V Faustovi deželi

Minuli teden ni bilo lažjega dela, kot se zgražati nad imenovanjem Gašparja Gašparja Mišiča na čelo Luke Koper. To imenovanje me je »šokiralo«, je bil čustven predsednik Socialnih demokratov (SD) Igor Lukšič, saj je bilo imenovanje izvedeno »brez občutka za realnost«. To je bil »slab dan za kadrovsko politiko v Sloveniji«, saj Mišič nima ustreznih izkušenj iz gospodarstva, je dejal. Lukšičeva ocena o primeru Mišič sicer vzbuja vtis o visokih etičnih standardih v stranki. A po drugi strani Lukšič aprila letos ni bil tako razvnet, ob nekem drugem, podobnem primeru – ko je vodenje Termoelektrarne Šoštanj (TEŠ), kjer trenutno teče največji investicijski projekt v državi, prevzel mladi, neizkušeni, 35-letni Peter Dermol. Sicer tudi član velenjske SD. Dermol je bil imenovan v sozvočju z direktorjem matičnega podjetja HSE Blažem Košorokom iz SDS. Košorok je ostal na poziciji in koalicija-opozicija je primer pometla pod preprogo. Ni bilo afere.

Imenovanje »Gašparja Mišiča je nesprejemljivo«, je dejal tudi notranji minister in vodja Državljanske liste Gregor Virant. Še celo več, to imenovanje naj bi bilo »mafijsko« in ne zgolj politično. Od vlade je zahteval, naj »stori vse, kar je v njeni pristojnosti, da pride do zamenjave nadzornega sveta Luke Koper in Gašparja Mišiča«. Tudi Virantova ocena je dajala vtis o visokih etičnih standardih ocenjevalca. A zgolj nekaj dni prej je Virantov poslanec in potem infrastrukturni minister Državljanske liste Igor Maher postal podpredsednik nadzornega sveta Elektro Slovenija. Maher je kariero začel kot policist, edino nadzorniško funkcijo doslej pa je opravljal med letoma 2007 in 2011 v javnem podjetju Okolje - Piran. Kakšna je razlika med kadrovanjem eks-poslanca, eks-ministra brez izkušenj in eks-poslancem, eks-državnim sekretarjem Mišičem? »Politika ni sposobna zagotoviti kvalitetnega korporativnega upravljanja podjetij v državni lasti,« pravi Virant. Ali govori o sebi?

In potem je tukaj še Karl Erjavec. Erjavec je bil prav tako zgrožen nad imenovanjem Mišiča. To imenovanje se »preprosto ne bi smelo zgoditi«, saj »Mišič ni kompetentna oseba za vodenje Luke Koper«. Toda Erjavec, ki ima od nedavna v nadzornem svetu Luke Koper, kot pravi sam, »svojega« nadzornika Nikolaja Abrahamsberga, ki se je pred letom dni potegoval celo za mesto generalnega sekretarja stranke, je v isti sapi dejal, da bo kar vodstvo stranke DeSUS sprejelo sklep, naj Abrahamsberg ne podpre Mišičeve kandidature. Erjavec kritizira politično kadrovanje, sam pa pristaja na formulo 3 : 1 : 1, po kateri so si politične stranke pod zadnjo Janševo vlado brezsramno delile stolčke v nadzornih svetih. In tudi sedaj, pod vlado Alenke Bratušek, DeSUS želi politično kvoto v nadzornih svetih. Zato je tudi podpredsednik stranke DeSUS Saša Ivan Geržina pred mesecem dni postal član nadzornega sveta družbe Gen Energija, ki upravlja nuklearko. Geržina je bivši diplomat, poznavalec Rusije, ki ne pozna nuklearne energetike.

Kdo še lahko vrže kamen v Mišiča? Morda protestniki? V gibanju Vseslovenska ljudska vstaja (VLV) so zaradi njegovega imenovanja napovedali proteste v Ljubljani in pred Luko Koper. »Zadnje kadrovanje v Luki Koper je nov dokaz, da imamo v Sloveniji opravka s politično-tajkunskimi-bančnimi bandami, ki se med seboj trgajo za tisto malo plena, kar ga je še ostalo v Sloveniji.« Od Alenke Bratušek sedaj zahtevajo, da njena »kolaborantska vlada« odstopi. A Mišiča so na čelo Luke Koper izvolili v prvi vrsti trije predstavniki delavcev v Luki Koper, med drugim tudi žerjavisti, za katere so se slovenski vstajniki še nedavno zavzemali. Mladen Jovičič, predstavnik žerjavistov in glavni luški sindikalist, je bil eden glavnih govorcev na letošnji januarski, drugi vseslovenski vstaji, kjer je napovedal proteste na Primorskem zaradi Luke Koper. Ta teden pa je v sporočilu za javnost zapisal, da je Mišič ponudil najbolj strokovne odgovore. In da gre pri gonji proti njemu za diskreditacijo »oblastniške politike«.

Glede Mišičevega imenovanja je ta teden nastala zmeda. A ta zmeda samo dokazuje, da Mišič sam ni niti tipičen, niti največji problem. Vladajoča politika se je namreč glede bistvenega vprašanja poenotila. Že 1. julija, torej pred dvema mesecema, sta Slovensko odškodninsko družbo (SOD), ki je danes glavna kadrovska institucija za državna podjetja, zapustila dva ugledna člana akreditacijske komisije. Akreditacijska komisija SOD-a je posvetovalno telo uprave in nadzornega sveta SOD, katerega naloga je iskanje najprimernejših kandidatov za nadzorniške funkcije v državnih podjetjih. V začetku julija sta jo zapustila dr. Alenka Stanič, strokovnjakinja za kadre, in Arne Mislej, bivši vodja akreditacijske komisije v času delovanja Agencije za upravljanje kapitalskih naložb (AUKN). Nista bila edina. Že čez 11 dni je SOD zaradi nepreglednega kadrovanja, mimo priporočil Organizacije za ekonomsko sodelovanje in razvoj (OECD), zapustil še predsednik nadzornega sveta dr. Otmar Zorn. Zorn, Staničeva in Mislej so kot strokovnjaki funkcije prevzeli konec aprila letos, v upanju, da bo pod vlado Alenke Bratušek boljše. Nato pa so zgolj v petih ali šestih tednih spoznali nekaj, zaradi česar so SOD zapustili. Kaj je to bilo?

»To je bilo spoznanje, da delo v SOD-u ne poteka v skladu s pravili in dogovorjenimi standardi oziroma da se dogovorjena pravila niti niso želela spoštovani. Želje, da bi se vzpostavil neki normalni sistem, žal nisem videl,« odgovarja Mislej. Akreditacijska komisija dobiva različne predloge za člane nadzornih svetov. In praviloma bi morali določeni kandidati po dogovorjeni metodologiji izpasti iz kandidacijskega postopka. Normalno bi bilo, če bi nadzorni svet in uprava SOD-a pod vodstvom Tomaža Kuntariča upoštevala priporočila komisije. Recimo odločitve, da aktivni politiki na gospodarske funkcije ne sodijo. Kaj to pomeni, če je nekdo »politik«, je sicer zelo elastična stvar, pravi Mislej, je pa vendarle jasno, »da člani različnih strankarskih izvršilnih odborov na gospodarske pozicije ne sodijo«, dodaja. V času odstopa trojice, v začetku julija, še ni bilo jasno, kaj konkretno je omenjene razočaralo. Danes, ko so nekatere sporne odločitve SOD-a že znane, pa je. In sodeč po tem Gašpar Gašpar Mišič ni bil ne prvi ne glavni sporni primer, ampak zgolj nadaljevanje prakse, ob kateri si danes strankarski veljaki pilatovsko umivajo roke.

Pred tednom dni sta recimo nadzorni svet in uprava SOD-a potrdila nove nadzornike Elektra Slovenije. Poleg eks-ministra in eks-poslanca Virantove liste Igorja Maherja je funkcijo dobil recimo Milan Krajnik, ptujski svetnik stranke DeSUS. Poleg Abrahamsberga, ki je član strateškega sveta stranke DeSUS in ki je postal nadzornik v luki, Geržine, podpredsednika DeSUS, ki je prišel v nadzorni svet Gen Energije, je bil recimo v Elektro Slovenije imenovan tudi funkcionar SD, nekoč kandidat za poslanca stranke, Roman Dobnikar. Ta je za povrh vsega še direktor maloprodaje v Petrolu. Še najbolj očitna politična kadrovska odločitev pa je bilo imenovanje Sama Lozeja na čelo nadzornega sveta SOD. Lozej danes potrjuje nove nadzornike v državnih družbah. A Lozej je tudi ustanovni član Pozitivne Slovenije in je kot član volilnih štabov na vseh volitvah pomagal pri zmagi Zorana Jankovića. Je sociolog in odličen jadralec. A visoke gospodarske funkcije v javnih podjetjih občine Ljubljana si je v zadnjem desetletju priboril po aktivnem vstopu v politiko. Oziroma po tem, ko je postal vodja kabineta ljubljanske županje Viktorije Potočnik (LDS).

Zoran Janković ta teden o imenovanju Mišiča: »Najbolj se zgražajo tisti, ki so že kadrovali na takšen način.« Na kakšen način že, gospod Janković?

Predstavniki koalicije se sprenevedajo, a spreneveda se tudi predsednica vlade. Vlada se praviloma res ne sme vmešavati v konkretne odločitve nadzornikov, je pa vlada odgovorna za poslovanje Soda. Bratuškova je ta teden glede Mišiča dejala, da je »popolnoma neprimerno, da katerikoli funkcionar kandidira za mesto v gospodarski družbi«. Pa tudi vodja uprave SOD-a Tomaž Kuntarič se je na tiskovni konferenci poskušal ograditi od primera, češ da pri imenovanju Mišiča »razklanost nadzornega sveta na eni in nesposobnost ali želja ne pojasniti odločitev s strani predsednika nadzornikov Dina Klobasa na drugi strani vnaša dvom o tem, da je bil postopek resnično izpeljan strokovno, odgovorno ...«. Toda vlada Alenke Bratušek in dejanja Tomaža Kuntariča so tlakovali pot takšnim primerom. 22. maja letos je namreč Kuntaričeva uprava spremenila pravilnik »o pogojih, postopkih in merilih z vrednotenjem za ugotavljanje primernosti kandidatov za člane organov nadzora gospodarskih družb…«. In sicer tako, da po novem politični funkcionarji, pa tudi državni uradniki, niso več »neprimerni« za nadzornike. Ampak jih je dovoljeno kadrovati.

Tako so v koaliciji dejansko uzakonili imenovanje maherjev, mišičev in lozejev v državna podjetja. Ta princip ni le v nasprotju z obveznostmi na primer do OECD, ampak je tudi v nasprotju z izkušnjami iz domače polpretekle zgodovine. Model, po katerem je politika »prevzela odgovornost« za kadrovanje v državnih podjetjih, smo v Sloveniji enkrat že testirali. Prva imenovanja v nadzorne svete državnih podjetij so bila izvršena sredi devetdesetih, po koncu privatizacije. Tedaj so bili glavni kadroviki menedžerji, ne politiki. Politika se je v kadrovanje aktivno vključila kasneje. Med letoma 2000 in 2008 so se o kadrovskih odločitvah v državnih podjetjih začeli dogovarjali generalni sekretarji koalicijskih strank. Posledica te prakse je bila, da so bili nadzorniki skoraj izključno politično izbrani, recimo neizvoljeni kandidati za poslance ali pomembni strankarski funkcionarji. Dva najbolj razvpita primera iz tiste dobe sta primera Bavčar in Podobnik. Bivši notranji minister LDS Igor Bavčar je bil decembra 2001 imenovan na čelo Istrabenza, ker so njegove »politične izkušnje, predvsem v procesu vključevanja Slovenije v EU, izjemno pomembne za skupino Istrabenz«. In tudi ko je bil junija 2000 na čelo Telekoma imenovan bivši podpredsednik vlade iz vrst SLS Marjan Podobnik, je bila njegova politična kariera dokaz usposobljenosti: »Verjamem, da mi bodo te izkušnje v veliko pomoč tudi tukaj,« je dejal ob prevzemu funkcije.

Najbolj transparentno je to igro zaigrala prva vlada Janeza Janše, ki je leta 2004 kar javno in brez sramu predlagala, po kakšnem političnem ključu naj si stranke delijo mesta. »Dobrohotno« so tedaj po eno mesto v vsakem nadzornem svetu ponudili opoziciji – večinoma sicer stranki SNS. Tedaj v javnosti ni bilo zgražanja ne zahtev po sklicih izredne skupščine. Ne tedaj, ko je Janševa vlada na čelo Luke Koper imenovala danes že obsojenega, vidnega člana SDS Roberta Časarja, ki se je tedaj lahko pohvalil zgolj z vodenjem piranskega komunalnega podjetja. Ne tedaj, ko je januarja 2006 vodenje Intereurope prevzel danes že obtoženi funkcionar SDS Andrej Lovšin, brez vsakršnih gospodarskih izkušenj. Češ da je »na pogovorih nadzornikov s kandidati predstavil najboljšo strategijo za razvoj družbe«. To je tedaj izrekel tedanji predsednik nadzornega sveta, župan Škofljice Boštjan Rigler iz SDS, ki je bil nato v drugi Janševi vladi nagrajen z mestom vodje direktorata za investicije. Letos, ob prihodu vlade Alenke Bratušek, pa mu je odhajajoča Janševa vlada uredila službo v Slovenskih železnicah, kjer sedaj skrbi za investicije v Srbiji ...

Škodljive posledice tega modela čutimo še danes. Zaradi »prevzemanja odgovornosti« oziroma pravice posameznih ministrov, da neposredno imenujejo nadzornike v svoja resorna podjetja mimo posebne, neodvisne agencije, kot ga v vladi Alenke Bratušek danes zagovarjata finančni minister Uroš Čufer in infrastrukturni minister Samo Omerzel, je Slovenija že izgubila okrog 1,5 milijarde evrov. To so izračunali na ljubljanski Ekonomski fakulteti, kjer je pod vodstvom dr. Polone Domadenik nastala raziskava o vplivu t. i. političnega kadrovanja v 384 velikih in srednjih podjetjih med letoma 2000 in 2010. A to še ni razlog za obup ali za popolni umik države iz gospodarstva, kot je ta teden ponovno zahteval Gregor Virant in kot je po seji vlade kot eno izmed mogočih rešitev omenila tudi Alenka Bratušek. Pod bivšo Agencijo za upravljanje kapitalskih naložb, dokazuje bivši član uprave Marko Golob, se je dobiček javnih podjetij v prvem letu delovanja, leta 2011, dvignil za tri odstotne točke. »Če bi delali naprej, ocenjujem, da bi pravi rezultati sledili šele leta 2012,« pravi Golob. »Mi smo tedaj imeli s podjetji vsak kvartal sestanek, kjer smo z direktorji določali načrte, nadzorne svete smo oblikovali kadrovsko premišljeno, glede na položaj in načrte posameznega podjetja ...« razlaga formulo za uspeh.

Maja letos je namreč Kuntaričeva uprava SOD-a spremenila pravilnik o imenovanju nadzornikov. Tako, da so to po novem lahko tudi politični funkcionarji ali državni uradniki.

Imenovanje Mišiča na čelo Luke Koper je napaka. Ne zaradi njegovega imena, ne zaradi njegovega ekstrovertiranega nastopa, ne zaradi njegovih kvalifikacij, ampak zaradi izigravanja pravil. Imenovanje političnega funkcionarja na čelo državnega podjetja pomeni, da bo ob naslednji koalicijski spremembi nova politična garnitura spet dobila pravico do nove čistke v gospodarstvu. Tako je ob vseh političnih preturbacijah Luka Koper v zadnjih osmih letih imela že pet predsednikov uprav, dejansko pa nobenega normalnega vodstva. Do podobnega stanja je prišlo tudi v Slovenskih železnicah ali recimo v Termoelektrarni Šoštanj, kjer so na koncu vodenje prevzeli sindikati. Izkušnje, ki smo jih dobili, so jasne. Zgolj sklic izredne skupščine Luke Koper in odpoklic Mišiča ni dovolj.

Vlada Alenke Bratušek je v tem smislu razočaranje. Res se »slabo kadrovanje ni začelo s to vlado«, ni pa iskrena njena želja, da bi se slabo kadrovanje »s to vlado končalo«. A isto velja tudi za njene koalicijske partnerje. Igor Lukšič, Karl Erjavec in Gregor Virant morajo sprva počistiti pred svojim pragom, preden se v populističnem zanosu oglasijo glede primera Mišič. Edina izjema je Zoran Janković, ki je vsaj načelen glede tega, da ne verjame v principe korporativnega upravljanja. »Najbolj se zgražajo tisti, ki so že kadrovali na takšen način,« je dejal ta teden. Na kakšen način že, gospod Janković? Zaradi tega on sam tudi ne more postati predsednik vlade. Je pa predsednica vlade Alenka Bratušek. Politika kot beseda izvira iz stare grščine, pomeni pa mejo. Vlada lahko tisti, ki se zna omejiti.