskušali v zaklinjanju mrtvih in drug drugega zdravili z magneti. Šlo je za izpopolnitev človeka z lastnimi močmi, za odrešitev brez odrešenika – isto je padlo na pamet tudi hindujcem v Indiji.

»Kar danes razumemo pod ezoteriko, so takrat pogosto imenovali vera pametnih,« pojasni Monika Neugebauer-Wölk. »To bi bil podpisal celo Gotthold Ephraim Lessing.«

Pisatelj, dramatik in filozof Lessing (Modri Natan, Emilia Galotti) se je spogledoval z iskanjem pravere. Živahnemu pisatelju in razsvetljencu Adolphu Kniggeju pa je bilo na primer všeč, da so se pri prostozidarjih družili meščani in plemiči, saj je bil velik zagovornik enakopravnosti. Celo mož, ki je bil svetla točka razsvetljenstva, Georg Forster, profesor naravoslovja v Kasslu, se je skrivaj včlanil v obskurni red zlatega rožnega križa. Pohajkoval je po hessenskih vlažnih travnikih in iskal »snov zvezdnih utrinkov« z meteoritov, da bi iz nje izdelal zlato (znanstveniku se je kasneje posvetilo, da je pobiral žabji mrest).

Zmeda je vladala dolgo. Šele sredi 19. stoletja je bilo konec nebrzdanega blodoumja. Znanost je postavljala vse strožje omejitve in okultno se je vse izraziteje uvrščalo med vraže. »Ezoteriki so se bali, da bo z njimi konec, zato so tudi sami morali postati bolj znanstveni,« pravi Monika Neugebauer-Wölk.

Tako se je začela nenavadna kampanja z namenom, da bi z lastnimi sredstvi pobila »šolsko modrost«, torej z neizpodbitnimi dokazi, empirično in podkrepljeno. Gibanje živi še danes kljub številnim udarcem; ti so pač sestavni del iskanja resnice in eksperimentiranja.

Še v 20. stoletju so se celo glasniki znanosti navduševali nad nadčutnim. Veliki Alfred Russel Wallace, na primer, ki je poleg Darwina utemeljeval sodobno evolucijsko teorijo, se je pogovarjal z duhovi umrlih. Fizik visokih energij in avtor knjižnih uspešnic Fritjof Capra (Tao fizike, Preobrat, Nova fizika) je propagiral združitev fizike delcev z vzhodnjaško mistiko. S svojim ekoduhovnim besedičenjem o celoviti zavesti in »stiku posameznega s kozmosom« je postal najljubši akademski guru novodobovcev.

Filozof Peter Sloterdijk se je v sedemdesetih letih celo preselil v indijsko mesto Pune k prekanjenemu lovcu na duše po imenu Bhagvan. Pravljični ašram tega guruja je med izobraženimi iskalci smisla z Zahoda takrat veljal za svetovno središče razsvetljenstva.

Naklonjenost marsikaterega velikega misleca duhovnosti verjetno ni naključje, meni Sloterdijkov kolega iz Mainza Thomas Metzinger. Prepričan je, da idealna podoba raziskovalca že sama po sebi vključuje tudi duhovnost: to je neomajen iskalec, ki si prizadeva za resnico daleč proč od zemeljskega vrveža. Ne sme si lagati in biti mora pripravljen, da se bo moral vedno znova odpovedati na videz potrjenim stališčem, ko bo našel nove, nasprotne dokaze.

Metzinger zagovarja, da bi morali to iskrenost do sebe negovati kot vrlino. Razmišlja o posvetni duhovnosti, nasprotju vere, ki preprosto verjame. Najpomembnejše orožje te duhovnosti bi bilo urjenje duha z meditacijo. »Sam redno meditiram že 36 let,« pravi filozof Metzinger.

Tudi on je pogosto potoval v Indijo, vendar tam ni odkril niti najmanjše sledi prastare duhovnosti. »Našel pa sem debele menihe, ki so v ašramu nekega mojstra prodajali torbice iz jute in priponke. Tam ni živelo nič več. V Indiji vlada večje vraževerje kot v spodnjebavarskem katolištvu.«

Tudi v Indiji 19. stoletja, v času Svamija Vivekanande, je bilo le malo takega, kar bi ustrezalo vzvišenemu duhovnemu idealu.

Niti joga ni pristna. Prastara kultura telesa? To je le mit. Razkrinkal ga je britanski raziskovalec vere Mark Singleton. V knjigi Yoga Body, ki govori o izvoru sodobnih položajev v jogi, je dokazal, da gimnastična joga, kakršno poznamo, ni stara niti sto let.

V klasičnih hindujskih spisih (Upanišada, Bhagavadgita) joga skoraj ni omenjena, če pa že, gre predvsem za duhovno izpopolnitev in meditacijo. Telesne vaje, če so sploh opisane, so namenjene predvsem nadzorovanju dihanja in visoki umetnosti mirnega sedenja.

Jogi si prizadeva za zatopljenost, ne za izpahe.

Še na začetku 20. stoletja so Indijci komajda poznali katero od neštetih asan, ki jih danes poučujejo po dvoranah in telovadnicah po vsem svetu: kobra, navzdol obrnjeni pes, položaj želve. Celo Svami Vivekananda, utemeljitelj sodobnega jogijskega nauka, je nasprotoval vsemu, kar je spominjalo na telovadbo. Njegova duhovnost je bila duhovni projekt.

Gimnastiko so Indijci odkrili šele, ko so jim jo pokazali nad gibanjem navdušeni zahodnjaki – na primer Eugen Sandow, rojen v Vzhodni Prusiji.

Gimnastiko so Indijci odkrili šele, ko so jim jo pokazali nad gibanjem navdušeni zahodnjaki – na primer Eugen Sandow, rojen v Vzhodni Prusiji in začetnik bodibilderstva. Indolog Axel Michaels iz Heidelberga ga imenuje Schwarzenegger s konca 19. stoletja.

Sandow je s svojim izklesanim telesom ustvaril spektakel s skoraj sakralno vzvišenostjo: belo se je napudral ali pobarval z bronasto barvo in poziral kot kip na odrih po vsem svetu. Bil je na turnejah po Angliji in ZDA, prodajal je telovadne naprave in priročnike, izdajal časopis in odprl verigo telovadnic, v katerih so poučevali Sandowo telesno kulturo.

Čedni silak je leta 1905 potoval po Indiji – in tudi tam pritegnil občinstvo: ta jogi z Zahoda je bil videti lepši od shiranih asketov v soseščini. Kmalu so ga navdušeno posnemali številni Indijci in tako je postalo moderno oblikovanje telesa po zgledu Sandowa.

Tudi švedski pesnik Pehr Henrik Ling, pionir masaže in zdravilne gimnastike, sodi v nenavadno zbirko pionirjev joge. Lingov nauk se je hitro razširil po vsej Evropi, med drugim tudi zato, ker zanj niso bili potrebni razni stroji, naprave in uteži. Britanci so »švedsko gimnastiko« uvedli celo v šole in vojsko in po tej poti so Lingove zamisli prodrle tudi v Indijo.

Za širitev po državi je poskrbela predvsem krščanska zveza mladih moških (YMCA). Ta dejavna zveza je bila v Indiji zelo razširjena in k svojemu poslanstvu je prištevala tudi telesno vzgojo koloniziranega naroda – ki seveda ni kaj posebej cenil nepotrebnega naprezanja. Zato so si apostoli fitnesa iz YMCA-ja ob upoštevanju znanih jogijskih položajev zanj nemudoma izmislili nove asane.

»Joge v gimnastičnem smislu v Indiji dotlej niso poznali,« trdi indolog Michaels. Zahod pa se je že oziral po bogati tradiciji vadbe, kot jo je začel Nemec Friedrich Ludwig Jahn in ki je bila že od začetka povezana tudi z nacionalnim gibanjem. Med industrializacijo se je iz tega razmahnil pravi kult telesa.

Oče telovadbe, kot so ga tudi imenovali, je k jogi, kakršno poznamo danes, verjetno prispeval več kot azijski asketi. Indija pa je v zameno prispevala nadgradnjo: le v domnevni domovini duhovnosti je bilo mogoče vrlo gimnastiko povzdigniti v duhovno skrivnost.

Zahod je torej vsestransko vplival na duhovnost z Vzhoda: s svojimi zgledi in nadgradnjo izdelka – pa tudi kot njegov odjemalec.

Šlo je za menjalni posel. Indija je presenetljivo močno vplivala na miselni svet Zahoda. Ideja Svamija Vivekanande o mirnem, poduhovljenem Vzhodu kot protiuteži Zahodu je postala otipljiva sila moderne. Izmuznila se je celo v najgloblje središče njene predstavnosti – v slikarstvo, umetnost.

Slikar Vasilij Kandinski se je videl kot pionirja nove duhovnosti. V znanem teoretičnem delu O duhovnem v umetnosti, ki je izšlo leta 1911, se je odvrnil od tostranstva. Sledila sta mu Kazimir Malevič in Piet Mondrian. S slikami so se odvračali tudi od materializma, malikovanja stvari in blaga. Umetnost se je odpovedala opredmetenemu, postala je prazna in abstraktna: bila je vizualna meditacija o barvah in oblikah.

Sodobne umetnosti na Zahodu si brez meniha Vivekanande sploh ni mogoče predstavljati, je prepričan antropolog van der Veer – kar je še en dokaz za osupljivo zgodbo o uspehu neke zamisli.

V Indiji je bil vpliv nove duhovnosti omejen. »Navadni ljudje je sploh niso poznali in so vztrajali pri svojih starih bogovih,« razlaga van der Veer. Izobraženemu srednjemu sloju pa se je sčasoma posvetilo, da so Vivekanandovi nauki zavladali svetu. »Rekli so si: če je bogati Zahod tako navdušen nad indijsko duhovnostjo, smo verjetno lahko ponosni nanjo.«

Tako so tudi Indijci odkrili svojo domnevno prastaro tradicijo – kot na novo uvoženo z Zahoda.

V Indiji so ljudje še danes prepričani, da so lastniki enkratne dediščine. Raziskovalec z Inštituta Maxa Plancka van der Veer je ta narodni ponos zaznal celo v prestolnici visoke tehnologije Bangaloreju: »Tam so programerji na indijsko duhovnost gledali kot na privilegij, enako kakor na svoj poklic. Prepričani so na primer, da so zato v prednosti pri razvijanju umetne inteligence,« pravi.

Podedovana hindujska vera v vsakdanjiku meščanskega srednjega sloja v Bangaloreju skoraj nima več vloge. To, kar imajo današnji Indijci za duhovnost, je mlajšega datuma – in predvsem ameriškega izvora.

V sedemdesetih in osemdesetih letih se je veliko indijskih študentov preselilo v ZDA, da bi se tam zaposlili kot zdravniki in inženirji. V novi domovini je takrat ravno izbruhnila »nova doba«. Začudeni priseljenci so se znašli sredi poklicnih gurujev, duhovnih zdravilcev in branjevcev s kadilnimi paličicami, katerih odjemalci so se navduševali nad Indijo, kar je bilo zanje dobičkonosno. Američani so indijsko duhovnost očitno spet definirali na novo kot mešanico dobrega počutja, samooptimizacije in občasne pipice.

Današnje predstave o duhovnosti že zdavnaj niso več napreden antipod okostenele uradne vere, pravi van der Veer. Njihov uporniški duh se je izčrpal. Ostala je etiketa, ki ustvarja videz višjega smisla. V Indiji, pravi strokovnjak, danes celo navaden obrtniški izdelek skušajo prodati kot nekaj duhovnega.

Na Zahodu del knjižnega trga cveti zaradi semen vzhodnjaške duhovnosti – z naslovi, kot je Jogijska orodja za supermenedžerje ali Jogijska bojevnica: moč za telo in dušo. Obstaja tudi hitra joga v petih minutah, joga za konje in jezdece ter joga posebej za pse.

Sodobna podjetja svoje uslužbence z namenom duhovne krepitve pošiljajo na tečaje poslovne joge. Celo trezni iskalnik Google, ki verjame le v moč podatkov, si je drznil stopiti na pot v notranje svetove. Podjetje svojim sodelavcem med drugim ponuja nadaljevalni tečaj daljnovzhodne meditacije vipasana s poudarkom na čuječnosti, ki sodi med najbolj priljubljene v tej ponudbi.

Tečaj se, primerno poslu, imenuje Išči v sebi.