Dve »resnici« o plinskih napadih v Siriji

Trditve ameriške administracije v zvezi s kemičnimi napadi v Siriji ne podpirajo neizpodbitni dokazi, poročila iz Sirije pa ob tem kažejo še precej drugačno ozadje verjetne uporabe sarina

V ameriški nevladni organizaciji, ki se zavzema za »poštenost v poročanju« (FAIR) v zvezi z najnovejšimi obtožbami ameriške administracije o tem, da so sirske sile v naselju Ghouta uporabile strupeni plin sarin, opozarjajo na še eno različico te zgodbe, ki nakazuje drugačne vzroke in ozadja omenjenega dogodka. Agencija Mintpress iz ameriške Minesote je namreč samo dan pred uradnim stališčem ameriške vlade, ki ga je predstavil zunanji minister ZDA John Kerry in v katerem je ameriška vlada za plinski napad neposredno obtožila sirske oblasti, objavil precej drugačno poročilo, ki temelji na pogovorih s prebivalci Damaska in žrtvami napada.

Ameriška vlada se pri tem sklicuje na spoznanja svoje »obveščevalne skupnosti« ter na »človeške vire« in prestreženo komunikacijo med domnevnimi sirskimi častniki, pa tudi premike raketnih lanserjev »90 minut pred napadom«. Ključen podatek naj bi bile prestrežene trditve nekega častnika sirske vojske 21. avgusta, da je bil v delu Damaska izveden plinski napad in njegovo spraševanje, kdo je odobril takšen napad in izražal strah da naj bi inšpektorji OZN prišli do podatkov o tem napadu. Vendar po drugi strani menda zaradi »zaščite virov« ameriška vlada ne varnostnemu svetu OZN in ne javnosti ni razkrila nobenih verodostojnih podrobnosti, na podlagi katerih bi bilo mogoče identificirati vire njihovih podatkov, na podlagi katerih je ameriški predsednik že sprejel sklep o intervenciji zoper Sirijo. Omenjeni častnik bi po informacijah, da je bil v Ghouti uporabljen plin, lahko zgolj domneval, da ga je uporabila njegova vojska, ko je o tem spraševal nadrejene, ne da bi se to res zgodilo. Pri tem je potrebno vzeti v obzir tudi dejstvo, da so uporniki sami že v treh drugih primerih uporabili plin zoper redno vojsko, prav zato pa je Sirija tudi zahtevala, da naj inšpektorji čimprej preiščejo omenjene napade. Napad v Ghouti se je torej zgodil prav v »pravem trenutku«, kar zel spominja na scenarije pred podobnimi »humanitarnimi intervencijami« ZDA v preteklosti. Pri tem je ameriški obrambni minister Collin Powell, ki je pred napadom na Irak v varnostnem svetu javno predstavljal »prestrežene« pogovore iraških uradnikov je na podoben način trdil, da gre za dokaze« o obstoju orožja za množično uničenje, ki ga nato v Iraku nikoli niso našli, zato je skepsa večine analitikov nad takšnimi »dokazi« razumljiva.

Če ameriška vlada po eni strani trdi, da so prav sile Bašarja Asada »z veliko stopnjo verjetnosti« izpeljale omenjeni napad, poročilo agencije Mint prinaša članek z naslovom »Sirijci v Ghouti trdijo, da so za kemičnim napadom Saudijci, ki oskrbujejo upornike.«

Agencija Min je bila ustanovljena pred letom in pol, njena lastnica pa je Mnar Muhawesh, 24-letna ameriška Palestinka, prepričana, da so ameriški mediji »popolnoma izdali našo državo«. Eden od njenih dveh reporterjev je Dale Gavlak, ki je bila dolga leta novinar agencije Associated Press in je poročala iz Bližnjega vzhoda. Dale Glavak je poročala tudi za NPR in BBC. Predvsem AP je bila ena od redkih agencij, ki je v času iraške vojne postavila pod vprašaj »uradno« različico dogodkov in Powellove trditve. Poleg Dale Glavak, ki je za agencijo kritično pisala tudi o domnevnem kemičnem napadu v Ghouti, je neposredno »na terenu« za to agencijo poročal tudi Yahya Ababneh, svobodni novinar iz Jordanije, ki se je »pogovarjal neposredno z zdravniki, uporniki, člani njihovih družin, žrtvami napada s kemičnim orožjem in lokalnimi prebivalci«. V članku navaja, da »mnogi verjamejo, da so uporniki dobili kemično orožje preko vodje saudskih obveščevalcev, predvsem princa Bandarja bin Sultana, vodje saudskih obveščevalcev in da so ti ljudje »odgovorni za izvedbo kemičnega napada.« Kemično orožje naj bi dobili pripadniki Jabhat al-Nusra, oborožene frakcije Al Kaide, o kateri se kot o velikih nasprotnikih Asadovega režima« radi pohvalno izražajo tudi vojaški strokovnjaki CNN-a.

Mint navaja besede Abu Abdel-Moneim, očeta enega od upornikov, ubitih v kemičnem napadu. On trdi, da je njegov sin prenašal »nekonvencionalno orožje, ki ga je priskrbela Savdska Arabija«. Orožje naj bi tovorili v podzemeljska skladišča. Izstrelki naj bi bili podobni »cevem« oziroma »velikanski steklenici za plin«. Nek voditelj upornikov, označen z zgolj kot J, naj bi izpust plina pripisal nesreči, ker naj bi »nekateri borci nepravilno ravnali z orožjem in povzročili eksplozijo«. Drug upornik, označen kot K naj bi dejal, da »ko saudski princ da takšno orožje ljudem, bi ga moral predati takšnim, ki znajo ravnati z njim in ga uporabiti«. Tudi v tem poročilu ni dodatnih podatkov o tem, na podlagi česa sta oba upornika sklepala, da je res šlo za kemično orožje in da ga je predala Savdska Arabija, toda agencija (za razliko od ameriške administracije) na koncu odkrito zapiše, da »nekaterih informacij v tem članku ni mogoče neodvisno preveriti«.

Vendar tudi to poročanje kaže, da je pri sprejemanju različnih trditev o dogodkih v Siriji kot »dejstev« potrebna skrajna previdnost, saj bi omenjeni napad zlahka bil še en »napad na napačno zastavo«, kot se strokovno imenuje ta vrsta tajnih operacij. Tudi zato, ker je očitno, da bi z uporabo plina največ izgubil prav Bašar Asad, medtem ko bi takšno prestopanje »rdeče črte« najbolj koristilo prav Savdski Arabiji, Katarju in drugim avtokratskim zaveznikom ZDA.

In, mimogrede, prav na dan, ko je ameriški državni sekretar John Kerry javno obsojal plinski napad, ki naj bi ga izvedle sirske sile, so postali javni dokumenti CIE, ki dokazujejo, da je sodelovala z Irakom ob plinskih napadih Sadama Huseina na Iran, kar po oceni časnika Foreign Affairs kaže na ameriško sodelovanje »v najbolj grozljivih kemičnih napadih, ki so bili kadarkoli sproženi«. Reaganova administracija je v času iraško-iranske vojne namreč sklenila, da je bolje, da se napadi proti Iranu in lastnim upornikom, večinoma Kurdom, s strani režima Sadama Huseina nadaljujejo, če lahko spremenijo tok dogodkov, ter da tudi v primeru, če bo svet odkril resnico o uporabi plinov, obsodbe teh dejanj »ne bodo preveč ostre«. Iran je tedaj želel s primerom seznaniti varnostni svet OZN, vendar ni imel dokazov, ki so bili zapisani v dokumentih in poročilih ameriškega vojaškega atašeja v Iraku ter drugih zaupnih dokumentih in so šele sedaj v skladu z ameriško zakonodajo postali dostopni javnosti ter se nahajajo v ameriškem nacionalnem arhivu. Po poročanju Foreign Affairsa so bili ameriški uradniki »redno informirani o obsegu napadov z živčnimi plini«, ZDA pa so Iraku nudile tudi »taktične informacije« tedaj, ko so ocenile, da bi Irak lahko uporabil živčne pline.

Dokumenti kažejo, da je bil direktor Cie William J. Cassey, tesen prijatelj Ronalda Reagana, informiran o lokacijah tovarn bojnih plinov ter obupnih naporih Iraka, da proizvede dovolj velike količine živčnih plinov, ki bi zadovoljile potrebe vojske na terenu. CIA je vedela, da Irak uporablja plin Tabun ter gorčični plin ter da Irak kupuje opremo v Italiji, da bi lahko proizvedel še več plina, ter da bo strupeni plin uporabljen tako proti iranski vojski kot morda tudi proti civilistom. Uporaba kemičnega orožja je sicer prepovedana v skladu z Ženevsko konvencijo iz leta 1925. Konvencija o prepovedi izdelave in uporabe kemičnega orožja je stopila v veljavo pozneje, leta 1997. Vsi ti nedavno razkriti podatki zato tudi sedanje zgražanje ZDA nad domnevno uporabo bojnih plinov v Siriji postavljajo v precej drugačno perspektivo, ki zahteva zelo previdno ocenjevanje trditev in »dokazov«, ki smo jih že ali pa jih še bomo deležni v zvezi z domnevno uporabo sarina v Damasku.